26. člen ZMZ-UPB2

Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi opravljene glavne obravnave dovolj skrbno in natančno raziskalo dejansko stanje, pri tem je upoštevalo podatke upravnega spisa in svojo presojo, da je bila tožniku izrečena 15 letna zaporna kazen, ustrezno utemeljilo z razlogi, ki so logični in življenjsko oziroma izkustveno sprejemljivi. Predlaganje novih dokazov in ugotavljanje novih dejstev, kolikor se (prvič) ugotavljajo pred sodiščem (ob prej izpolnjeni predpostavki dopustnosti), mora namreč stranka prerekati oziroma jih zanikati, sicer se štejejo za priznana.

Splošna neverodostojnost prosilca za mednarodno zaščito je podana, če so izjave prosilca nasprotujoče glede bistvenih okoliščin in se teh kontradiktornosti ne da razumno razložiti. Sodišče je na podlagi tožnikove izpovedbe, in glede na vse dejanske okoliščine skupaj presodilo, da so izpolnjeni vsi predpisani pogoji za priznanje statusa begunca tožniku na podlagi določil 2. odstavka 20. člena ZMZ-1 v zvezi s 1., 2. in 3. alinejo 2. odstavka 26. člena ZMZ.

Sodišče prve stopnje je s presojo o vprašljivi razumnosti pričakovanja notranje razselitve tožnikov zaradi neupoštevanja njunih osebnih okoliščin, ustvarilo podlago za sklep o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. To pa je vzpostavilo njegovo dolžnost, da opravi glavno obravnavo, ki je poleg tega obvezna tudi v primeru, če stranki v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe

Za utemeljeno uveljavljanje preganjanja ne zadostuje zgolj hipotetična možnost, da bi bil nekdo podvržen preganjanju, ampak mora biti nevarnost preganjanja individualno in konkretno izkazana. Prosilec mora svojo prošnjo utemeljiti individualno, torej glede na svoje okoliščine oziroma lastnosti. Za priznanje statusa begunca je ključnega pomena individualna ogroženost posameznika. ZMZ ureja eno pravico do mednarodne zaščite, ki se lahko podeli v dveh oblikah, in sicer kot status begunca oziroma kot status subsidiarne zaščite. Ne gre torej za dve pravici (za pravico do statusa begunca in pravico do statusa subsidiarne zaščite) in dva samostojna zahtevka, temveč sta to le dve obliki ene pravice, to je pravice do mednarodne zaščite. Sodišče je odločalo na seji in ni opravilo glavne obravnave, na kateri bi izvajalo dokaze na način, ki bi omogočal soočenje izjav stranke z izjavami drugih (kot prič) in s tem ugotavljanje njihove verodostojnosti. Hkrati pa je svojo odločitev oprlo na dokaz, ki je bil izveden na prejšnji glavni obravnavi (pred drugim senatom), v zvezi s katero so bile ugotovljene kršitve. Zato je njegova obrazložitev notranje kontradiktorna.

Zgolj posplošeno nestrinjanje z dokazno oceno o neverodostojnosti pritožnikovih izjav samo po sebi ne zadošča za utemeljitev očitka o kršitvi pravice do izjave. Ugotovitev prosilčeve splošne neverodostojnosti je lahko podlaga za dokazno oceno njegovih navedb o izpolnjevanju pogojev za mednarodno zaščito.

Razlika med obravnavanjem prošnje v pospešenem in rednem postopku je predvsem, da pristojnemu organu v okviru pospešenega postopka ni potrebno pridobiti specifičnih informacij o izvorni državi, ki so podrobne, poglobljene in povezane s konkretnim primerom (9. alineja 23. člena ZMZ) in jih vključiti v celovito dokazno oceno v povezavi z izjavami in predloženimi dokazi. Izvedba hitrega postopka pa pristojnega organa kljub temu ne odvezuje od načelne obveznosti oprave osebnega razgovora s prosilcem, saj mora biti ta ob upoštevanju 1. odstavka 45. člena ZMZ opravljen tako v primeru rednega kot tudi pospešenega postopka, opustiti pa ga je mogoče le v izjemnih primerih. Stališča Ustavnega sodišča ni mogoče razumeti tako togo, da bi že najmanjša ocena stopnje intenzivnosti zatrjevanih kršitev človekovih pravic s strani pristojnega organa z namenom, da bi se ugotovilo, ali zatrjevana dejanja ustrezajo pogojem Ženevske konvencije oziroma ZMZ, pomenila, da prošnja tožnika ne more biti očitno neutemeljena. Pri zatrjevanih kršitvah človekovih pravic, za katere prosilec v postopku za priznanje mednarodne zaščite trdi, da predstavljajo preganjanje v smislu Ženevske konvencije oziroma ZM

