52. člen ZMZ-UPB2

Z zapustitvijo azilnega doma je tožnik s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki jo je izpodbijal s tožbo, očitno ne posega več v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.

Vrhovno sodišče je že v sodbi I Up 87/2015 sprejelo stališče, da je tudi v primeru vrnitve v domači kraj (in ne samo v primeru notranje razselitve) treba ugotoviti, ali lahko prosilec tja varno potuje in da je že sam 28. člen ZMZ, ki določa, kaj zajema resna škoda, ki je podlaga za priznanje subsidiarne oblike zaščite (tretji odstavek 2. člena ZMZ), podlaga za stališče, da je treba preveriti, ali lahko prosilec tja varno potuje oziroma ali mu na poti ne grozi resna škoda.

Tožnik v postopku ni niti navajal, da bi imeli zaradi svojega mnenja, stališča ali prepričanja kakršnekoli težave v izvorni državi, niti ni navajal, da mu ne bi bila na voljo dejanska in nezačasna zaščita pred preganjanjem ali resno škodo s strani subjektov zaščite. Razen tega pa tudi ni izkazal, da bi kjerkoli javno izražal mnenja, stališča ali prepričanja o potrebnih političnih spremembah v BiH in bi to njegovo obnašanje bilo možen vzrok za njegov strah. Zgolj za njegovo neizkazano članstvo v politični stranki DNZ brez posebnih funkcij pa ni mogoče trditi, da gre za izražanje takšnega mnenja, ki bi nasprotovalo politiki in metodam subjektov, ki naj bi ga preganjali. Na podlagi ugotovljenih nekonsistentnosti v tožnikovih izjavah glede razlogov za zapustitev izvorne države, ki jih ni mogoče šteti za nebistvene, je tudi po presoji sodišča utemeljen zaključek tožene stranke o ugotovljeni splošni neverodostojnosti v tožnikovem primeru in tudi za dvom v resničnost zatrjevanih dogodkov.

Tožnica sama v prošnji ni zatrjevala, da bi bila v izvorni državi kadarkoli preganjana zaradi kateregakoli izmed razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, pač pa za mednarodno zaščito v Sloveniji naproša, ker v Prištini ni imela kje živeti, ker je svakinja psihično zbolela in ker si je želela priti v Slovenijo k svojemu možu, vendar si ni uspela urediti vizuma za ta obisk. Te navedbe nikakor ne morejo predstavljati okoliščin in dejstev, ki bi tako z objektivnega kot tudi s subjektivnega vidika bila pomembna za obravnavanje upravičenosti tožnice do mednarodne zaščite po določilih ZMZ.

Tožnik kot razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito, navaja (zgolj) ekonomske razloge in psihične težave in teh razlogov ni mogoče opredeliti kot dejanj preganjanja v smislu 26. in 28. člena ZMZ. Tožnik tudi ni navajal preganjanja v njegovi izvorni državi, saj je povedal, da na Kosovu ni bil preganjan.

Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilen zaključek tožene stranke in sodišča prve stopnje, da se tožnik ni kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje, da ni podal utemeljenih razlogov, zakaj ni mogel predložiti dokazov ter da tožnikove izjave niso skladne in verjetne, posledično pa njegova splošna verodostojnost ni bila ugotovljena. Dejstvo je, da je skladnost izjav najpomembnejši element pri oceni verodostojnosti prosilca, saj v azilnem postopku ugotavljanje dejanskega stanja v konkretnem primeru temelji na navedbah prosilca in je zato odločitev pristojnega organa predvsem odvisna od prepričljivosti, verodostojnosti in konsistentnosti prosilčevih navedb, to še posebej, če za utemeljitev svoje prošnje poda zgolj izjavo. V primeru, ko prosilec zatrjuje okoliščine, glede katerih je bilo v postopku ugotovljeno, da ne obstajajo ali da niso mogoče oziroma okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja ali resne škode, potem ni podlage za pridobivanje in presojo informacij o izvorni državi.

Pri tožniku gre smiselno za konkludentno zavrnitev izpolnjevanja obveznosti služenja vojaškega roka, saj je kot vojaški obveznik glede na svojo starost (več kot 18 let) tudi zapustil Sirijo, ne da bi pred tem izpolnil predpisano splošno obveznost služenja vojaškega roka. Ker je bila tako s konkludentnim ravnanjem tožnika podana zavrnitev služenja vojaškega roka v času spopada, je podan tudi nadaljnji element iz 5. alineje 2. odstavka 26. člena ZMZ. Tožnik ima utemeljen strah pred vrnitvijo v izvorno državo, saj mu grozi kazenski pregon zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka in mobilizacija na katerikoli kontrolni točki brez predhodne vročitve posebnega pisnega poziva na služenje vojaškega roka.

