28. člen ZMZ-UPB2

Splošna neverodostojnost prosilca za mednarodno zaščito je podana, če so izjave prosilca nasprotujoče glede bistvenih okoliščin in se teh kontradiktornosti ne da razumno razložiti. Sodišče je na podlagi tožnikove izpovedbe, in glede na vse dejanske okoliščine skupaj presodilo, da so izpolnjeni vsi predpisani pogoji za priznanje statusa begunca tožniku na podlagi določil 2. odstavka 20. člena ZMZ-1 v zvezi s 1., 2. in 3. alinejo 2. odstavka 26. člena ZMZ.

Z zapustitvijo azilnega doma je tožnik s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki jo je izpodbijal s tožbo, očitno ne posega več v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.

Sodišče prve stopnje je s presojo o vprašljivi razumnosti pričakovanja notranje razselitve tožnikov zaradi neupoštevanja njunih osebnih okoliščin, ustvarilo podlago za sklep o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. To pa je vzpostavilo njegovo dolžnost, da opravi glavno obravnavo, ki je poleg tega obvezna tudi v primeru, če stranki v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe

Dokazno breme glede obstoja ustrezne razselitvene alternative v okviru prosilčeve izvorne države je na toženi stranki, saj z njo odkloni zaščito v Republiki Sloveniji. Ukrajina je sicer res sprejela določene predpise, katerih namen je zagotavljanje pomoči notranje razseljenim osebam, vendar tožena stranka pri tem ni preverjala, kako se navedeni predpisi in ukrepi dejansko izvajajo. To bi tožena stranka morala storiti v skladu z deveto alinejo 23. člena ZMZ, ki določa, da pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito uradna oseba upošteva predvsem, med drugim, specifične informacije o izvorni državi, ki so podrobne, poglobljene in povezane izključno s konkretnim primerom, lahko pa vključujejo tudi način izvajanja zakonov in drugih predpisov izvorne države.

Vrhovno sodišče je že v sodbi I Up 87/2015 sprejelo stališče, da je tudi v primeru vrnitve v domači kraj (in ne samo v primeru notranje razselitve) treba ugotoviti, ali lahko prosilec tja varno potuje in da je že sam 28. člen ZMZ, ki določa, kaj zajema resna škoda, ki je podlaga za priznanje subsidiarne oblike zaščite (tretji odstavek 2. člena ZMZ), podlaga za stališče, da je treba preveriti, ali lahko prosilec tja varno potuje oziroma ali mu na poti ne grozi resna škoda.

Za utemeljeno uveljavljanje preganjanja ne zadostuje zgolj hipotetična možnost, da bi bil nekdo podvržen preganjanju, ampak mora biti nevarnost preganjanja individualno in konkretno izkazana. Prosilec mora svojo prošnjo utemeljiti individualno, torej glede na svoje okoliščine oziroma lastnosti. Za priznanje statusa begunca je ključnega pomena individualna ogroženost posameznika. ZMZ ureja eno pravico do mednarodne zaščite, ki se lahko podeli v dveh oblikah, in sicer kot status begunca oziroma kot status subsidiarne zaščite. Ne gre torej za dve pravici (za pravico do statusa begunca in pravico do statusa subsidiarne zaščite) in dva samostojna zahtevka, temveč sta to le dve obliki ene pravice, to je pravice do mednarodne zaščite. Sodišče je odločalo na seji in ni opravilo glavne obravnave, na kateri bi izvajalo dokaze na način, ki bi omogočal soočenje izjav stranke z izjavami drugih (kot prič) in s tem ugotavljanje njihove verodostojnosti. Hkrati pa je svojo odločitev oprlo na dokaz, ki je bil izveden na prejšnji glavni obravnavi (pred drugim senatom), v zvezi s katero so bile ugotovljene kršitve. Zato je njegova obrazložitev notranje kontradiktorna.

