84. člen ZMZ-UPB2

Za obstoj razloga za omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni potrebno, da bi zakon še posebej določal objektivna merila za begosumnost.

Toženkini dvomi o resničnosti tožnikovih izpovedb o njegovem vedenju o Hrvaški in nameri, da za mednarodno zaščito zaprosi v Sloveniji, niso dejanske ugotovitve, ki bi jih bilo mogoče subsumirati pod kriterij navajanja lažnih podatkov v smislu pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, saj iz njih ne izhaja toženkino prepričanje, da so tožnikove trditve neresnične, temveč le dvom v njihovo resničnost. Do sklepa, da bi bile navedene tožnikove izpovedbe lažne, pa na podlagi opravljenega zaslišanja ni prišlo niti sodišče, saj je tožnik izpovedoval enako kot že v postopku pred toženko, zlasti, da si je ves čas prizadeval priti v Slovenijo.

Iz izpodbijanega sklepa izrecno ne izhaja niti, katera država naj bi bila po toženkinem mnenju odgovorna za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, niti na kateri pravni podlagi. Golo sklicevanje na pričakovano ravnanje prosilcev za mednarodno zaščito ne zadošča za utemeljitev sklepa, da tožnik ne sodeluje v postopku.

Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na prvo in peto alinejo prvega odstavka 84. ZMZ-1. Očiten dvom glede tožnikove istovetnosti in zatrjevanega državljanstva je tožena stranka utemeljila na dejstvu, da tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko ter da se je na policijski postaji, ki ga je obravnavala ob vstopu v Republiko Slovenijo, kot tudi ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, izrekel za državljana Države Libije, ob naznanitvi ukrepa omejitve gibanja pa je navedel, da je državljan Republike Tunizije. Ob ugotovitvi, da je tožnik navajal različne podatke tudi v zvezi s tem, kje se nahajajo njegovi osebni dokumenti ter da Republika Slovenija ni njegova ciljna država, ampak je to Avstrija, je zaključila, da obstaja očiten dvom v tožnikovo državljanstvo, pa tudi v njegovo istovetnost. Nadalje je tožena stranka tožniku omejila gibanje tudi iz razloga po peti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, po kateri se lahko prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja tudi v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III.

Ker toženka kljub ponovnemu pozivu do konca glavne obravnave ni posredovala upravnih spisov, sodišče izpodbijanega sklepa ni moglo preizkusiti v smeri tožbenih navedb, in sicer ne glede na to, da zaradi tožnikovega zdravstvenega stanja ni bilo mogoče opraviti njegovega zaslišanja, kot ga narekuje šesti odstavek 84. člena ZMZ-1, saj je zaslišanje tožnika namenjeno varstvu njegovih koristi v zvezi s posegom v njegovo osebno svobodo. Opustitev predložitve upravnih spisov sodišču tako onemogoča presojo zakonitosti postopka pred izdajo izpodbijanega akta, presojo skladnosti podatkov izpodbijane odločbe s podatki iz spisov in s tem povezane presoje zakonitosti izpodbijane odločbe. Brez vpogleda v upravne spise zadeve sodišče ni moglo presoditi, ali je bil postopek pravilno voden in ali je bilo dejansko stanje ter s tem povezano pravno stanje zadeve pravilno in popolno ugotovljeno, posledično tudi ne utemeljenosti s tem povezanih tožbenih ugovorov. Zaradi navedenega je sodišče izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek.

Tožnik v tem upravnem sporu sodnega varstva v zvezi s pridržanjem do 27. 3. 2017 ne uveljavlja, ampak se tožbeni zahtevek omejuje na sodno varstvo zoper akt odvzema prostosti, ki je stopil v veljavo z dnem 27. 3. 2017. Po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice bi moral biti tožnik vsaj v nekaj urah po tem, ko mu je odvzeta prostost, obveščen o razlogih za odvzem prostosti. Če se to zgodi šele po treh dneh ali po štirih dneh, je to lahko v nasprotju z določilom člena 5(2) EKČP. Napačno ali netočno obvestilo o vzrokih oziroma razlogih za odvzem prostosti s strani tožene stranke, preden naj bi bil tožnik pravilno obveščen o razlogih s strani pooblaščenke, pomeni kršitev pravice iz člena 5(2) EKČP. Po izdaji sodbe Sodišča EU v zadevi Al Chodor kriterija "nesodelovanje v postopku" iz 5. alineje 1. odstavka 68. člena ZTuj-2 ni več mogoče uporabiti kot pravne podlage za pridržanje v Dublinskem postopku, ker ne ustreza kriterijem ustrezne pravne določnosti zakonske ureditve na podlagi sodbe Sodišča EU v zadevi Al Chodor v povezavi z Abdolkhani and Karimnia v. Turkey (odst. 125-135) in Keshmiri v. Turkey (no.2; odst. 33); slednji zadevi iz sodne prakse ESČP zavračata

Tožnik je v prošnji za mednarodno zaščito kot razlog, zakaj je zaprosil za mednarodno zaščito, izrecno navedel, da ima težave z bratrancema, ki sta psihično bolna, ga napadata in maltretirata na njihovem skupnem dvorišču in ga obmetavata s kamenjem. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pri zatrjevanem nasilju v sorodstvu ne gre za nasilje oziroma dejanja preganjanja v smislu Ženevske konvencije in 24. člena ZMZ, ki določa subjekte preganjanja ter 26. člena ZMZ.