24. člen ZMZ-UPB2

Tožnik zoper zatrjevano preganjanje ni poiskal zaščite pri pristojnih organih v izvorni državi in zato ne more uspešno uveljavljati mednarodne zaščite, ki nastopi šele potem, če mu državni subjekti v izvorni državi ne bi mogli zagotoviti ustrezne zaščite. Nedržavni subjekti lahko štejejo kot subjekti preganjanja ali resne škode le, če je mogoče dokazati, da država ali politične stranke in organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo.

Pripadnost družini se šteje kot pripadnost določeni družbeni skupini in če ena družina preganja člane druge družine zgolj zato, ker so ti pripadniki te družine (pa četudi je v ozadju zemljiški spor) je to preganjanje zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini.

O dejanjih preganjanja v smislu 26. člena ZMZ je mogoče govoriti neodvisno od okoliščine, ali je prosilec nasilje prijavil policiji. Tudi če ga ni, bo zahtevo za mednarodno zaščito mogoče zavrniti, vendar ne zato, ker ne gre za dejanje preganjanja, ampak ker ga pred njim lahko zaščiti že izvorna država in zato ni potrebe, da to stori druga. Postavitev izvedenca, ki bi potrdil tožnikove navedbe o posilstvu, ni potrebna, saj ne iz razlogov izpodbijane sodbe niti odločbe ne izhaja, da sodišče ali upravni organ tožniku o tem dejanju (vključno s tem, da je bil izbran za žrtev napada prav zaradi spolne usmerjenosti) nista verjela.

Umori zaradi krvnega maščevanja so tudi po tožbenih navedbah kaznivi. To pomeni, da gre za kazniva dejanja kljub morebitni skladnosti ravnanja s pravili krvnega maščevanja. Zato je v obravnavani zadevi pravno odločilen odnos policije in drugih državnih organov do dejanj, ki naj bi pomenila ali povzročila zatrjevano krvno maščevanje.

V obravnavnem primeru okoliščine, da so tožniki prišli v Slovenijo in v njej zakonito bivali, šele nato pa na podlagi spremenjenih okoliščin (pretečenih dovoljenj za prebivanje oziroma težav z moževim oz. očetovim podjetjem) zaprosili za mednarodno zaščito, same zase ni mogoče razlagati v njihovo škodo na način, da tudi to ravnanje kaže, da jim ob vrnitvi v Irak ne grozi preganjanje zaradi njihove veroizpovedi ali pa resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Iz izpodbijane odločbe razen napačnih materialnopravnih stališč, na katere je sodišče odgovorilo, ni mogoče razbrati drugih argumentov, ki so upravni organ vodili k zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito, zlasti v delu, ki se nanaša na subsidiarno zaščito (če je že štel, da pripadnost sunitski veroizpovedi ne more biti razlog za preganjanje – v nasprotnem primeru bi sicer moral ugotavljati dejansko stanje o položaju sunitov v Iraku oziroma Bagdadu, od koder prihajajo tožniki, ki so v postopku med drugim zatrjevali, da je v Iraku državljanska vojna med šiiti in suniti, da je tam prisotna tudi islamska država in da so njihova življenja ogrožena zaradi tega, ker so sunitski muslimani).

Toženka v obrazložitvi navaja samo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, saj po njeni oceni v povezavi s preučenimi informacijami ni mogoče ugotoviti povezave in strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, ker v tožnikovem primeru zatrjevani akter preganjanja v smislu 24. člena ZMZ ni izkazan in zato ni še posebej ugotavljala, ali na podlagi 25. člena ZMZ obstaja subjekt zaščite (četudi je sledila navedbam tožnika, da je sicer res moral zapustiti svoj dom zaradi napada militantov, vendar pa je obenem ocenila, da je nigerijska vlada vseskozi - tudi z ustanovitvijo posebnih oboroženih skupin poskušala ohranjati nadzor nad tem območjem, glede na preučene informacije, na podlagi katerih ni mogoč zaključek, da so bili militanti subjekt preganjanja, kljub temu, da je moral tožnik zapustiti svoj dom zaradi napada militantov). Navedeno pomeni, da izpodbijana odločba nima razlogov, zakaj je toženka sprejela zaključek, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca.