Če organ združi dve zadevi v en postopek, to ne pomeni, da je lahko oziroma je možna za obe zadevi le ena (enaka) odločitev. Od združitve zadev (ki bi se sicer ločeno obravnavale) v en postopek, ki je fakultativna in ne obvezna, je treba namreč ločiti enotno obravnavanje zadev, kadar so stranke po zakonu ali po naravi pravnega razmerja v takšni skupnosti, da je mogoče o njihovi pravici oziroma obveznosti odločiti samo enako. Tudi 132. člen ZUP jasno določa, da tudi če se začne en sam postopek po 130. členu ZUP, nastopa v postopku vsaka stranka samostojno. Zakon veže priznanje mednarodne zaščite na preganjanje oziroma resno škodo, ki preti prosilcu v državi njegovega državljanstva oziroma njegovi izvorni državi. Tožnik je državljan Srbije, kar izkazuje z biometričnim potnim listom, predložil pa je tudi potrdilo o srbskem državljanstvu, nikoli pa ni uveljavljal preganjanja oziroma resne škode v svoji državi, katere državljan je, torej v Srbiji. Tožnik ni izkazal, da je njegov strah objektivno utemeljen in da bo ob vrnitvi v izvorno državo preganjan oziroma da mu bo grozilo nečloveško ali poniževalno ravnanje v smislu druge alineje 28. člena ZMZ. To tudi ne izhaja iz in

Osebi, ki poda prošnjo za mednarodno zaščito, se lahko v postopku za podelitev mednarodne zaščite prizna izključno en status, pa naj bo to status begunca ali status subsidiarne zaščite, saj gre za dva ločena sistema zaščite. Tožnik v tožbi ni zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede dokazovanja, da bi bil ob vrnitvi na Kosovo življenjsko ogrožen, ker svojim tožbenim navedbam ni predložil nobenih dokazil, ki bi potrjevale tožnikove navedbe.

Ocena (ne)verodostojnosti pride v poštev, kadar prosilec ne predloži nobenega dokaza, ali pa tudi, če predloži določen(e) dokaz(e) in je njegova prošnja vseeno precej neprepričljiva zaradi nekonsistentnih, malo verjetnih, protislovnih ali nezadostnih navedb. Ugotovitev splošne verodostojnosti mora biti vselej rezultat celovite presoje izjav in ravnanja prosilca pred in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite. Zatrjevana dejanja preganjanja je treba ocenjevati v časovni perspektivi in za naprej. Za priznanje statusa begunca je bistveno, ali je podan utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini v prihodnosti, ob vrnitvi v izvorno državo. Ne glede na to, da ni izpolnjena nobena izmed pravnih podlag grozeče resne škode ob morebitni vrnitvi na Kosovo, sodišče - upoštevajoč načelo varovanja otrokovih koristi - dodaja, da je v obravnavanem primeru bistveno, da se imajo tožniki kam vrniti na Kosovu. Če ima zavrnitev statusa subsidiarne zaščite za posledico zmanjšanje ravni uresničevanja določenih pravic do te mere, da gre za nečloveško ravnanje, je to lahko podlaga za podelitev subsidiarne zaščite samo pod pogojem, da je to zmanjšanje

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka zakonito zavrnila pritožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot neutemeljeno. V skladu s prvim odstavkom 75. člena ZUS-1 se v pritožbenem postopku pred Vrhovnim sodiščem zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izpodbija sodba sodišča prve stopnje, ki je posledično tudi predmet pritožbene presoje. Upravni akt je kot predmet presoje sodišča prve stopnje v presojo Vrhovnega sodišča vključen le posredno in omejeno glede na opravljeno prvostopenjsko presojo v upravnem sporu. Tako je lahko predmet pritožbene presoje samo dejansko stanje, ki ga je v svojem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje, in ne dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka v postopku izdaje upravnega akta. Posledično to pomeni, da v pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo dejansko stanje.

Tožnika s predloženo dokumentacijo nista izkazala zatrjevanih dejanj preganjanja. Osebni razgovor je potekal v njunem jeziku ob pomoči prevajalke. Pri osebnem razgovoru sta lahko izčrpno navedla vse razloge, prav tako sta jih lahko dopolnjevala. Res je pred tem podaja prošnje na zapisnik potekala v srbskem jeziku, vendar je tožnik prej sam povedal, da ga razume, iz zapisnika ni razvidno, da bi imel težave z razumevanjem (tega ni zatrjeval niti ni potreboval dodatnega pojasnjevanja vprašanj), na vprašanja je podajal smiselno (vsebinsko) ustrezne odgovore, zapisnik mu je bil prebran in nanj ni imel pripomb. Neutemeljeni so pritožbeni ugovori v zvezi s tem, da tožnika nista zaprosila za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče. Neizpodbijano dejstvo je, da sta živela v Črni gori, kjer bi lahko zaprosila za mednarodno zaščito. Preden sta zaprosila za mednarodno zaščito v Sloveniji, sta potovala skozi več držav, v katerih bi prav tako lahko zaprosila za mednarodno zaščito. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da je od osebe, ki je preganjana do te mere, da mora zapustiti izvorno državo in iskati varnost drugje, pričakovati, da bodo njena d

