54. člen ZMZ-UPB2

Po presoji Vrhovnega sodišča je tožena stranka na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabila materialno pravo, ko je presodila, da dejanja, ki jih je pritožnik navedel kot razloge za zapustitev države, niso take narave in tako ponavljajoča, da bi bilo na njihovi podlagi pritožniku mogoče priznati mednarodno zaščito. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča zatrjevano dejstvo, da bo pritožnik ob vrnitvi prijet s strani tajne službe, ni izkazano, saj tega pritožnik zgolj s svojimi nekonkretiziranimi navedbami o (verjetnosti) predvidenega prijetja ni uspel dokazati. Glede na značilnosti upravnega spora se z vročitvijo vsebinsko praznega odgovora na tožbo ne more varovati in zagotavljati pravice do izjave tožeče stranke. Ob takem odgovoru se tožeča stranka nima o čem izjaviti, o čemer se ne bi mogla opredeliti že v povezavi z vsebino izpodbijanega upravnega akta, zato tudi opustitev njene seznanitve s tako procesno vlogo ne vodi do bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu.

Dejanja preganjanja, ki jih je navedel tožnik, niso dejanja iz prve alinee prvega odstavka 26. člena ZMZ. Niso bila ne dovolj resne narave in ne dovolj ponavljajoča: tožnik je v prošnji navajal nekonkretizirane pritiske obveščevalne službe; indirektno so ga diskreditirali pri naslednjem delodajalcu; ves čas je bil pod pritiskom in mobingom; nenehnih zasliševanj se je naveličal; na osebnem razgovoru je dodal, da je ob odhodu iz vojaške službe moral podpisati več dokumentov, vzeli pa so mu tudi prstne odtise ter da sumi, da je naslednjo službo, v zdravstvenem domu, po treh letih dela izgubil zaradi pritiskov prejšnjega delodajalca; ne predstavljajo hude kršitve človekovih pravic, ne gre pa tudi za preganjanje iz razlogov pripadnosti določeni rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju. Ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Navedbe o tem, kakšnemu ravnanju oziroma kazni bi bil izpostavljen ob vrnitvi v izvorno državo, ob podaji prošnje ter kasneje na osebnem razgovoru, so neskladne, to pa po presoji sodišča jemlje verodostojnost. O tem, kaj bi se z

Uradna oseba mora stranki dati možnost, da pojasni oziroma razčisti pomembne nejasnosti oziroma nekonsistentnosti in neskladja v njenih izjavah. Šele če prosilec ne navede razumnih in utemeljenih razlogov, je mogoče sklepati, da je lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje.

Prošnjo za mednarodno zaščito je mogoče zavrniti v pospešenem postopku ne le na podlagi prosilčeve izjave in dokazov (prva do četrta alineja 23. člena), ampak tudi na podlagi dokazov, podatkov, s katerimi razpolaga upravni organ, in splošnih informacij (peta do osma alineja istega člena). Iz prošnje ni razvidno, da bi tožnica kot razlog za zapustitev Ukrajine navedla vojno ali to, da jo okolica dojema kot pripadnico banderovcev. Ugotovitev sodišča prve stopnje je zato v nasprotju z zapisanim v prošnji, je torej protispisna, in pomeni kršitev določb upravnega spora iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z drugim odstavkom 75. člena ZUS-1. Prosilec za mednarodno zaščito mora razloge, zaradi katerih pričakuje to zaščito, navesti v prošnji. V tožbi se zato ne more sklicevati na to, da je razloge navedel že v svoji izjavi v predhodnem postopku, in s tem utemeljevati nezakonitosti odločanja v pospešenem postopku. Ker tožnika v prošnji nista navedla, da sta Ukrajino zapustila zaradi vojne, sporno pa ni niti, da prihajata iz predela, kjer ni notranjega ali mednarodnega oboroženega spopada, jima očitno ne grozi resna škoda iz

Po ustaljeni upravno-sodni praksi je treba v primeru, če so v izjavah prosilca za mednarodno zaščito pomembne nekonsistentnosti in neskladja, te nekonsistentnosti oziroma neskladja tudi razčistiti. Zato ima tožnik prav, ko v tožbi navaja, da bi mu morala tožena stranka pred izdajo odločbe dati možnost, da da se pred izdajo odločbe izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev oziroma možnost, da navedena neskladja pojasni oziroma razčisti.

