74. člen ZMZ-UPB2

Če se upravni spor vodi kot prvostopenjski sodni spor, sta z vidika varstva pravnega položaja stranke že po naravi stvari kumulativno izpolnjena pogoja za dovoljenost pritožbe iz prvega odstavka 73. člena ZUS-1. Sodišče v upravnih sporih v primeru molka organa odloča le o zakonitosti (fiktivnega, negativnega) upravnega akta, v zvezi s katerim se šteje, da je bila tožnikova zahteva v upravnem postopku zavrnjena, in ne o zakonitosti (neobstoječega) upravnega akta, v zvezi s katerim tožnikove zahteve v upravnem postopku sploh ni bilo. Upravni organ ni pristojen za odločanje o tožnikovi zahtevi, naj se Republika Slovenija na podlagi 17. člena Uredbe Dublin III odloči za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito. Zato tudi ne more nastopiti molk organa. Zaradi nedopustnosti obravnavanega upravnega spora odločitev v njem tudi (že po naravi stvari) ne more biti v celoti ali delno odvisna od vprašanja, ki je samostojna pravna celota. Sklep o predaji iz 26. člena Uredbe Dublin III ima časovno omejeno veljavnost, zaradi česar z njegovim prenehanjem prične teči rok za odločitev o že vloženi prošnji za mednarodno zaščito.

Za primere, ko je oseba vložila prošnjo za mednarodno zaščito pred uveljavitvijo ZMZ-1, se za postopke sodnega varstva po izrecni določbi 125. člena ZMZ-1 uporabljata določbi 74. in 75. člena prej veljavnega ZMZ. Na podlagi petega odstavka 74. člena ZMZ pa je zoper sodbe upravnega sodišča dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče, ki jo je pritožnik tudi vložil in je predmet postopka v zadevi I Up 309/2016, do odločitve o njej pa upravni spor ni pravnomočno končan. Zato je odločitev o zavrženju zahteve za izdajo začasne odredbe, ki lahko učinkuje do pravnomočnosti odločbe sodišča, napačna.

Obrazložitev izpodbijane prvostopenjske sodbe kljub temu, da je izpodbijani ukrep poimenovan omejitev gibanja, vsebuje vse elemente strogega testa sorazmernosti, ki mora biti opravljen, kadar gre za poseg v osebno svobodo.

Če bi bil izpodbijani sklep, s katerim je tožena stranka odločila, da ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, izvršen še pred odločitvijo o glavni stvari, bi to pomenilo, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, ker se tožnikova zadeva ne bi mogla reševati v Republiki Sloveniji, ker se tu ne bi več nahajal. Torej vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, četudi bi v tem upravnem sporu uspel.

V konkretnem primeru so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavo tožnikove prošnje odgovorna Hrvaška. Prstni odtisi tožnika so bili vneseni v centralno bazo Eurodac s strani Republike Hrvaške in tožnik je že na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito.

Toženka je ugotovila, da je da je vsem prosilcem v Bolgariji zagotovljena nastanitev, prehrana in zdravstvena oskrba, da bo tožnik nastanjen v centru oz. nastanitveni enoti, ki jo upravlja državna agencija za begunce ob upoštevanju njegovega zdravstvenega stanja in finančnega statusa, ter da so v centrih usposobljeni zdravstveni delavci (odgovor pristojnega bolgarskega organa o zagotovljenih pogojih nastanitve). Da bi bili trenutni nastanitveni pogoji prosilcev za mednarodno zaščito tako slabi, da ne zagotavljajo minimalnih standardov za človeka dostojno življenje oz. da so s tem v zvezi dostopne novejše informacije, pa tožnik ne trdi. Tožba v upravnem sporu ne zadrži izvršitve izpodbijanega sklepa, kar pomeni, da bi tožnik s takojšnjo predajo Bolgariji izgubil možnost, da njegovo prošnjo za mednarodno zaščito obravnava Republika Slovenija oziroma druga odgovorna država članica, s tem pa bi mu bila odvzeta tudi pravica do učinkovite pritožbe zoper to sodbo in sklep. Tožniku bi torej z izvršitvijo nastala težko popravljiva škoda.

