2. člen ZMZ-UPB2

Vrhovno sodišče je že v sodbi I Up 87/2015 sprejelo stališče, da je tudi v primeru vrnitve v domači kraj (in ne samo v primeru notranje razselitve) treba ugotoviti, ali lahko prosilec tja varno potuje in da je že sam 28. člen ZMZ, ki določa, kaj zajema resna škoda, ki je podlaga za priznanje subsidiarne oblike zaščite (tretji odstavek 2. člena ZMZ), podlaga za stališče, da je treba preveriti, ali lahko prosilec tja varno potuje oziroma ali mu na poti ne grozi resna škoda.

Če organ združi dve zadevi v en postopek, to ne pomeni, da je lahko oziroma je možna za obe zadevi le ena (enaka) odločitev. Od združitve zadev (ki bi se sicer ločeno obravnavale) v en postopek, ki je fakultativna in ne obvezna, je treba namreč ločiti enotno obravnavanje zadev, kadar so stranke po zakonu ali po naravi pravnega razmerja v takšni skupnosti, da je mogoče o njihovi pravici oziroma obveznosti odločiti samo enako. Tudi 132. člen ZUP jasno določa, da tudi če se začne en sam postopek po 130. členu ZUP, nastopa v postopku vsaka stranka samostojno. Zakon veže priznanje mednarodne zaščite na preganjanje oziroma resno škodo, ki preti prosilcu v državi njegovega državljanstva oziroma njegovi izvorni državi. Tožnik je državljan Srbije, kar izkazuje z biometričnim potnim listom, predložil pa je tudi potrdilo o srbskem državljanstvu, nikoli pa ni uveljavljal preganjanja oziroma resne škode v svoji državi, katere državljan je, torej v Srbiji. Tožnik ni izkazal, da je njegov strah objektivno utemeljen in da bo ob vrnitvi v izvorno državo preganjan oziroma da mu bo grozilo nečloveško ali poniževalno ravnanje v smislu druge alineje 28. člena ZMZ. To tudi ne izhaja iz in

Osebi, ki poda prošnjo za mednarodno zaščito, se lahko v postopku za podelitev mednarodne zaščite prizna izključno en status, pa naj bo to status begunca ali status subsidiarne zaščite, saj gre za dva ločena sistema zaščite. Tožnik v tožbi ni zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede dokazovanja, da bi bil ob vrnitvi na Kosovo življenjsko ogrožen, ker svojim tožbenim navedbam ni predložil nobenih dokazil, ki bi potrjevale tožnikove navedbe.

Ocena (ne)verodostojnosti pride v poštev, kadar prosilec ne predloži nobenega dokaza, ali pa tudi, če predloži določen(e) dokaz(e) in je njegova prošnja vseeno precej neprepričljiva zaradi nekonsistentnih, malo verjetnih, protislovnih ali nezadostnih navedb. Ugotovitev splošne verodostojnosti mora biti vselej rezultat celovite presoje izjav in ravnanja prosilca pred in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite. Zatrjevana dejanja preganjanja je treba ocenjevati v časovni perspektivi in za naprej. Za priznanje statusa begunca je bistveno, ali je podan utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini v prihodnosti, ob vrnitvi v izvorno državo. Ne glede na to, da ni izpolnjena nobena izmed pravnih podlag grozeče resne škode ob morebitni vrnitvi na Kosovo, sodišče - upoštevajoč načelo varovanja otrokovih koristi - dodaja, da je v obravnavanem primeru bistveno, da se imajo tožniki kam vrniti na Kosovu. Če ima zavrnitev statusa subsidiarne zaščite za posledico zmanjšanje ravni uresničevanja določenih pravic do te mere, da gre za nečloveško ravnanje, je to lahko podlaga za podelitev subsidiarne zaščite samo pod pogojem, da je to zmanjšanje

Zgolj posplošeno nestrinjanje z dokazno oceno o neverodostojnosti pritožnikovih izjav samo po sebi ne zadošča za utemeljitev očitka o kršitvi pravice do izjave. Ugotovitev prosilčeve splošne neverodostojnosti je lahko podlaga za dokazno oceno njegovih navedb o izpolnjevanju pogojev za mednarodno zaščito.

