55. člen ZMZ-UPB2

Razlika med obravnavanjem prošnje v pospešenem in rednem postopku je predvsem, da pristojnemu organu v okviru pospešenega postopka ni potrebno pridobiti specifičnih informacij o izvorni državi, ki so podrobne, poglobljene in povezane s konkretnim primerom (9. alineja 23. člena ZMZ) in jih vključiti v celovito dokazno oceno v povezavi z izjavami in predloženimi dokazi. Izvedba hitrega postopka pa pristojnega organa kljub temu ne odvezuje od načelne obveznosti oprave osebnega razgovora s prosilcem, saj mora biti ta ob upoštevanju 1. odstavka 45. člena ZMZ opravljen tako v primeru rednega kot tudi pospešenega postopka, opustiti pa ga je mogoče le v izjemnih primerih. Stališča Ustavnega sodišča ni mogoče razumeti tako togo, da bi že najmanjša ocena stopnje intenzivnosti zatrjevanih kršitev človekovih pravic s strani pristojnega organa z namenom, da bi se ugotovilo, ali zatrjevana dejanja ustrezajo pogojem Ženevske konvencije oziroma ZMZ, pomenila, da prošnja tožnika ne more biti očitno neutemeljena. Pri zatrjevanih kršitvah človekovih pravic, za katere prosilec v postopku za priznanje mednarodne zaščite trdi, da predstavljajo preganjanje v smislu Ženevske konvencije oziroma ZM

Po presoji Vrhovnega sodišča je tožena stranka na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabila materialno pravo, ko je presodila, da dejanja, ki jih je pritožnik navedel kot razloge za zapustitev države, niso take narave in tako ponavljajoča, da bi bilo na njihovi podlagi pritožniku mogoče priznati mednarodno zaščito. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča zatrjevano dejstvo, da bo pritožnik ob vrnitvi prijet s strani tajne službe, ni izkazano, saj tega pritožnik zgolj s svojimi nekonkretiziranimi navedbami o (verjetnosti) predvidenega prijetja ni uspel dokazati. Glede na značilnosti upravnega spora se z vročitvijo vsebinsko praznega odgovora na tožbo ne more varovati in zagotavljati pravice do izjave tožeče stranke. Ob takem odgovoru se tožeča stranka nima o čem izjaviti, o čemer se ne bi mogla opredeliti že v povezavi z vsebino izpodbijanega upravnega akta, zato tudi opustitev njene seznanitve s tako procesno vlogo ne vodi do bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu.

V upravnem sporu ni mogoče izdati zamudne sodbe iz 318. člena ZPP. Pritožnik, celo če bi bil v Vlasenici žrtev dejanj preganjanja, ki bi ustrezala merilom iz prvega odstavka 26. člena ZMZ, do mednarodne zaščite ne bi bil upravičen, saj ni ovir za vrnitev v zanj varen kraj v izvorni državi (trditve, da mu ob vrnitvi grozi smrt, je namreč povezoval z vrnitvijo v Vlasenico, kjer da ga bo komisar policije ubil). Zaradi tega v njegovem primeru ni potrebe po notranji razselitvi (preselitvi v drug varen kraj v BiH), ki jo ureja 68. člen ZMZ (notranja zaščita). Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti je tudi nebistveno, kakšna je pritožnikova sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.

Tožnik je zaprosil za mednarodno zaščito po tem, ko je že vedel, da bo odstranjen iz Republike Slovenije, ob podaji prošnje ter na glavni obravnavi pa je izrecno izjavil, da je njegov cilj bila Italija, kjer ima tudi prijatelje in da tu ne bi zaprosil, če ga ne bi prijela policija. Navedeno zadostuje za sklep, da je za mednarodno zaščito zaprosil zato, da bi se ognil odstranitvi iz države. V pritožbi predlagana izvedba dokazov (zaslišanje policista, ki je sestavil in podpisal zapisnik, da bi se tako potrdila ali ovrgla vsebina zapisnika v delu, ki se nanaša na pritožnikovo pot od Zagreba do Slovenije in tako sklepalo o konsistenci pritožnikovih navedb) predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, saj pritožnik ni pojasnil, zakaj ni mogel prej predlagati izvedbe tega dokaza (74. člen ZUS-1).

Okoliščine obravnavanega primera (da se je pritožnik pred policisti skrival, da je izjavil, da če ga policisti ne bi prijeli, ne bi zaprosil za mednarodno zaščito in da je želel v Italijo) dajejo dovolj podlage za sum, da pritožnik na konec postopka o njegovi prošnji za mednarodno zaščito ne bo počakal, kar vse so okoliščine, ki kažejo na „nevarnost pobega“ na podlagi pete alineje prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2).