V upravnem sporu ni mogoče izdati zamudne sodbe iz 318. člena ZPP. Pritožnik, celo če bi bil v Vlasenici žrtev dejanj preganjanja, ki bi ustrezala merilom iz prvega odstavka 26. člena ZMZ, do mednarodne zaščite ne bi bil upravičen, saj ni ovir za vrnitev v zanj varen kraj v izvorni državi (trditve, da mu ob vrnitvi grozi smrt, je namreč povezoval z vrnitvijo v Vlasenico, kjer da ga bo komisar policije ubil). Zaradi tega v njegovem primeru ni potrebe po notranji razselitvi (preselitvi v drug varen kraj v BiH), ki jo ureja 68. člen ZMZ (notranja zaščita). Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti je tudi nebistveno, kakšna je pritožnikova sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.

Tožena stranka je svojo odločitev oprla na informacije o stanju v izvorni državi, in sicer na dokument Notranjega ministrstva VB iz junija 2015, ki do izdaje izpodbijane odločbe ni bil del upravnega spisa. Zato bi morala tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe, skladno z določbo 22. člena ZMZ, tožnika s tem dokumentom, ki vsebuje informacije o razmerah v njegovi izvorni državi, seznaniti in mu dati možnost podaje njegovega pisnega ali ustnega mnenja.

Dejanja, ki jih opisuje tožnik, ni mogoče šteti za dejanja, ki ustrezajo vsebini pravnega standarda preganjanja, saj tožnik ni z ničemer utemeljil, kaj se je njemu osebno zgodilo, prav tako ni navedel nobene konkretne okoliščine oziroma podrobnosti, ki bi kazale na njegovo ogroženost, ni se srečal s talibani, ampak se je z dogodki, ki so povezani s talibani, seznanil preko medijev, navedel pa je tudi, da talibani niso nikoli prišli k njim domov niti k sosedom, prav tako pa se noben član družine ni nikoli osebno srečal s talibani niti s katero drugo organizacijo. Sodišče se strinja z navedbo tožeče stranke, da predstavlja mladoletnost tožnika dodaten faktor tveganja, ki ga je potrebno upoštevati pri presoji varnosti poti do okraja Jaghuri.

Dejanja preganjanja, ki jih je navedel tožnik, niso dejanja iz prve alinee prvega odstavka 26. člena ZMZ. Niso bila ne dovolj resne narave in ne dovolj ponavljajoča: tožnik je v prošnji navajal nekonkretizirane pritiske obveščevalne službe; indirektno so ga diskreditirali pri naslednjem delodajalcu; ves čas je bil pod pritiskom in mobingom; nenehnih zasliševanj se je naveličal; na osebnem razgovoru je dodal, da je ob odhodu iz vojaške službe moral podpisati več dokumentov, vzeli pa so mu tudi prstne odtise ter da sumi, da je naslednjo službo, v zdravstvenem domu, po treh letih dela izgubil zaradi pritiskov prejšnjega delodajalca; ne predstavljajo hude kršitve človekovih pravic, ne gre pa tudi za preganjanje iz razlogov pripadnosti določeni rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju. Ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Navedbe o tem, kakšnemu ravnanju oziroma kazni bi bil izpostavljen ob vrnitvi v izvorno državo, ob podaji prošnje ter kasneje na osebnem razgovoru, so neskladne, to pa po presoji sodišča jemlje verodostojnost. O tem, kaj bi se z

Tožena stranka bi lahko ugotovila, da kljub povezavi med preganjanjem in razlogi za preganjanje, tožnik ne izpolnjuje statusa begunca, če bi izpeljala prepričljivo oceno neverodostojnosti tožnika. Vendar tega ni naredila.