Tožnica sama v prošnji ni zatrjevala, da bi bila v izvorni državi kadarkoli preganjana zaradi kateregakoli izmed razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, pač pa za mednarodno zaščito v Sloveniji naproša, ker v Prištini ni imela kje živeti, ker je svakinja psihično zbolela in ker si je želela priti v Slovenijo k svojemu možu, vendar si ni uspela urediti vizuma za ta obisk. Te navedbe nikakor ne morejo predstavljati okoliščin in dejstev, ki bi tako z objektivnega kot tudi s subjektivnega vidika bila pomembna za obravnavanje upravičenosti tožnice do mednarodne zaščite po določilih ZMZ.

Tožničin oče je za tožnico vložil prošnjo za mednarodno zaščito dne 16. 4. 2015, v kateri se je v celoti skliceval na svojo izjavo v postopku mednarodne zaščite in v prošnji za svojo hči (tožnico v tem upravnem sporu) ni omenjal, da se boji, da bi se njegovi hčerki kaj zgodilo v izvorni državi, bodisi, da bi bila preganjana, bodisi, da bi ji grozila resna škoda v povezavi z njegovim preganjanjem. Po določbi 1. odstavka 21. člena ZMZ je primarna obveznost na prosilcu, da navede vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in resno škodo. Vsaj subjektivna komponenta strahu se mora izkazati v izpovedbah prosilca.

Tožnik kot razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito, navaja (zgolj) ekonomske razloge in psihične težave in teh razlogov ni mogoče opredeliti kot dejanj preganjanja v smislu 26. in 28. člena ZMZ. Tožnik tudi ni navajal preganjanja v njegovi izvorni državi, saj je povedal, da na Kosovu ni bil preganjan.

Predmet presoje v tem upravnem sporu je odločitev o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito na podlagi določb ZMZ in ne presoja odločitve o izročitvi tujca tretji državi na podlagi določb ZKP. Gre za dva povsem ločena postopka dveh različnih upravnih organov, ki odločata na različnih pravnih podlagah v različnih postopkih. O tem, ali bo tožnik na podlagi mednarodne tiralice dejansko izročen ZDA in o njegovih razlogih, da do tega ne bi prišlo, bo odločal minister za pravosodje v postopku za izročitev obdolženca po tretjem odstavku 530. člena ZKP.

V obravnavanem primeru pa je tožena stranka odločila o tožnikovi prošnji v pospešenem postopku na podlagi 3., 4. in 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, torej bi morala glede na določbo druge alineje 46. člena ZMZ v tem primeru opraviti osebni razgovor vsaj v zvezi s 3. in 5. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ.

Izvrševanje kaznivih dejanj ne more predstavljati razloga za priznanje mednarodne zaščite, tudi ne v primeru, da je tožnik zatrjevana dejanja izvrševal zaradi ustrahovanja skupine ljudi, katerih imen pa tudi v postopku mednarodne zaščite ni navedel. Za odločitev je pomembno, da pomoči državnih organov (policije) ni zahteval, razen enkrat, pa še takrat s policijo ni sodeloval. Zato ne more trditi, da ga država ne bi mogla ali želela zaščititi.

Glede na to, da tožnica v zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države ni ničesar drugega navedla kot to, da je sestra ni več želela vzdrževati, da je tam živela sama in da se ni mogla okopati, je tako navajala zgolj dejstva, ki so nepomembna in zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Tožnica ne zatrjuje, da bi bila v izvorni državi kadarkoli preganjana zaradi katerih od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji. Tožena stranka se je opredelila do navedb glede diskriminacije, konkretnejših navedb (v izjavi na zapisnik ali ob podaji prošnje), iz katerih bi bilo mogoče zaključiti, da določeni diskriminacijski ukrepi tožnici povzročajo tudi utemeljen strah pred preganjanjem, pa tožnica ni podala.