S stališčem, da je pritožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam glede okoliščin, zaradi katerih je bila vložena prošnja za mednarodno zaščito, pavšalno, kot tako pa ne vzbuja dvoma v dejansko stanje, na katerem temelji odločitev, je sodišče zavrnilo tudi izvedbo predlaganega dokaza. Ker je to sredstvo za ugotovitev zatrjevanih dejstev, v primeru, ko takih navedb ni, jih dokaz pač ne more potrditi. Prosilec mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo (prvi odstavek 21. člena ZMZ), torej da pove, zakaj je zapustil izvorno državo. S tem vzpostavi podlago za ugotavljanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Zato navedba, da v prvem intervjuju (torej v upravnem postopku) ni upal povedati za očetovo sodelovanje s Sovjetsko zvezo, da ga ne bi ogrozil, ne opravičuje zapoznelega navajanja, saj je bila tožniku zagotovljena zaupnost postopka, predvsem pa jasno povedano, da mora navesti dejstva in okoliščine, s katerimi utemeljuje prošnjo.

V obravnavani zadevi bi morala tožena stranka skladno z 2. alinejo 46. člena ZMZ opraviti s tožnikom osebni razgovor, saj navedeno določilo določa, da se osebni razgovor lahko opusti le, če pristojni organ lahko odloči na podlagi 1., 2., 4., 6. in 13. točke 55. člena tega zakona. Ker pa je tožena stranka svojo odločitev oprla tudi na 3. in 5. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ, je potrebno osebni razgovor obvezno opraviti. Tožnik je v prošnji povedal, da se je aktivno udeleževal demonstracij, da je bil tudi priprt, da so ga v priporu pretepli in mu očitali, da deluje proti varnosti države. To pa je že navajanje takih okoliščin, da brez osebnega razgovora ni mogoče natančno in popolnoma ugotoviti, ali te predstavljajo take lastnosti dejanj preganjanja, kot so opisane v 26. členu ZMZ. Ob upoštevanju načela primarnosti je treba določbe ZMZ razlagati v duhu Direktive 2013/32/EU, kar pomeni, da ob upoštevanju določb te direktive ni mogoče presojati, ali je opustitev osebnega razgovora vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost oziroma pravilnost zavrnitve prošnje za mednarodno zaščito.

Okoliščine obravnavanega primera (da je pritožnik pred policisti pobegnil, da je izjavil, da če ga policisti ne bi prijeli, ne bi zaprosil za mednarodno zaščito in da je želel v Italijo) dajejo dovolj podlage za sum, da bi tožnik iz Azilnega doma v Ljubljani verjetno lahko kadarkoli odšel, s tem pa bi onemogočil sodelovanje v postopku, kar je okoliščina, ki kaže na „nevarnost pobega“ na podlagi 5. alineje prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2). Zato je neutemeljen pritožbeni ugovor, da nobena izmed okoliščin iz 68. člena ZTuj-2 ni podana. Glede na okoliščine primera pa obstoja „nevarnosti pobega“ ne more spremeniti zgolj pritožnikova izjava na glavni obravnavi, da v primeru selitve v Ljubljano ne bo pobegnil. V obravnavanem primeru je prvostopenjsko sodišče na glavni obravnavi neposredno od tožnika skušalo izvedeti razloge za izločitev tolmača, vendar pritožnik ni navedel nobenih takih okoliščin, ki bi kazale na nepristranskost ali nekorektno tolmačenje. Tudi iz podatkov upravnega spisa kaj takega ne izhaja. Glede na navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča prvostopenjsko sodišče s sklepom (na glavni obravnavi) pravilno zavrnilo predlog za izločitev tolmača, v

Dejanja preganjanja, ki jih je navedel tožnik, niso dejanja iz prve alinee prvega odstavka 26. člena ZMZ. Niso bila ne dovolj resne narave in ne dovolj ponavljajoča: tožnik je v prošnji navajal nekonkretizirane pritiske obveščevalne službe; indirektno so ga diskreditirali pri naslednjem delodajalcu; ves čas je bil pod pritiskom in mobingom; nenehnih zasliševanj se je naveličal; na osebnem razgovoru je dodal, da je ob odhodu iz vojaške službe moral podpisati več dokumentov, vzeli pa so mu tudi prstne odtise ter da sumi, da je naslednjo službo, v zdravstvenem domu, po treh letih dela izgubil zaradi pritiskov prejšnjega delodajalca; ne predstavljajo hude kršitve človekovih pravic, ne gre pa tudi za preganjanje iz razlogov pripadnosti določeni rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju. Ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Navedbe o tem, kakšnemu ravnanju oziroma kazni bi bil izpostavljen ob vrnitvi v izvorno državo, ob podaji prošnje ter kasneje na osebnem razgovoru, so neskladne, to pa po presoji sodišča jemlje verodostojnost. O tem, kaj bi se z