Z izpodbijanim sklepom je toženka zavrgla tožnikov drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v RS. Tožba zoper sklep ne zadrži njegove izvršitve. Če bi bil sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, saj se tožnikova zadeva ne bi mogla reševati v Sloveniji, ker se tu ne bi več nahajal. Tudi če bi v upravnem sporu uspel in bi bil sklep odpravljen ter zadeva vrnjena toženki v ponovno odločanje, si tožnik svojega položaja ne bi mogel več izboljšati. Sodno varstvo v upravnem sporu na ta način ne bi moglo biti učinkovito. S tem bi bila kršena tožnikova pravica do sodnega varstva. Poleg tega odlog izvršitve izpodbijanega sklepa po presoji sodišča tudi ne nasprotuje javni koristi. Zato je sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo.

Prosilcu za mednarodno zaščito se lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti, pa tudi zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka, med drugim, če je prosilec namerno uničil ali odsvojil potno listino, osebni dokument s fotografijo, ki izkazuje njegovo istovetnost ali državljanstvo, ali drug dokument s fotografijo, ki lahko pomaga pri izkazovanju njegove istovetnosti ali državljanstva. Obstoja tega razloga za omejitev gibanja toženka ni uspela dokazati. Zgolj na podlagi navedbe v policijski depeši, da je tožnik na letalu uničil svoj sirski potni list, ob tem, da so policisti na letalu našli le ponarejen alžirski potni list ter da je tožnik v prošnji in zaslišan na naroku enako izpovedal, da je imel pri sebi dva ponarejena potna lista ter da nikoli ni imel pravega sirskega potnega lista, ni mogoče zaključiti, da je podan razlog po 9. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ. S ponarejenima potnima listoma namreč tožnik istovetnosti niti ne bi mogel dokazati oziroma mu takšna dokumenta ne bi mogla pomagati pri izkazovanju njegove istovetnosti.

Izpodbijani sklep, s katerim je toženka odločila, da ne bo obravnavala prošenj tožnikov za mednarodno zaščito, ker bodo predani Republiki Madžarski kot državi članici, odgovorni za obravnavanje prošenj, je že postal izvršljiv. Če bi bil izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, ker se zadeva ne bi mogla reševati v Sloveniji, saj se tožniki tu ne bi več nahajali. Sodno varstvo v upravnem sporu na ta način ne bi več moglo biti učinkovito, s tem pa bi bila kršena pravica do sodnega varstva. Poleg tega po oceni sodišča odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa tudi ne nasprotuje javni koristi. Sodišče se ne strinja s toženko, da naj bi šlo, ker je bilo o vračanju tožnikov enkrat že odločeno, v obravnavani zadevi za identično zadevo. Takrat je bil namreč predmet presoje drug upravni akt, s sicer podobno, ne pa povsem enako vsebino.

Izpodbijani sklep, s katerim je toženka odločila, da ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, ker bo predan Italiji, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje, je že postal izvršljiv. Če bi bil izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, saj se tožnikova zadeva ne bi mogla reševati v Sloveniji, ker se tu ne bi več nahajal. Tudi če bi v upravnem sporu uspel in bi bil sklep odpravljen ter zadeva vrnjena toženki v ponovno odločanje, si torej tožnik svojega položaja ne bi mogel več izboljšati. S tem pa bi bila kršena njegova pravica do (učinkovitega) sodnega varstva. Poleg tega po oceni sodišča odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa ne nasprotuje javni koristi. Zato je ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe.

V upravnem postopku je tožnika zastopal predstavnik PIC, ki je tudi prejel izpodbijano odločbo dne 20. 4. 2012. Tožba oddana na pošto 7. 5. 2012 je bila vložena prepozno, saj se je 8-dnevni rok za vložitev tožbe iztekel dne 30. 4. 2012.

Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožena stranka tožniku ni zagotovila temeljnih procesnih jamstev, ki jih v postopku koncepta tretje varne države prosilcu za mednarodno zaščito zagotavljajo določbe ZMZ, prav tako pa tudi Direktiva Sveta Evrope 2005/85/ES z dne 1. decembra 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah (Procesna direktiva). Zato se v celoti pridružuje sodišču prve stopnje, da niti iz obrazložitve izpodbijanega akta niti iz drugih podatkov v spisu ne izhaja, da bi tožena stranka tožniku dala možnost, da bi še pred izdajo sklepa o zavrženju njegove prošnje lahko dokazoval, da Republika Hrvaška zanj ni varna tretja država, kar sicer tožniku izrecno omogoča drugi odstavek 63. člena ZMZ.

Ker je bil tožnik pred vročitvijo izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje že predan Republiki Hrvaški, v kateri se je nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo, izpodbijani sklep nima več pravnih učinkov. Zato tudi ni več podlage za presojo njegove pravilnosti in zakonitosti v zvezi z vloženo pritožbo.

Če ni izkazano preganjanje, prosilcem ni mogoče priznati statusa begunca. Če prosilci izjavijo, da se jim ob vrnitvi v izvorno državo ne bi nič zgodilo, jim ni mogoče priznati subsidiarne zaščite. Če za otroke niso izkazani posebni razlogi oziroma okoliščine, delijo usodo staršev. Polnoletna prosilca, ki zatrjujeta, da sta starša mladoletnih prosilcev, sta njuna zakonita zastopnika. O zakonitem zastopstvu domnevnih staršev za mladoletne otroke organ, pristojen za odločanje o mednarodni zaščiti, ni pristojen odločati.

Tožnik je v prošnji za mednarodno zaščito kot razlog, zakaj je zaprosil za mednarodno zaščito, izrecno navedel, da ima težave z bratrancema, ki sta psihično bolna, ga napadata in maltretirata na njihovem skupnem dvorišču in ga obmetavata s kamenjem. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pri zatrjevanem nasilju v sorodstvu ne gre za nasilje oziroma dejanja preganjanja v smislu Ženevske konvencije in 24. člena ZMZ, ki določa subjekte preganjanja ter 26. člena ZMZ.

Le z ugotovitvijo, da tožnik ni izkazal splošne verodostojnosti, ob tožnikovem vztrajnem zatrjevanju, da bi ga ob vrnitvi v izvorno državo tam ubili, pa ni mogoče utemeljiti stališča tožene stranke, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 2. člena ZMZ za priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite.

Ustaljena upravnosodna praksa je, da če so v izjavah (oziroma v ravnanjih) prosilca za azil pomembne nekonsistentnosti in neskladja, mora uradna oseba stranki dati možnost, da ta neskladja oziroma nekonsistentnosti pojasni oziroma razčisti. Omenjeni procesni standard je sestavni del pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in veže upravni organ tudi v azilnem postopku.

Če prosilec pride v Republiko Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov, se njegova prošnja za mednarodno zaščito v pospešenem postopku kot očitno neutemeljena zavrne. Status subsidiarne oblike zaščite (tretji odstavek 2. člena v povezavi s 34. členom ZMZ) se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v matično državo ali državo zadnjega stalnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno šđkodo, kot jo določa 28. člen ZMZ. S tem, ko je tožena stranka na podlagi drugega odstavka 52. člena ZMZ v povezavi s četrtim odstavkom 74. člena ZMZ odločila, da mora tožnik zapustiti državo, še ni odločila o njegovi (prisilni) vrnitvi v izvorno državo.

Ker je bilo o tožnikovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite že pravnomočno odločeno (in ker je potekel rok, do katerega je bilo tožniku omejeno gibanje), tožnik nima pravnega interesa za izpodbijanje sklepa o podaljšanju omejitve gibanja.

Pravilna je presoja tožene stranke, da je očitno, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje mednarodne zaščite, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih. Tožena stranka je tudi pravilno subsumirala relevantna dejstva na zakonski dejanski stan, tožniki pa konkretno ne izpodbijajo presoje, da dogodki, s katerimi so utemeljevali svojo prošnjo za mednarodno zaščito, niso takšne narave, da bi zadostili kriterijem iz 26. člena ZMZ. Zato po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno ni ponovilo razlogov (drugi odstavek 71. člena ZUS-1 v zvezi s četrtim odstavkom 75. člena ZMZ), ampak je sledilo dokazni oceni tožene stranke.