Deljeno dokazno breme, na katerega se tožnik sklicuje, ne pomeni, da tožniku ni treba niti pojasnjevati, zakaj dokazov ni predložil. Tožnik s svojimi navedbami o tem, da je vdiral v spletne strani in da politična stranka to še naprej od njega zahteva, razloga preganjanja ne more utemeljiti. Z vidika subsidiarne zaščite je upravni organ tožnikove izjave o težavah s stranko SDA ocenil kot neverodostojne in neverjetne, zaradi česar je tudi ugotovil, da ni izkazal utemeljenega tveganja za resno škodo iz prve in druge alineje 28. člena ZMZ (smrtno kazen ali usmrtitev oziroma mučenje ali nečloveško ali ponižujoče ravnanje).

Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvah upravnega organa, da glede na razmere v izvorni državi nova mobilizacija v kratkem ni verjetna, morebitna kasnejša mobilizacija pa tožnika ne bo zajela zaradi zakonsko predpisane starostne meje. Zgolj tožnikove trditve o možnosti vpoklica pa ne zadoščajo za utemeljitev tožnikovega utemeljenega strahu pred preganjanjem. Ob ugotovitvi, da v tožnikovi domači regiji ni oboroženega spopada in da je glavno mesto te regije postalo celo zatočišče notranje razseljenih oseb (ki so v tem mestu dobrodošle), je neutemeljeno tožnikovo prepričanje, da bi morala toženka presojati, ali je možna njegova preselitev v kakšen drug kraj.

Tožnik zoper zatrjevano preganjanje ni poiskal zaščite pri pristojnih organih v izvorni državi in zato ne more z uspehom uveljavljati mednarodne zaščite, kajti ta nastopi šele, če državni subjekti v izvorni državi preganjanim ne nudijo ustrezne zaščite, tožnik pa je sam zatrjeval, da v izvorni državi ni niti enkrat poiskal zaščite pri policiji in drugih ustreznih organih. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da se policija v tožnikovi izvorni državi uspešno spopada s kaznivimi dejanji v okviru pooblastil, ki jih ima in se zaradi tega tožnik ne more uspešno sklicevati, da policija ni storila ničesar in da mu ni zmožna nuditi zaščite, tožnikove izjave in priložena obsodilna kazenska sodba pa izkazujejo, da ima država učinkovit sodni sistem in je prosilcu sposobna nuditi ustrezno zaščito. V tožnikovi družini sta bila ubita tako oče kot svakinja, vendar ni razumno pričakovati groženj iz razloga krvnega maščevanja, saj ne gre za omadeževanje časti, če je tožnik zgolj povedal, kaj so njihovi nasprotniki počeli pri njih doma. Za poseg v čast ne more iti, če nekdo zgolj pove, kaj se je zgodilo. Razlog, da tožniku mednarodna zaščita ni bila priznana, je v tem, da deja

Glede na to, da tožeča stranka uveljavlja priznanje mednarodne zaščite zaradi nasilja njenega (nekdanjega) moža in njegovega brata oziroma strahu pred tem nasiljem, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da dejansko zatrjuje, da je subjekt preganjanja ali resne škode nedržavni subjekt. Vendar pa se nedržavni subjekti štejejo za subjekte nasilja, če je mogoče dokazati, da drugi subjekti, predvsem država, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Po stališču Vrhovnega sodišča je sicer možno podeliti mednarodno zaščito tudi osebi, preganjani zaradi družinskega nasilja, nastalega iz narodnostnih, verskih in rasnih razlogov ali zaradi pripadnosti političnemu prepričanju oziroma določeni družbeni skupini, vendar pod pogojem, da izvorna država takega nasilja ne preganja ali ga celo spodbuja. V obravnavani zadevi pa gre dejansko za nasilje, ki ga izvajata nekdanji mož prve tožnice (ki je sicer musliman), s katerim ne živi skupaj (uradno se je razvezala in sin je bil dodeljen njej), saj živi v Moskvi (torej v nemuslimanskem okolju), in njegov brat, in sodi na področje kaznivih dejanj oziroma prekrškov, zoper katere pa izvorna država nudi

