VSRS Sodba I Up 185/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

1Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke, s katero je bila v pospešenem postopku na podlagi tretje in četrte alineje 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ zavrnjena njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljena. Hkrati je tožena stranka odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in delno tudi razlogom tožene stranke. Tožnik je po lastnih navedbah zapustil izvorno državo zato, ker bratranca vanj na skupnem dvorišču že od otroštva mečeta kamenje. Teh dejanj pa ni mogoče šteti kot dejanja po 26. členu ZMZ, prav tako ne gre za subjekte preganjanja ali resne škode po 24. členu ZMZ. Tožnik tudi ne navaja, da bi ob vrnitvi bil izpostavljen resni škodi po 28. členu ZMZ, pri tem pa sam potrdi, da ni bil preganjan zaradi svoje narodnosti, rase, vere, političnega prepričanja, pripadnosti določeni družbeni skupini in podobno, v primeru vrnitve pa bi lahko živel v drugem kraju izvorne države. Tožnik tako zatrjuje dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja in tožena stranka je pravilno zaključila, da obstaja razlog po tretji alineji 55. člena ZMZ, saj je očitno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ. Ob podaji prošnje je bil navzoč tolmač za albanski jezik, zapisnik je bil tožniku prebran in navzoči niso imeli pripomb, tako da so tudi tožbene trditve glede kršitve določil ZUP neutemeljene. Pač pa je tožena stranka neupravičeno oprla svojo odločitev na četrto alinejo 55. člena ZMZ in pri tem ni navedla, zakaj šteje, da je tožnik lažno predstavil razloge.

3Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka. Iz njegove prošnje za mednarodno zaščito izhaja, da ga matična država zaradi diskriminatornega ravnanja državnih organov ne zaščiti pred hudimi kršitvami temeljnih človekovih pravic in svoboščin (psihično in fizično nasilje). Pri tem namreč ne gre za dejanja, ki v nobenem primeru ne morejo predstavljati preganjanja in zato ni izpolnjen zakonski pogoj za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku. Zmotno je tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na dejstvo, da dogodkov ni prijavil policiji. Tega ni mogoče pričakovati, če je že v naprej znano, da policija ne deluje učinkovito, da je „skorumpirana“ in mu ne bo nudila nobene zaščite. Splošno znano je, da je Kosovo nova nastala država, v kateri državne institucije ne delujejo učinkovito. Prav tako ni bila upoštevana tožbena trditev, da ni vedel, da lahko v Sloveniji zaprosi za mednarodno zaščito in s tem v zvezi je že v tožbi zatrjeval kršitev 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP. Nepravilen je tudi zaključek, da dejansko stanje ni sporno. V zapisniku o oddaji prošnje so navedeni napačni podatki, zapisnik mu pred podpisom ni bil prebran v jeziku, ki ga razume, in zato nanj ni mogel dati pripomb. Predlagal je izvedbo dokaza z njegovim zaslišanjem in zaslišanjem tolmača in ker sodišče ni opravilo glavne obravnave, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka v upravnem sporu. Sodba tako nima razlogov o odločilnih dejstvih. Z odločitvijo, da mora zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe, pa je tožena stranka kršila 20. člen ZMZ. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbi ugodi oziroma podrejeno, da sodbo odpravi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Na podlagi 54. člena ZMZ lahko pristojni organ odloči o prošnji v pospešenem postopku, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alineje 23. člena tega zakona, če so ti podani. Razlogi za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku so določeni v 55. členu ZMZ. Za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito v pospešenem postopku zadostuje eden izmed razlogov, navedenih v 55. členu ZMZ.

7V obravnavanem primeru je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite (tudi) iz razloga po tretji alineji 55. člena ZMZ, to je, da je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ. V 26. členu ZMZ so v skladu z Ženevsko konvencijo določena dejanja preganjanja, ki morajo biti dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic ali morajo predstavljati zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoče se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic. Ta dejanja so predvsem dejanja fizičnega ali psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja, pravni, upravni, policijski ali sodni ukrepi, ki so sami po sebi diskriminatorni ali izvedeni na diskriminatoren način, pregon ali kazen, ki je nesorazmerna ali diskriminatorna, nedostopnost sodnega varstva, ki ima za posledico nesorazmerno ali diskriminatorno kazen itd. (drugi odstavek 26. člena ZMZ). V 28. členu pa ZMZ določa, da resna škoda zajema smrtno kazen in usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi, resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

8Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev tožene stranke in sodišča prve stopnje pravilna. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je namreč očitno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ (tretja alineja 55. člena ZMZ) in je zato bil izpolnjen tudi pogoj za odločanje v pospešenem postopku. Tožnik je v prošnji za mednarodno zaščito kot razlog, zakaj je zaprosil za mednarodno zaščito, izrecno navedel, da ima težave z bratrancema, ki sta psihično bolna, ga napadata in maltretirata na njihovem skupnem dvorišču in ga obmetavata s kamenjem. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pri zatrjevanem nasilju v sorodstvu ne gre za nasilje oziroma dejanja preganjanja v smislu Ženevske konvencije (preganjanje, ki temelji na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju) in 24. člena ZMZ, ki določa subjekte preganjanja, in 26. člena ZMZ. Nasilje v sorodstvu, kot ga je opisal tožnik, tako ne temelji na razlogih, ki jih navajata Ženevska konvencija in drugi odstavek 2. člena ZMZ, zato niti ni pomembno, za kakšna dejanja gre, kdo jih izvaja in ali je tožnik ta dejanja prijavil pristojnim organom v izvorni državi. Ne glede na to pa zatrjevana dejanja ne spadajo med dejanja preganjanja, določena v drugem odstavku 26. člena ZMZ; tožnik se po lastni izjavi tudi ni obrnil na državne organe po pomoč, kar je le pavšalno obrazložil z navedbo, da je policija na Kosovu skorumpirana oziroma neučinkovita; ni pa niti pojasnil, zakaj se ni obrnil na druge ustrezne organe (zdravstvene, socialne).

9Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da matična država zaradi diskriminatornega ravnanja državnih organov tožnika ne zaščiti pred hudimi kršitvami temeljnih človekovih pravic in svoboščin (psihično in fizično nasilje), saj se, kot že navedeno, tožnik po lastni izjavi ni obrnil na ustrezne organe za pomoč ter le pavšalno navedel, da je policija skorumpirana ter da ne deluje učinkovito.

10Neutemeljene so tudi pritožbene trditve glede kršitve določb 9. člena ZUP v zvezi s tožbenimi navedbami, da tožnik ni vedel, da lahko zaprosi za zaščito v Sloveniji. Načelo zaslišanja stranke organu nalaga, da pred odločitvijo da stranki možnost, da se izreče o dejstvih oziroma okoliščinah, pomembnih za odločitev. To možnost je tožnik imel, pred odločitvijo je podal v okviru prošnje na zapisnik tudi izjavo, imel je možnost navesti vsa dejstva in okoliščine.

11Tožnik v pritožbi (enako kot že v tožbi) zatrjuje, da mu zapisnik ni bil prebran v jeziku, ki ga razume, in zato nanj ni mogel podati pripomb. To pa so protispisne navedbe, saj je iz zapisnika razvidno, da je bil ob podajanju prošnje navzoč tolmač za albanski jezik, tožnik pa je sam izjavil, da je njegov materni jezik albanščina. Na koncu je bil zapisnik prebran v albanskem jeziku. Iz zapisnika tudi izhaja, da je ob podajanju izjave bila navzoča pooblaščenka in da na koncu nihče od navzočih ni imel pripomb na zapisnik. Tožnik pa ne v tožbi ne v pritožbi ne navaja, česa pravilno ni razumel oziroma kaj je napačno zabeleženo, s čim v zvezi bi sicer podal pripombe. Iz podane prošnje izhaja, da je tožnik odgovoril na vsa vprašanja in da so odgovori vsi v zvezi s postavljenimi vprašanji, zaradi česar Vrhovno sodišče zavrača tožnikove pritožbene ugovore v zvezi z jezikovnimi ovirami.

12Neutemeljeno je tudi pritožbeno navajanje glede absolutne bistvene kršitve določb postopka v zvezi z neopravo glavne obravnave. V skladu s četrtim odstavkom 75. člena ZUS-1 je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu le, če je sodba izdana brez glavne obravnave v nasprotju z ZUS-1. Ta pa v drugem odstavku 51. člena določa, da sodišče na glavni obravnavi izvaja dokaze, kadar in kolikor je to potrebno za odločitev v upravnem sporu, pa dokazi niso bili izvedeni že v postopku izdaje izpodbijanega akta ali če druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izpodbijani akt izdal. Tožnik pa razen predloga, da se zasliši njega in tolmača, ni predlagal izvedbe kakršnihkoli dodatnih ali drugih dokazov, prav tako ni navedel dejstev ali okoliščin, ki bi lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in na tej podlagi drugačno odločitev sodišča prve stopnje. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni navedel nobenih podrobnosti v zvezi s predlogom, predvsem pa ni navedel, v čem bi se njegovo zaslišanje pred sodiščem razlikovalo od izjave, dane v upravnem postopku, zgolj pavšalno je navedel le, da so v zapisniku napačni podatki.

13Po presoji Vrhovnega sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tudi niso izpolnjeni pogoji za subsidiarno zaščito, ki se prizna državljanu tretje države, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v matično državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ (tretji odstavek 2. člena ZMZ). Iz tožnikovih izjav namreč ne izhaja, da bi bil v matični državi kdaj izpostavljen kakršnemukoli preganjanju s strani državnih ali nedržavnih subjektov zaradi svoje narodnosti, rase, vere, političnega prepričanja in podobno, splošno znano pa je tudi, da v Republiki Kosovo ni oboroženega spopada.

14Kot neutemeljen zavrača Vrhovno sodišče tudi pritožbeni ugovor glede zatrjevane kršitve 20. člena ZMZ. Tožena stranka je na podlagi drugega odstavka 52. člena ZMZ v zvezi s četrtim odstavkom 74. člena ZMZ odločila, da mora tožnik nemudoma po pravnomočnosti odločbe zapustiti državo. S tem ni odločala o njegovi (prisilni) vrnitvi v izvorno državo. Po pravnomočnosti odločbe, s katero je prosilcu zavrnjena prošnja za priznanje mednarodne zaščite, ta oseba nima več statusa prosilca, pač pa status tujca in se zanjo uporabljajo določbe Zakona o tujcih – ZTuj-1. Tudi ZTuj-1 določa prepoved prisilne odstranitve tujca iz istih razlogov, kot jih določa 20. člen ZMZ. Ne glede na to pa Vrhovno sodišče še dodaja, da tožnik ni zatrjeval, da bi bilo zaradi vrnitve v izvorno državo njegovo življenje ali svoboda ogroženo zaradi njegove rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali politični opredelitvi. Nasprotno, ob podajanju prošnje je navedel, da ne ve, kaj bi se zgodilo ob vrnitvi, odvisno od bratrancev, oziroma da meni, da bi lahko živel v katerem drugem kraju v svoji državi, če bi imel možnost za to.

15Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člen ZUS-1).