Glede predložitve krstnega lista sodišče ugotavlja, da je datiran z dne 13. 3. 2016, kar je pred izdajo izpodbijane odločbe, vendar ga je tožena stranka prejela 22. 3. 2016, tako da zanj ni mogla vedeti. Ne glede na navedeno pa bi kljub temu morala skladno z določilom 46. člena ZMZ s tožnico opraviti osebni razgovor, kjer bi lahko tožnica natančneje pojasnila vse okoliščine v zvezi s spremembo vere kot tudi v zvezi s tem, kakšni nevarnosti se v primeru vrnitve v Iran izpostavlja tisti, ki se po zapustitvi Irana odreče islamu in sprejme krščansko vero.

Nekonsistentnosti v tožnikovih izjavah so sicer lahko podlaga za sklepanje o namernem zavajanju pristojnega organa, vendar mora pristojni organ, preden opravi dokazno oceno teh neskladij, prosilcu dati možnosti, da jih pojasni. Šele potem, če prosilec ne navede razumnih in utemeljenih razlogov za razlike v svojih izjavah, je mogoče sklepati, da je lažno prestavil razloge, na katere se sklicuje in je zato njegova prošnja očitno neutemeljena. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na ugotovitev, da je Vlada RS sprejela Odlok, s katerim je Egipt razglasila za varno izvorno državo. Tožnik pa je v postopku navajal, da mu v izvorni državi grozi zapor zaradi njegovega političnega prepričanja oziroma njegovega političnega udejstvovanja in enako navaja tudi v tožbi, ko odgovarja na ugotovitev tožene stranke, da prihaja iz varne izvorne države. Politično prepričanje pa je ena izmed podlag preganjanja po določilih Ženevske konvencije. To pa tudi po presoji sodišča onemogoča zaključek, kot ga je naredila tožena stranka, da je tožnikova izvorna država zanj varna država.

Omejitev gibanja je zakonit ukrep, ki ga lahko pristojni organ izreče prosilcu za mednarodno zaščito, če so izpolnjeni v Ustavi in v ZMZ predpisani pogoji. Tožnik je prestopil hrvaško-slovensko mejo v noči od 12. 2. na 13. 2. 2016 ter da je bil iz avstrijske meje (Šentilj) s strani avstrijskih organov vrnjen Sloveniji v noči od 13. 2. na 14. 2. 2016. Tožnik je svojo namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito podal dne 25. 3. 2016, istega dne pa mu je bila vročena tudi odločba o vrnitvi. Tožnik se je več kot mesec dni nahajal v Sloveniji, res je, da sicer v Centru za tujce v Postojni, kjer pa so na voljo uradne osebe, ki bi, če bi tožnik to zahteval, sprejele njegovo prošnjo za mednarodno zaščito. Ni utemeljen razlog, da prošnje ni podal zaradi nerazumevanja jezika. Če bi zahteval bi tolmačka prav gotovo dobil, saj gre za temeljno pravico prosilca (10. člen ZMZ). V trenutku, ko mu je bila vročena odločba o vrnitvi, se je tožnik odločil za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Pojasnil je, da je bila njegova ciljna država Nemčija, kjer ima prijatelje. Vse navedeno potrjuje znatno nevarnost, da bi lahko pobegnil pred zaključkom postopka za mednarodno zaščito.<

Če prosilec v svoji prošnji navaja katerokoli od oblik preganjanja, a je ne utemelji, ne gre za razlog iz 2. prvega odstavka 55. člena ZMZ, temveč za razlog iz 3. točke prvega odstavka istega člena. Pristojni organ pri odločitvi o očitni neutemeljenosti prošnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ ne more opustiti osebnega razgovora.

Tožena stranka se je pri svoji odločitvi pravilno oprla na določilo 13. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ, ob ugotovitvi, da je Vlada RS s svojim sklepom z dne 17. 2. 2016 Kosovo določila kot varno izvorno državo v smislu 3. odstavka 65. člena ZMZ, saj tožnik ni izkazal nobenih utemeljenih razlogov, zaradi katerih bi se štelo, da zaradi njegovih osebnih okoliščin ta država ni zanj varna izvorna država. Ugotovila je tudi, da tožniku ne grozi resna škoda iz 28. člena ZMZ, predvsem ob dejstvu, ki med strankama ni sporno, da se je tožnik med leti 2009 in 2005 tolikokrat vrnil iz Slovenije, Nemčije in Madžarske nazaj v izvorno državo, česar ne bi tolikokrat storil v primeru, če bi se s tem kakorkoli izpostavljal tveganju nastanka resne škode v smislu določil 1., 2. ali 3. alineje 28. člena ZMZ oziroma dejanjem preganjanja v smislu določil 1. in 2. odstavka 26. člena v zvezi s 25. členom ZMZ.

Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa glede obstoja razloga za omejitev gibanja iz 2. alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi s 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ, kjer je razlog za omejitev gibanja podan, če je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil šele, ko je bil pripeljan v center za tujce in je ugotovil, da bo vrnjen v izvorno državo ter da je pri podaji prošnje večkrat izjavil, da je želel v Italijo in da v Sloveniji ni imel namena zaprositi za mednarodno zaščito. Glede na to, da je bil tožnikov cilj Italija in ne Slovenija in da je tudi začel bežati, ko je zagledal policiste, kot je navedeno v policijski depeši, pa tudi če se je samo skril, kot je navedel na obravnavi, je tožena stranka utemeljeno sklepala, da obstaja nevarnost, da bi tožnik pobegnil, če mu ne bi bilo omejeno gibanje na prostore centra za tujce. Tožena stranka je torej upoštevala konkretne okoliščine na strani tožnika glede njegove begosumnosti. Tožnik je v zvezi s škodo navedel to, da se v centru za tujce zelo slabo počuti, ta navedba pa je prem

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik kot razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito, navaja izključno ekonomske razloge, ki vključujejo družinske oziroma sorodstvene težave, v katere pa sam tožnik niti ni bil individualno vpleten, in da teh razlogov ni mogoče opredeliti kot dejanj preganjanja v smislu 26. in 28. člena ZMZ iz 3. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ ter da je ob vložitvi prošnje tožnik navajal le dejstva, ki jih je mogoče skladno z 2. točko 1. odstavka 55. člena ZMZ šteti za pravno nepomembna ali zanemarljiva.

Obrazložitev izpodbijane prvostopenjske sodbe kljub temu, da je izpodbijani ukrep poimenovan omejitev gibanja, vsebuje vse elemente strogega testa sorazmernosti, ki mora biti opravljen, kadar gre za poseg v osebno svobodo.

Iz obrazložitve je razvidno, da se je sodišče do tožbenih ugovorov opredelilo, saj je presodilo, da je tožena stranka dovolj obrazložila, da brez tega ukrepa identitete ni mogoče ugotoviti oziroma da bo brez tega ukrepa toženi stranki onemogočeno meritorno odločiti o njegovi prošnji, saj bi v primeru pobega postopek morala ustaviti. Prvostopenjsko sodišče je pojasnilo tudi, zakaj pritrjuje stališču tožene stranke, da bi tožnik pobegnil, če mu gibanje ne bi bilo omejeno ter se strinjalo z razlogi, zakaj ukrep omejitve gibanja na območje azilnega doma ni učinkovit.

Nepravilno je stališče, da omejitev gibanja vedno pomeni odvzem prostosti. Gre za dva povsem različna ukrepa, kar izhaja že iz Ustave RS, ki v 19. členu določa, da se nikomur ne sme odvzeti prostosti, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon (drugi odstavek). Omejitev svobode gibanja pa je predmet obravnave v 32. členu URS in se sme omejiti z zakonom pod tam navedenimi pogoji (drugi odstavek). Res pa je, da lahko omejitev gibanja glede na okoliščine izvajanja preraste v omejitev osebne svobode. Tožnik v upravnem sporu s predlogom za izdajo začasne odredbe ne bo uspešen, tudi če bo izkazal težko popravljivo škodo, ki bi mu nastala bodisi z izvršitvijo akta (drugi odstavek 32. člena ZUS-1) bodisi brez začasne ureditve stanja glede na sporno pravno razmerje (tretji odstavek), če bi začasna odredba nesorazmerno posegla v javno korist.

Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča samo dejstvo, da na določenem območju poteka oborožen spopad, za podelitev subsidiarne zaščite ne zadostuje, temveč mora biti podano tudi utemeljeno tveganje, da se bo prosilec soočil z resno in individualno grožnjo za življenje in njegovo osebnost zaradi samovoljnega nasilja na ozemlju, kjer poteka oborožen spopad, kar pomeni realno možnost. Ocena, kdaj bo intenzivnost nasilja oziroma tveganja dosegla prag, pa je odvisna od različnih kriterijev. Pravila o prekluziji glede navajanja tožbenih novot ne dajejo podlage za to, da bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi vložene tožbe samo po uradni dolžnosti ugotavljati dejstva in izvajati dokaze, ki niso bili niti del trditvene podlage tožnika, navedene v tožbi.