V Siriji razpada konvencionalen oziroma formalen način vpoklica v vojsko, hkrati pa potreba vladne vojske po rekrutaciji vojakov narašča, zato se vlada ne drži več v preteklosti formaliziranega vpoklica glede na starost rekrutov; ker se veliko mladih fantov izogiba vpoklicu, vladne sile izvajajo rekrutacije na kontrolnih točkah. Utemeljena je tožnikova bojazen, da bi mu v primeru nahajanja v Siriji grozila realna nevarnost vpoklica v sirsko vojsko in da če bi se temu pozivu odzval (ali pa bi bil prisilno rekrutiran, saj mu grozi mobilizacija na katerikoli kontrolni točki brez predhodne vročitve posebnega pisnega poziva na služenje vojaškega roka), bi služenje vojaškega roka vključevalo tudi kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 5. člena ZMZ. Če pa bi služenje v sirski vojski odklonil, pa je velika verjetnost, da bi bil spoznan za političnega nasprotnika in na tej podlagi izpostavljen pregonu oziroma kazni. Tožnik osebno ni prejel poziva vojske ali česa podobnega, ker v času, ko je bil v Siriji, še ni bil star 18 let in se je skrival pri sorodnikih, da bi se izognil aretaciji in vpoklicu. Tožnik ima utemeljen strah pred pregan

Za priznanje statusa begunca ne zadostuje zgolj hipotetična možnost, da bi bil nekdo podvržen preganjanju zgolj zato, ker je sunit ob predpostavki, da je v Siriji ravno sunitsko prebivalstvo večinsko, ampak bi morala biti nevarnost preganjanja individualno in konkretno izkazana, kar pomeni, da mora prosilec za mednarodno zaščito sam navesti konkretne okoliščine, ki bi realno in individualno utemeljevale njegov strah pred preganjanjem oziroma navesti konkreten dogodek, ki se mu je morebiti že zgodil prav zaradi tega, ker je sunit. Za priznanje statusa begunca morajo biti namreč dejanja preganjanja dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic.

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da ne zadostuje zgolj hipotetična možnost, da bi bil nekdo podvržen preganjanju zgolj zato, ker je sunit, ob predpostavki, da je v Siriji sunitsko prebivalstvo večinsko, ampak bi morala biti nevarnost preganjanja individualno in konkretno izkazana, pri čemer mora prosilec svojo prošnjo utemeljiti individualno, torej s svojimi konkretnimi težavami in ne na splošno navajati težave, ki jih imajo pripadniki njegove narodnosti. Tožnik pa ni izkazal, da bi bil zaradi tega izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju, saj je potrebno utemeljen strah pred preganjanjem individualno izkazati s konkretnimi navedbami glede relevantnih individualnih okoliščin oziroma dogodkov. Zgolj posamezne opazke ne morejo predstavljati preganjanja v smislu definicije iz 26. člena ZMZ.

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da za utemeljeno uveljavljanje preganjanja ne zadostuje zgolj hipotetična možnost, da bi bil nekdo podvržen preganjanju zato, ker je sunit, ob predpostavki, da je v Siriji sunitsko prebivalstvo večinsko, temveč bi morala biti nevarnost preganjanja individualno in konkretno izkazana. Prosilec mora pri tem svojo prošnjo utemeljiti individualno, torej s svojimi konkretnimi težavami in ne na splošno navajati težav, ki jih imajo pripadniki njegove narodnosti. Sodišče se ne strinja s stališčem tožnice, da za priznanje statusa begunca ni potrebna individualna izpostavljenost posameznika. Če bi se namreč izhajalo iz tega stališča, potem bi bilo treba prav vsem, ki so sunitske vere in se sklicujejo na to, da so suniti preganjani s strani šiitov, priznati status begunca.

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da za uveljavljenje preganjanja zaradi sunitske vere ne zadostuje zgolj hipotetična možnost, da bi bil nekdo podvržen preganjanju zgolj zato, ker je sunit, ob predpostavki, da je v Siriji ravno sunitsko prebivalstvo večinsko, ampak bi morala biti nevarnost preganjanja individualno in konkretno izkazana, in da mora prosilec za mednarodno zaščito sam navesti konkretne okoliščine, ki bi realno in individualno utemeljevale njegov strah pred preganjanjem oziroma navesti konkreten dogodek, ki se mu je morebiti že zgodil prav zaradi tega, ker je sunit, tožnica pa je navedla, da se ji osebno ni nič zgodilo, navedla ni nobenih konkretnih dogodkov oziroma težav, ki naj bi jih dejansko imela. Sodišče se ne strinja s stališčem, da za priznanje statusa begunca ni potrebna individualna izpostavljenost posameznika. Če bi se namreč izhajalo iz tega stališča, potem bi bilo potrebno prav vsem, ki so sunitske vere in se sklicujejo na to, da so suniti preganjeni s strani šiitov, priznati status begunca.