Tožnika s predloženo dokumentacijo nista izkazala zatrjevanih dejanj preganjanja. Osebni razgovor je potekal v njunem jeziku ob pomoči prevajalke. Pri osebnem razgovoru sta lahko izčrpno navedla vse razloge, prav tako sta jih lahko dopolnjevala. Res je pred tem podaja prošnje na zapisnik potekala v srbskem jeziku, vendar je tožnik prej sam povedal, da ga razume, iz zapisnika ni razvidno, da bi imel težave z razumevanjem (tega ni zatrjeval niti ni potreboval dodatnega pojasnjevanja vprašanj), na vprašanja je podajal smiselno (vsebinsko) ustrezne odgovore, zapisnik mu je bil prebran in nanj ni imel pripomb. Neutemeljeni so pritožbeni ugovori v zvezi s tem, da tožnika nista zaprosila za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče. Neizpodbijano dejstvo je, da sta živela v Črni gori, kjer bi lahko zaprosila za mednarodno zaščito. Preden sta zaprosila za mednarodno zaščito v Sloveniji, sta potovala skozi več držav, v katerih bi prav tako lahko zaprosila za mednarodno zaščito. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da je od osebe, ki je preganjana do te mere, da mora zapustiti izvorno državo in iskati varnost drugje, pričakovati, da bodo njena d

Vrhovno sodišče je v svoji praksi že poudarilo, da se razgovor ob podaji prošnje in osebni razgovor v smislu Procesne direktive II nujno ne razlikujeta. Stališču sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da osebnega razgovora s prosilcem v skladu z ZMZ ni mogoče opuščati s sklicevanjem zgolj na spoštovanje procesnih garancij sekundarnega evropskega prava, je sicer treba pritrditi. Vendar pa ne gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, če je osebni razgovor izveden skladno z zahtevami Procesne direktive II, pa čeprav v neskladju s postopkom, ki ga zahteva ZMZ. Vrhovno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je treba mladoletnim prosilcem za mednarodno zaščito skladno z zakonom (16. člen ZMZ) nuditi ustrezno stopnjo zaščite in posebnega varstva njihovih pravic in interesov ter da je to dolžnost vseh pristojnih organov, ki morajo temu ustrezno prilagajati tudi svoje postopke. Kot je Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo, ZMZ ureja eno pravico do mednarodne zaščite, ki se lahko podeli v dveh oblikah, in sicer kot status begunca oziroma kot status subsidiarne zaščite. Ne gre torej za dve pravici in dva samostojna zahtevka, ne gre torej za pravico do s

V upravnem sporu ni mogoče izdati zamudne sodbe iz 318. člena ZPP. Pritožnik, celo če bi bil v Vlasenici žrtev dejanj preganjanja, ki bi ustrezala merilom iz prvega odstavka 26. člena ZMZ, do mednarodne zaščite ne bi bil upravičen, saj ni ovir za vrnitev v zanj varen kraj v izvorni državi (trditve, da mu ob vrnitvi grozi smrt, je namreč povezoval z vrnitvijo v Vlasenico, kjer da ga bo komisar policije ubil). Zaradi tega v njegovem primeru ni potrebe po notranji razselitvi (preselitvi v drug varen kraj v BiH), ki jo ureja 68. člen ZMZ (notranja zaščita). Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti je tudi nebistveno, kakšna je pritožnikova sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.