Dogodki, ki jih je tožnica doživela, ne dosegajo kriterijev preganjanja oziroma ne kažejo na preganjanje zaradi političnega prepričanja, zato niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa begunca. Tožnica tudi ni navedla utemeljenih razlogov, da bi ob vrnitvi v izvorno državo bila soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Strah pred morebitno uvedbo kazenskega postopka sam po sebi ne more biti razlog za podelitev mednarodne zaščite. Podatki o slabih razmerah v izvorni državi (razseljene osebe, oboroženi spopadi) pa se nanašajo na izhod iz države, kjer pa tožnica ne živi.

V postopkih za priznanje mednarodne zaščite temelji ugotavljanje dejanskega stanja v posameznem primeru (tretji odstavek 21. člena ZMZ) na izjavah prosilca, zato je odločitev pristojnega organa v takšnih primerih odvisna od prepričljivosti, verodostojnosti in konsistentnosti prosilčevih izjav.

Nikomur ni mogoče zagotoviti življenja povsem brez tveganja; še posebej ne v situaciji oboroženega spopada; golo naključje ali zgolj verjetnost, da bo posameznik utrpel resno škodo, pa ne dosegata standarda prepričanja. O prepričanju lahko govorimo, kadar o udejanjanju možnosti, da bo prosilec izpostavljen grožnji samovoljnega nasilja, ne dvomi noben razumen človek. Utemeljeno tveganje, da se bo prosilec soočil z resno in individualno grožnjo za življenje ali njegovo osebnost zaradi samovoljnega nasilja na ozemlju, kjer poteka oborožen spopad (tretji odstavek 28. člena ZMZ oziroma 15.(c) člena Kvalifikacijske direktive), pomeni realno možnost (ne zgolj hipotetično - nahajati se ob nepravem času na nepravem mestu), da bo postal žrtev nediskriminatornega nasilja. Ocena, kdaj bo intenzivnost nasilja oziroma tveganja dosegla prag, določen v 15.(c) členu Kvalifikacijske direktive oziroma tretjem odstavku 28. člena ZMZ, je odvisna od različnih kriterijev (od primera do primera).

Na podlagi neverodostojnih izjav prvega tožnika in druge tožnice glede obstoja treh dogodkov, v katerih naj bi bila poškodovana, neskladnih in nasprotujočih si izjav o manj pomembnih dejstvih, in ker zatrjevanja prvega tožnika in druge tožnice glede (drugih oblik) preganjanja zaradi njihove romske narodnosti, niso podprta s splošnimi informacijami o izvorni državi, je zaključek tožene stranke, da prosilci niso izkazali utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na narodni pripadnosti (v primeru vrnitve v izvorno državo) in jim zato ni mogoče priznati statusa begunca, tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilen.

Pritožniki so ugovarjali predvsem ugotovljenim razhajanjem v izjavah tožnikov, kot jih je ugotovila tožena stranka. Ta razhajanja je tudi sodišče prve stopnje štelo za relevantna za odločitev. Na glavni obravnavi jih je preverilo in ugotovilo, da so se potrdile ugotovitve tožene stranke glede teh razhajanj. Na obravnavi pa je bil navzoč tudi pooblaščenec tožnikov in je torej imel možnost postaviti vprašanja v smeri pojasnitve posameznih razhajanj. Sodišče se je dolžno opredeliti do nosilnih pravnih stališč stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso nepomembna, pri tem pa ni dolžno posebej odgovarjati na vsak (pravni) argument stranke in tudi ni nujno, da je odgovor sodišča na navedbo stranke vedno izrecen, ampak zadostuje, da smiselno izhaja iz obrazložitve. V obravnavanem primeru se je sodišče v 35. do 37. točki obrazložitve izpodbijane sodbe opredelilo do ključnih tožbenih navedb, nanje obrazloženo odgovorilo, pojasnilo, da na tožbene navedbe ne bo odgovarjalo izrecno posamično od stavka do stavka, kot jih dobesedno vsebuje tožba, iz obrazložitve pa je razvidno, da se je sodišče z vsemi arg

Nobenega od nasprotij v svojih izjavah in med izjavami ter predloženimi dokazili tožnik ni uspel zadovoljivo pojasniti. Zato je utemeljena ugotovitev sodišča prve stopnje in tožene stranke, da tožnikovih izjav glede razlogov, zaradi katerih je vložil prošnjo za mednarodno zaščito, ni mogoče sprejeti kot verodostojnih, saj je dvom v njihovo resničnost utemeljen. Ker se je sodba sodišča prve stopnje oprla na dejstva in dokaze, o katerih se je tožnik lahko izjavil pred organom, ki je odločal v postopku izdaje upravnega akta, je sodišče prve stopnje postopalo skladno z 62. členom ZUS-1.