Razlika med obravnavanjem prošnje v pospešenem in rednem postopku je predvsem, da pristojnemu organu v okviru pospešenega postopka ni potrebno pridobiti specifičnih informacij o izvorni državi, ki so podrobne, poglobljene in povezane s konkretnim primerom (9. alineja 23. člena ZMZ) in jih vključiti v celovito dokazno oceno v povezavi z izjavami in predloženimi dokazi. Izvedba hitrega postopka pa pristojnega organa kljub temu ne odvezuje od načelne obveznosti oprave osebnega razgovora s prosilcem, saj mora biti ta ob upoštevanju 1. odstavka 45. člena ZMZ opravljen tako v primeru rednega kot tudi pospešenega postopka, opustiti pa ga je mogoče le v izjemnih primerih. Stališča Ustavnega sodišča ni mogoče razumeti tako togo, da bi že najmanjša ocena stopnje intenzivnosti zatrjevanih kršitev človekovih pravic s strani pristojnega organa z namenom, da bi se ugotovilo, ali zatrjevana dejanja ustrezajo pogojem Ženevske konvencije oziroma ZMZ, pomenila, da prošnja tožnika ne more biti očitno neutemeljena. Pri zatrjevanih kršitvah človekovih pravic, za katere prosilec v postopku za priznanje mednarodne zaščite trdi, da predstavljajo preganjanje v smislu Ženevske konvencije oziroma ZM

Tožena stranka je svojo odločitev oprla na informacije o stanju v izvorni državi, in sicer na dokument Notranjega ministrstva VB iz junija 2015, ki do izdaje izpodbijane odločbe ni bil del upravnega spisa. Zato bi morala tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe, skladno z določbo 22. člena ZMZ, tožnika s tem dokumentom, ki vsebuje informacije o razmerah v njegovi izvorni državi, seznaniti in mu dati možnost podaje njegovega pisnega ali ustnega mnenja.

Dejanja, ki jih opisuje tožnik, ni mogoče šteti za dejanja, ki ustrezajo vsebini pravnega standarda preganjanja, saj tožnik ni z ničemer utemeljil, kaj se je njemu osebno zgodilo, prav tako ni navedel nobene konkretne okoliščine oziroma podrobnosti, ki bi kazale na njegovo ogroženost, ni se srečal s talibani, ampak se je z dogodki, ki so povezani s talibani, seznanil preko medijev, navedel pa je tudi, da talibani niso nikoli prišli k njim domov niti k sosedom, prav tako pa se noben član družine ni nikoli osebno srečal s talibani niti s katero drugo organizacijo. Sodišče se strinja z navedbo tožeče stranke, da predstavlja mladoletnost tožnika dodaten faktor tveganja, ki ga je potrebno upoštevati pri presoji varnosti poti do okraja Jaghuri.

Dejanja preganjanja, ki jih je navedel tožnik, niso dejanja iz prve alinee prvega odstavka 26. člena ZMZ. Niso bila ne dovolj resne narave in ne dovolj ponavljajoča: tožnik je v prošnji navajal nekonkretizirane pritiske obveščevalne službe; indirektno so ga diskreditirali pri naslednjem delodajalcu; ves čas je bil pod pritiskom in mobingom; nenehnih zasliševanj se je naveličal; na osebnem razgovoru je dodal, da je ob odhodu iz vojaške službe moral podpisati več dokumentov, vzeli pa so mu tudi prstne odtise ter da sumi, da je naslednjo službo, v zdravstvenem domu, po treh letih dela izgubil zaradi pritiskov prejšnjega delodajalca; ne predstavljajo hude kršitve človekovih pravic, ne gre pa tudi za preganjanje iz razlogov pripadnosti določeni rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju. Ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Navedbe o tem, kakšnemu ravnanju oziroma kazni bi bil izpostavljen ob vrnitvi v izvorno državo, ob podaji prošnje ter kasneje na osebnem razgovoru, so neskladne, to pa po presoji sodišča jemlje verodostojnost. O tem, kaj bi se z

Tožena stranka bi lahko ugotovila, da kljub povezavi med preganjanjem in razlogi za preganjanje, tožnik ne izpolnjuje statusa begunca, če bi izpeljala prepričljivo oceno neverodostojnosti tožnika. Vendar tega ni naredila.