Tožnik v postopku ni niti navajal, da bi imeli zaradi svojega mnenja, stališča ali prepričanja kakršnekoli težave v izvorni državi, niti ni navajal, da mu ne bi bila na voljo dejanska in nezačasna zaščita pred preganjanjem ali resno škodo s strani subjektov zaščite. Razen tega pa tudi ni izkazal, da bi kjerkoli javno izražal mnenja, stališča ali prepričanja o potrebnih političnih spremembah v BiH in bi to njegovo obnašanje bilo možen vzrok za njegov strah. Zgolj za njegovo neizkazano članstvo v politični stranki DNZ brez posebnih funkcij pa ni mogoče trditi, da gre za izražanje takšnega mnenja, ki bi nasprotovalo politiki in metodam subjektov, ki naj bi ga preganjali. Na podlagi ugotovljenih nekonsistentnosti v tožnikovih izjavah glede razlogov za zapustitev izvorne države, ki jih ni mogoče šteti za nebistvene, je tudi po presoji sodišča utemeljen zaključek tožene stranke o ugotovljeni splošni neverodostojnosti v tožnikovem primeru in tudi za dvom v resničnost zatrjevanih dogodkov.

S stališčem, da je pritožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam glede okoliščin, zaradi katerih je bila vložena prošnja za mednarodno zaščito, pavšalno, kot tako pa ne vzbuja dvoma v dejansko stanje, na katerem temelji odločitev, je sodišče zavrnilo tudi izvedbo predlaganega dokaza. Ker je to sredstvo za ugotovitev zatrjevanih dejstev, v primeru, ko takih navedb ni, jih dokaz pač ne more potrditi. Prosilec mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo (prvi odstavek 21. člena ZMZ), torej da pove, zakaj je zapustil izvorno državo. S tem vzpostavi podlago za ugotavljanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Zato navedba, da v prvem intervjuju (torej v upravnem postopku) ni upal povedati za očetovo sodelovanje s Sovjetsko zvezo, da ga ne bi ogrozil, ne opravičuje zapoznelega navajanja, saj je bila tožniku zagotovljena zaupnost postopka, predvsem pa jasno povedano, da mora navesti dejstva in okoliščine, s katerimi utemeljuje prošnjo.

Ni mogoče ugotoviti, da bi bilo nasilje, zaradi katerega je tožnik leta 2008 zapustil izvorno državo, pogojeno in vzpodbujeno zaradi njegove pripadnosti etnični skupini, saj preučene informacije o stanju v izvorni državi takšnega zaključka ne omogočajo. Čeprav se v informacijah omenja etnična pripadnost članov MEND, je iz celotne analize virov razvidno, da gre pri dogajanju na območju Delta Niger za nasilje med MEND in nigerijsko vlado, ki je utemeljeno na socialni problematiki zaradi nepravične delitve dobička iz prodaje nafte, ne pa za nasilje etnične skupine Urubo usmerjeno proti etnični skupini Igbo, kot je to zatrjeval tožnik. Pri presoji, ali je mogoče in potrebno novo dejstvo pri presoji priznanja statusa subsidiarne zaščite upoštevati, je sodišče – glede na to, da gre pri pravici iz 3. člena MKVČP za absolutno zavarovano pravico – kot pomembno štelo, da tožnik tekom postopka ni zatrjeval, da bi bil kot pripadnik etnične skupine Igbo, ki naj bi zahtevala ustanovitev neodvisne države, politično aktiven oziroma da bil podpornik ali vsaj simpatizer gibanja za neodvisnost, zaradi česar bi bil v izvorni državi morebiti lahko izpostavljen preganjanju zaradi politi

Dejanja preganjanja, ki jih je navedel tožnik, niso dejanja iz prve alinee prvega odstavka 26. člena ZMZ. Niso bila ne dovolj resne narave in ne dovolj ponavljajoča: tožnik je v prošnji navajal nekonkretizirane pritiske obveščevalne službe; indirektno so ga diskreditirali pri naslednjem delodajalcu; ves čas je bil pod pritiskom in mobingom; nenehnih zasliševanj se je naveličal; na osebnem razgovoru je dodal, da je ob odhodu iz vojaške službe moral podpisati več dokumentov, vzeli pa so mu tudi prstne odtise ter da sumi, da je naslednjo službo, v zdravstvenem domu, po treh letih dela izgubil zaradi pritiskov prejšnjega delodajalca; ne predstavljajo hude kršitve človekovih pravic, ne gre pa tudi za preganjanje iz razlogov pripadnosti določeni rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju. Ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Navedbe o tem, kakšnemu ravnanju oziroma kazni bi bil izpostavljen ob vrnitvi v izvorno državo, ob podaji prošnje ter kasneje na osebnem razgovoru, so neskladne, to pa po presoji sodišča jemlje verodostojnost. O tem, kaj bi se z