Tožena stranka je po izvedenem ugotovitvenem postopku na podlagi dejanskega stanja, ki ga je konkretno in izčrpno navedla v obrazložitvi svoje odločbe, na to pa se je sklicevalo tudi prvostopenjsko sodišče, tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključila, da v obravnavanem primeru tožnik ni verodostojen in da ni izkazal povezave med zatrjevanimi dogodki in individualnem preganjanjem, kot ga zahteva 2. člen ZMZ. Zato je pravilna presoja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca.

Ker tožnik za svoje navedbe ni predložil nobenih dokazov, sta sodišče prve stopnje in tožena stranka pri presoji njegovih izjav upoštevala pogoje iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ.

Ker so bile v postopku za priznanje mednarodne zaščite v tem primeru temeljno dokazno sredstvo zgolj izjave tožnikov, je bila tudi po presoji Vrhovnega sodišča odločitev odvisna predvsem od prepričljivosti in skladnosti njihovih izjav, ki se ugotavlja na podlagi njegovih navedb in njegovega ravnanja pred vložitvijo prošnje in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite.

Neutemeljeni so pritožbeni ugovori glede neobrazloženosti izpodbijane odločbe, saj je dovolj izčrpna in jo je mogoče preizkusiti. Vsebuje tožnikove navedbe, ki so del dejanskega stanja, na katerega je oprta odločitev, povzetek informacij o državi izvora, ki jih je predložil tožnik, navedbo materialnih določb ZMZ, ki so podlaga za odločitev, iz obrazložitve pa izhaja tudi dokazna ocena tožnikovih izjav. Tožena stranka je povzela konkretne okoliščine, o katerih je izpovedal tožnik, na podlagi katerih je zaključila, da jih ni mogoče šteti za trajnejše in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic in ne morejo predstavljati preganjanja. Pravilno je pojasnila svojo odločitev, zakaj tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, saj mu glede na ugotovljeno dejansko stanje v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZMZ in izvorna država kot subjekt zaščite glede na informacije o izvorni državi nudi zaščito, tožnik pa ima dostop do te zaščite. Groženj in nadlegovanja Salafistov, ki jih zatrjuje, in s tem povezanega domnevnega strahu pred vrnitvijo, ni mogoče uvrstiti pod resno škodo, ker Salafisti kot nedržavni subjekti ne morejo biti subjekti preganjan

če so se razmere spremenile tako, da ni več preganjanja, razmere pa so še vedno nestabilne, je pravilna odločitev, da mladoletni prosilec dobi status subsidiarne zaščite.

Tožena stranka se je pri odločitvi v prvi vrsti oprla na ugotovitev, da tožnik ni nesporno izkazal svoje identitete, saj v postopku ni predložil glede izkazovanja svoje identitete nobenega uradnega osebnega dokumenta, četudi je sam navedel, da je v izvorni državi imel rojstni list, za katero je pri podaji prošnje sicer obljubil, da jo bo naknadno pridobil. Vendar te obljube tožnik ni izpolnil niti v naknadno dodatno podaljšanem roku. Dodatno je svojo odločitev tožena stranka utemeljila na neprepričljivosti razlogov, ki jih je tožnik uveljavljal v svoji prošnji za priznanje mednarodne zaščite (strah pred preganjanjem Talibanov zaradi njegove zaposlitve pri Američanih in strah pred krvnim maščevanjem sorodnikov poškodovanca v prometni nesreči, ki jo je povzročil tožnik oziroma strah pred kaznijo zaradi povzročitve prometne nesreče), pri čemer je preverjala verodostojnost izjav tožnika tako z medsebojno primerjavo njegovih izjav, podanih pri vložitvi prošnje, ter njegovih izjav na osebnem pogovoru, primerjala pa jih je tudi s podatki v dokumentih, ki jih je v dokazne namene predložil sam tožnik v upravnem postopku. V tej zvezi je ugotovila, da se tožnikove izjave medsebojno razliku

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da iz informacij o izvorni državi izhaja, da je prisilno novačenje zelo redek in omejen pojav, ki ga je mogoče zaslediti le izjemoma ter da se ljudje Talibanom pridružijo prostovoljno in prisilno novačenje niti ni potrebno in še zlasti iz tega razloga sodišče meni, da je tožnikov strah pred prisilnim novačenjem neutemeljen. Prav tako je pravilno ugotovila, da iz pridobljenih informacij izhaja, da je Kabul precej varen, afganistanske varnostne sile imajo nadzor nad mestom in se zato od tožnika lahko pričakuje, da bi bival v Kabulu. Če je tožena stranka na podlagi dokazne ocene opredelila posamezne izjave kot malo verjetne in neprepričljive, to ne pomeni, da gre za neskladje v izjavah, glede katerih bi morala tožena stranka prosilcu dati možnost, da ta neskladja oziroma nekonsistentnosti pojasni.