Sodišče je v obravnavani zadevi izhajalo iz predpostavke, da za razlog preganjanja po 5. alineji drugega odstavka 26. člena ZMZ ni nujno, da bi prosilec moral dobiti poziv za služenje vojaškega roka, kar pa velja le za specifične razmere v Siriji. Tožnik je državljan tretje države, utemeljen strah pred preganjanjem pa temelji na pripadnosti določeni družbeni skupini oziroma določenemu političnemu prepričanju. Gre za družbeno skupino vseh tistih, ki morajo kot vojaški obvezniki obvezno služiti vojaški rok, preganjanje zaradi političnega prepričanja pa se kaže v tem, da mu grozi pregon, ker zaradi svojega prepričanja noče služiti vojaškega roka iz razloga, ker bi moral streljati na lastne rojake.

Tožena stranka se je pri svoji odločitvi pravilno oprla na določilo 13. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ, ob ugotovitvi, da je Vlada RS s svojim sklepom z dne 17. 2. 2016 Kosovo določila kot varno izvorno državo v smislu 3. odstavka 65. člena ZMZ, saj tožnik ni izkazal nobenih utemeljenih razlogov, zaradi katerih bi se štelo, da zaradi njegovih osebnih okoliščin ta država ni zanj varna izvorna država. Ugotovila je tudi, da tožniku ne grozi resna škoda iz 28. člena ZMZ, predvsem ob dejstvu, ki med strankama ni sporno, da se je tožnik med leti 2009 in 2005 tolikokrat vrnil iz Slovenije, Nemčije in Madžarske nazaj v izvorno državo, česar ne bi tolikokrat storil v primeru, če bi se s tem kakorkoli izpostavljal tveganju nastanka resne škode v smislu določil 1., 2. ali 3. alineje 28. člena ZMZ oziroma dejanjem preganjanja v smislu določil 1. in 2. odstavka 26. člena v zvezi s 25. členom ZMZ.

Tožnik je izkazal zelo nizko stopnjo intenzivnosti dejanj preganjanja, tako da, upoštevajoč celotno časovno obdobje od njegove izjave za televizijsko oddajo v letu 2011 do njegovega odhoda, in upoštevajoč tudi ravnanja tožnika izven BiH do vložitve prošnje v Sloveniji, na katere se sklicuje tožena stranka, ni dovolj prepričljivih in utemeljenih razlogov za oceno, da bi bil tožnik v primeru vrnitve preganjan. Tožbeni ugovor glede zdravstvenega stanja tožnika je treba presojati z vidika varstva zoper povzročitev resne škode iz 2. alineje 28. člena ZMZ in na to vezan status subsidiarne zaščite. V zvezi s tem je odločilno stališče Sodišča EU v sodbi v zadevi M'Bodj, da resna škoda iz tega določila, ne zajema položaja, v katerem je nečloveško ali poniževalno ravnanje, kateremu bi bil prosilec s težko boleznijo lahko izpostavljen, če bi se vrnil v svojo izvorno državo, posledica neobstoja ustreznega zdravljenja v tej državi, če ne gre za namerno odtegnitev zdravstvene oskrbe temu prosilcu. Pri reševanju prošnje za mednarodno zaščito tožena stranka ni (več) dolžna poleg odločitve o pogojih za status za begunca in morebiti o pogojih za subsidiarno zaščito odločati še o vars

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik kot razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito, navaja izključno ekonomske razloge, ki vključujejo družinske oziroma sorodstvene težave, v katere pa sam tožnik niti ni bil individualno vpleten, in da teh razlogov ni mogoče opredeliti kot dejanj preganjanja v smislu 26. in 28. člena ZMZ iz 3. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ ter da je ob vložitvi prošnje tožnik navajal le dejstva, ki jih je mogoče skladno z 2. točko 1. odstavka 55. člena ZMZ šteti za pravno nepomembna ali zanemarljiva.