Tožena stranka bi lahko ugotovila, da kljub povezavi med preganjanjem in razlogi za preganjanje, tožnik ne izpolnjuje statusa begunca, če bi izpeljala prepričljivo oceno neverodostojnosti tožnika. Vendar tega ni naredila.

V Siriji razpada konvencionalen oziroma formalen način vpoklica v vojsko, hkrati pa potreba vladne vojske po rekrutaciji vojakov narašča, zato se vlada ne drži več v preteklosti formaliziranega vpoklica glede na starost rekrutov; ker se veliko mladih fantov izogiba vpoklicu, vladne sile izvajajo rekrutacije na kontrolnih točkah. Utemeljena je tožnikova bojazen, da bi mu v primeru nahajanja v Siriji grozila realna nevarnost vpoklica v sirsko vojsko in da če bi se temu pozivu odzval (ali pa bi bil prisilno rekrutiran, saj mu grozi mobilizacija na katerikoli kontrolni točki brez predhodne vročitve posebnega pisnega poziva na služenje vojaškega roka), bi služenje vojaškega roka vključevalo tudi kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 5. člena ZMZ. Če pa bi služenje v sirski vojski odklonil, pa je velika verjetnost, da bi bil spoznan za političnega nasprotnika in na tej podlagi izpostavljen pregonu oziroma kazni. Tožnik osebno ni prejel poziva vojske ali česa podobnega, ker v času, ko je bil v Siriji, še ni bil star 18 let in se je skrival pri sorodnikih, da bi se izognil aretaciji in vpoklicu. Tožnik ima utemeljen strah pred pregan

Za priznanje statusa begunca ne zadostuje zgolj hipotetična možnost, da bi bil nekdo podvržen preganjanju zgolj zato, ker je sunit ob predpostavki, da je v Siriji ravno sunitsko prebivalstvo večinsko, ampak bi morala biti nevarnost preganjanja individualno in konkretno izkazana, kar pomeni, da mora prosilec za mednarodno zaščito sam navesti konkretne okoliščine, ki bi realno in individualno utemeljevale njegov strah pred preganjanjem oziroma navesti konkreten dogodek, ki se mu je morebiti že zgodil prav zaradi tega, ker je sunit. Za priznanje statusa begunca morajo biti namreč dejanja preganjanja dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic.

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da ne zadostuje zgolj hipotetična možnost, da bi bil nekdo podvržen preganjanju zgolj zato, ker je sunit, ob predpostavki, da je v Siriji sunitsko prebivalstvo večinsko, ampak bi morala biti nevarnost preganjanja individualno in konkretno izkazana, pri čemer mora prosilec svojo prošnjo utemeljiti individualno, torej s svojimi konkretnimi težavami in ne na splošno navajati težave, ki jih imajo pripadniki njegove narodnosti. Tožnik pa ni izkazal, da bi bil zaradi tega izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju, saj je potrebno utemeljen strah pred preganjanjem individualno izkazati s konkretnimi navedbami glede relevantnih individualnih okoliščin oziroma dogodkov. Zgolj posamezne opazke ne morejo predstavljati preganjanja v smislu definicije iz 26. člena ZMZ.