Za priznanje statusa begunca ne zadostuje zgolj hipotetična možnost, da bi bil nekdo podvržen preganjanju zgolj zato, ker je sunit ob predpostavki, da je v Siriji ravno sunitsko prebivalstvo večinsko, ampak bi morala biti nevarnost preganjanja individualno in konkretno izkazana, kar pomeni, da mora prosilec za mednarodno zaščito sam navesti konkretne okoliščine, ki bi realno in individualno utemeljevale njegov strah pred preganjanjem oziroma navesti konkreten dogodek, ki se mu je morebiti že zgodil prav zaradi tega, ker je sunit. Za priznanje statusa begunca morajo biti namreč dejanja preganjanja dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic.

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da za utemeljeno uveljavljanje preganjanja ne zadostuje zgolj hipotetična možnost, da bi bil nekdo podvržen preganjanju zato, ker je sunit, ob predpostavki, da je v Siriji sunitsko prebivalstvo večinsko, temveč bi morala biti nevarnost preganjanja individualno in konkretno izkazana. Prosilec mora pri tem svojo prošnjo utemeljiti individualno, torej s svojimi konkretnimi težavami in ne na splošno navajati težav, ki jih imajo pripadniki njegove narodnosti. Sodišče se ne strinja s stališčem tožnice, da za priznanje statusa begunca ni potrebna individualna izpostavljenost posameznika. Če bi se namreč izhajalo iz tega stališča, potem bi bilo treba prav vsem, ki so sunitske vere in se sklicujejo na to, da so suniti preganjani s strani šiitov, priznati status begunca.

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da za uveljavljenje preganjanja zaradi sunitske vere ne zadostuje zgolj hipotetična možnost, da bi bil nekdo podvržen preganjanju zgolj zato, ker je sunit, ob predpostavki, da je v Siriji ravno sunitsko prebivalstvo večinsko, ampak bi morala biti nevarnost preganjanja individualno in konkretno izkazana, in da mora prosilec za mednarodno zaščito sam navesti konkretne okoliščine, ki bi realno in individualno utemeljevale njegov strah pred preganjanjem oziroma navesti konkreten dogodek, ki se mu je morebiti že zgodil prav zaradi tega, ker je sunit, tožnica pa je navedla, da se ji osebno ni nič zgodilo, navedla ni nobenih konkretnih dogodkov oziroma težav, ki naj bi jih dejansko imela. Sodišče se ne strinja s stališčem, da za priznanje statusa begunca ni potrebna individualna izpostavljenost posameznika. Če bi se namreč izhajalo iz tega stališča, potem bi bilo potrebno prav vsem, ki so sunitske vere in se sklicujejo na to, da so suniti preganjeni s strani šiitov, priznati status begunca.

Tožena stranka se je pri svoji odločitvi pravilno oprla na določilo 13. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ, ob ugotovitvi, da je Vlada RS s svojim sklepom z dne 17. 2. 2016 Kosovo določila kot varno izvorno državo v smislu 3. odstavka 65. člena ZMZ, saj tožnik ni izkazal nobenih utemeljenih razlogov, zaradi katerih bi se štelo, da zaradi njegovih osebnih okoliščin ta država ni zanj varna izvorna država. Ugotovila je tudi, da tožniku ne grozi resna škoda iz 28. člena ZMZ, predvsem ob dejstvu, ki med strankama ni sporno, da se je tožnik med leti 2009 in 2005 tolikokrat vrnil iz Slovenije, Nemčije in Madžarske nazaj v izvorno državo, česar ne bi tolikokrat storil v primeru, če bi se s tem kakorkoli izpostavljal tveganju nastanka resne škode v smislu določil 1., 2. ali 3. alineje 28. člena ZMZ oziroma dejanjem preganjanja v smislu določil 1. in 2. odstavka 26. člena v zvezi s 25. členom ZMZ.