Sodišče prve stopnje je v nasprotju s toženo stranko ugotovilo, da se je situacija v vzhodnih delih Ukrajine poslabšala, ter je že mogoče govoriti o notranjem oboroženem spopadu, vendar so take razmere le v delu Ukrajine in tožnika bi brez nevarnosti lahko živela v drugem delu države. S tem pa je sodišče prve stopnje, ne da bi opravilo glavno obravnavo, ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, tožnikoma pa tudi ni bila dana možnost izjasniti se glede notranje razselitve. Tožena stranka namreč ni ugotavljala pogojev oziroma možnosti za notranjo razselitev, saj je ugotovila, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bila tožnika ob vrnitvi v izvorno državo soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpita resno škodo na podlagi tretje alineje 28. člena ZMZ.

Tožniki tekom postopka niso uspeli dokazati, da je v konkretnem primeru intenziteta preganjanja s strani bivšega moža oziroma očeta takšna, da bi zadostila pogoju po določbi prvega odstavka 26. člena ZMZ in prav tako niso uspeli dokazati nezmožnosti države, da jih zaščiti. V obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa begunca, pa tudi ne za priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite, saj ne obstaja utemeljen razlog, da bi bili tožniki ob vrnitvi v izvorno državo soočeni z utemeljenim tveganjem, da bi utrpeli resno škodo, kot jo določa druga alineja 28. člena ZMZ, in sicer mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi.

To, da toženka pred odločanjem ni še sama uradoma pridobivala dodatnih informacij o izvorni državi, temveč se je oprla zgolj na relevantna poročila in informacije, ki ji jih je predložil tožnik, ne pomeni očitne kršitve pravil postopka. Ne nazadnje zato, ker dokazno breme v postopku odločanja o prošnji za mednarodno zaščito ni izključno na strani toženke, temveč je deljeno med njo in tožnikom. Še zlasti to velja ob dejstvu, da tožnika zastopa posebej kvalificirani pooblaščenec. Glede tožbenih navedb, da ima tožnikov (družinski) spor s stricem zaradi verskega prepričanja znake preganjanja, sodišče izpostavlja, da je nedržavne subjekte možno šteti kot subjekte preganjanja le, če je mogoče dokazati, da država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnik po lastnih navedbah zaščite niti ni iskal, ne s prijavo pri policiji, niti kakorkoli drugače, zato ni mogoč zaključek, da mu zaščita ni bila nudena. Družinski spori pa praviloma ne pomenijo preganjanja v smislu določb ZMZ in družinskih članov tudi ni mogoče šteti za subjekte preganjanja. Na

Strah pred kriminalno združbo, za katero je tožnik izvrševal kazniva dejanja, ne more predstavljati razloga za priznanje mednarodne zaščite. Ker tožnik ni bil v zadostni meri aktiven pri iskanju zaščite na policiji, samo časopisni članki o korupciji ne zadoščajo za presojo, da organi v izvorni državi niso sposobni nuditi zaščite. Zato mu ne grozi resna škoda. Ni pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Za pritožbeno obravnavo pogoji niso bili izpolnjeni.

Status begunca se prizna zaradi individualno utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječim na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju. Tega tožnik ni niti uveljavljal, saj ni zatrjeval preganjanja s strani teroristične organizacije Boko Haram, ki bi bilo individualno uperjeno zoper njega osebno, temveč je že v prošnji za mednarodno zaščito sam navedel, da je šlo za naključne napade. Poleg tega je toženka na podlagi številnih informacij, poročil in člankov o izvorni državi ugotovila, da skupina Boko Haram na območju, iz katerega prihaja tožnik, ni prisotna. Zato je logično prepričljivo zaključila, da bi tožnik v primeru vrnitve brez strahu lahko prebival oziroma živel v delu Nigerije, iz katerega je prišel. Toženka je pravilno ugotovila, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil takoj, ko je za to imel možnost. ZMZ sicer pomena besedne zveze „v najkrajšem možnem času“ ne določa, toženka pa se je pri tej presoji oprla na vse relevantne okoliščine konkretnega primera. Nedržavne subjekte je mogoče šteti kot subjekte preganjanja zgolj v primeru, če je mogoče dokazati, da država, politične strank