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da za utemeljeno uveljavljanje preganjanja ne zadostuje zgolj hipotetična možnost, da bi bil nekdo podvržen preganjanju zato, ker je sunit, ob predpostavki, da je v Siriji sunitsko prebivalstvo večinsko, temveč bi morala biti nevarnost preganjanja individualno in konkretno izkazana. Prosilec mora pri tem svojo prošnjo utemeljiti individualno, torej s svojimi konkretnimi težavami in ne na splošno navajati težav, ki jih imajo pripadniki njegove narodnosti. Sodišče se ne strinja s stališčem tožnice, da za priznanje statusa begunca ni potrebna individualna izpostavljenost posameznika. Če bi se namreč izhajalo iz tega stališča, potem bi bilo treba prav vsem, ki so sunitske vere in se sklicujejo na to, da so suniti preganjani s strani šiitov, priznati status begunca.

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da za uveljavljenje preganjanja zaradi sunitske vere ne zadostuje zgolj hipotetična možnost, da bi bil nekdo podvržen preganjanju zgolj zato, ker je sunit, ob predpostavki, da je v Siriji ravno sunitsko prebivalstvo večinsko, ampak bi morala biti nevarnost preganjanja individualno in konkretno izkazana, in da mora prosilec za mednarodno zaščito sam navesti konkretne okoliščine, ki bi realno in individualno utemeljevale njegov strah pred preganjanjem oziroma navesti konkreten dogodek, ki se mu je morebiti že zgodil prav zaradi tega, ker je sunit, tožnica pa je navedla, da se ji osebno ni nič zgodilo, navedla ni nobenih konkretnih dogodkov oziroma težav, ki naj bi jih dejansko imela. Sodišče se ne strinja s stališčem, da za priznanje statusa begunca ni potrebna individualna izpostavljenost posameznika. Če bi se namreč izhajalo iz tega stališča, potem bi bilo potrebno prav vsem, ki so sunitske vere in se sklicujejo na to, da so suniti preganjeni s strani šiitov, priznati status begunca.

Sodišče je v obravnavani zadevi izhajalo iz predpostavke, da za razlog preganjanja po 5. alineji drugega odstavka 26. člena ZMZ ni nujno, da bi prosilec moral dobiti poziv za služenje vojaškega roka, kar pa velja le za specifične razmere v Siriji. Tožnik je državljan tretje države, utemeljen strah pred preganjanjem pa temelji na pripadnosti določeni družbeni skupini oziroma določenemu političnemu prepričanju. Gre za družbeno skupino vseh tistih, ki morajo kot vojaški obvezniki obvezno služiti vojaški rok, preganjanje zaradi političnega prepričanja pa se kaže v tem, da mu grozi pregon, ker zaradi svojega prepričanja noče služiti vojaškega roka iz razloga, ker bi moral streljati na lastne rojake.

Tožnik je izkazal zelo nizko stopnjo intenzivnosti dejanj preganjanja, tako da, upoštevajoč celotno časovno obdobje od njegove izjave za televizijsko oddajo v letu 2011 do njegovega odhoda, in upoštevajoč tudi ravnanja tožnika izven BiH do vložitve prošnje v Sloveniji, na katere se sklicuje tožena stranka, ni dovolj prepričljivih in utemeljenih razlogov za oceno, da bi bil tožnik v primeru vrnitve preganjan. Tožbeni ugovor glede zdravstvenega stanja tožnika je treba presojati z vidika varstva zoper povzročitev resne škode iz 2. alineje 28. člena ZMZ in na to vezan status subsidiarne zaščite. V zvezi s tem je odločilno stališče Sodišča EU v sodbi v zadevi M'Bodj, da resna škoda iz tega določila, ne zajema položaja, v katerem je nečloveško ali poniževalno ravnanje, kateremu bi bil prosilec s težko boleznijo lahko izpostavljen, če bi se vrnil v svojo izvorno državo, posledica neobstoja ustreznega zdravljenja v tej državi, če ne gre za namerno odtegnitev zdravstvene oskrbe temu prosilcu. Pri reševanju prošnje za mednarodno zaščito tožena stranka ni (več) dolžna poleg odločitve o pogojih za status za begunca in morebiti o pogojih za subsidiarno zaščito odločati še o vars