Toženka je pravilno ugotovila, da je podan razlog za zavrnitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljene po 3. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ, saj dogodki, ki jih opisuje tožnik, ne ustrezajo definiciji preganja po ZMZ. Tožnik namreč zatrjuje, da mu je brat bivšega dekleta posredno grozil z umorom tako, da je tožnikovemu bratu rekel, da ga bo razkosal. Sodišče se sicer strinja s tožbeno navedbo, da to niso nepomembna ali zanemarljiva dejstva in zato ni podan razlog po 2. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ. Vendar pa taka grožnja ne ustreza definiciji preganjanja zaradi katere od okoliščin iz drugega odstavka 2. člena ZMZ. Razen tega je brat nedržavni subjekt, skladno s 24. členom ZMZ pa so nedržavni subjekti lahko subjekti preganjanja ali resne škode le, če je mogoče dokazati, da država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, česar tožnik ni dokazal. Da je prosilec prošnjo za mednarodno zaščito vložil le zato, da bi

Neutemeljeni so pritožbeni ugovori glede neobrazloženosti izpodbijane odločbe, saj je dovolj izčrpna in jo je mogoče preizkusiti. Vsebuje tožnikove navedbe, ki so del dejanskega stanja, na katerega je oprta odločitev, povzetek informacij o državi izvora, ki jih je predložil tožnik, navedbo materialnih določb ZMZ, ki so podlaga za odločitev, iz obrazložitve pa izhaja tudi dokazna ocena tožnikovih izjav. Tožena stranka je povzela konkretne okoliščine, o katerih je izpovedal tožnik, na podlagi katerih je zaključila, da jih ni mogoče šteti za trajnejše in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic in ne morejo predstavljati preganjanja. Pravilno je pojasnila svojo odločitev, zakaj tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, saj mu glede na ugotovljeno dejansko stanje v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZMZ in izvorna država kot subjekt zaščite glede na informacije o izvorni državi nudi zaščito, tožnik pa ima dostop do te zaščite. Groženj in nadlegovanja Salafistov, ki jih zatrjuje, in s tem povezanega domnevnega strahu pred vrnitvijo, ni mogoče uvrstiti pod resno škodo, ker Salafisti kot nedržavni subjekti ne morejo biti subjekti preganjan

Tožena stranka sicer res ni izrecno navedla, ali tožnikovim izjavam verjame ali ne, vendar pa iz obrazložitve odločbe smiselno izhaja, da jim verjame, mednarodne zaščite pa mu ni priznala zato, ker dogajanja, ki jih je opisal, ne ustrezajo definiciji preganjanja, kot je določena v ZMZ. Tožnika naj bi namreč preganjal nedržavni subjekt, skladno s 3. alinejo 24. člena ZMZ pa se lahko nedržavni subjekt šteje kot subjekt preganjanja ali resne škode le v primeru, če je mogoče dokazati, da država ali politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Tožena stranka pa je ocenila, da so državni subjekti sposobni nuditi zaščito pred preganjanjem.

Krvno maščevanje med družinami ali klani je lahko podlaga za preganjanje v smislu pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožnik zatrjuje, da je preganjan s strani plemena, ki je v krvnem maščevanju s tožnikovim plemenom in družino, torej preganjan s strani nedržavnega subjekta v smislu 24. člena ZMZ. Sodni preizkus zakonitosti ocene neverodostojnosti tožnika sestoji iz treh strukturnih elementov oziroma kriterijev: notranja (ne)konsistentnost prosilčevih izjav, zunanja (ne)konsistentnost in presoja ali je mogoče priznati verjetnost obstoja dogodkov, kot jih je prosilec opisal. Kriteriji za oceno informacij o stanju v izvornih državah po pravu EU se ujemajo s kriteriji po sodbi ESČP v zadevi N.A proti Veliki Britaniji, še bolj natančno pa so razdelani v smernicah Mednarodnega združenja sodnikov za področje azilnega prava.

Pretepanje in ustrahovanje mladoletnih tožnikov s strani sošolcev, očeta in očima pa prav tako ne predstavlja resne škode v smislu 28. člena ZMZ. Načela največje otrokove koristi ni mogoče razlagati na način, da bi bila otrokova največja korist nad določili zakona in da bi mu bila priznana mednarodna zaščita v nasprotju z ZMZ.