Glede razlage 1. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ oziroma njene uporabe se Vrhovno sodišče strinja z razlogi iz izpodbijane sodbe, da ni treba, da bi prosilec izrecno izjavil, da vlaga prošnjo izključno iz ekonomskih razlogov, ampak je dovolj, da je to očiten zaključek po proučitvi zahteve. Družinski spori zaradi dediščine vsekakor ne pomenijo preganjanja v smislu določb ZMZ in družinskih članov ni mogoče šteti za subjekte preganjanja. Skupina Boko Haram ni prisotna na območju, s katerega prihaja tožnik (zvezna država Osun na jugozahodu Nigerije), saj je aktivna predvsem v severnih zveznih državah. Napadi skupine Boko Haram so zaradi težnje po uvedbi šeriatskega prava ciljno usmerjeni predvsem na krščanske cerkve. Zato je utemeljen zaključek tožene stranke, da bi tožnik lahko brez strahu prebival oziroma živel v delu Nigerije, iz katerega je prišel. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik prošnje ni vložil v najkrajšem možnem času, ko je za to imel možnost. Ni sporno, da je tožnik prispel na letališče Brnik in bil že na letališču v stiku z uradnimi predstavniki države, torej je imel možnost, da bi izrazil namero za vložitev prošnje.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je obrazložitev odločbe tožene stranke pomanjkljiva in pavšalna, saj ni pojasnila, katere okoliščine utemeljujejo zavrnitev prošnje, v pospešenem postopku po določbah 4., 5. in 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, ki jih navaja kot podlago za svojo odločitev, ni pa pojasnjeno niti, na kateri podlagi meni, da tožniku ne grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ, če bo vrnjen v izvorno državo. To svojo odločitev je sodišče pravilno oprlo na 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1, torej da gre za kršitev pravil postopka. Čeprav sodišče prve stopnje tega izrecno ni navedlo, se odločbe tožene stranke zaradi tako pomanjkljive obrazložitve ne da preizkusiti. To pa pomeni, da je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP), zaradi česar je treba odločbo odpraviti v vsakem primeru (četrti odstavek 27. člena ZUS-1). Na drugačno odločitev sodišča pa navedbe tožene stranke v pritožbi, s katerimi želi dopolnjevati obrazložitev svoje odločbe, ne morejo vplivati, saj na ta način storjenih kršitev pravil postopka ni mogoče sanirati.

Tožnik prošnje za mednarodno zaščito ni vložil takoj, ko je za to imel možnost, saj je pred prihodom v Slovenijo eno leto prebival v Gruziji, kjer bi lahko, v kolikor bi zaščito resnično potreboval, zanjo tudi zaprosil. Za zaščito ni zaprosil niti potem, ko je prišel na letališče dne 2. 1. 2013 in je bil v stiku s policisti mejne policije in tudi zanjo ni zaprosil v postopku na državnem tožilstvu, temveč šele po končanem postopku odloženega pregona. Razlogov, kot jih je tožnik navajal, ne moremo šteti za trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic in ne morejo predstavljati preganjanja. Dogodki, ki jih navaja, so nepomembni oziroma zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite. Iz vseh izjav tožnika izhaja, da je bila prošnja vložena izključno iz ekonomskih razlogov. V izjavi z dne 3. 1. 2013 je zapisal, da se ne želi vrniti v Nigerijo ali Gruzijo, da je v Evropo odšel zato, da bi postal uspešen in v življenju nekaj dosegel, da v Nigeriji ni ničesar, ni poštenega izobraževanja, ekonomija je slaba, ni možnosti zaposlitve, znana pa je tudi kot ena izmed držav, polnih kriminala. V Sloveniji pa da želi ostati, ker ve,

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da se tožena stranka pri opisovanju razmer v Zahodni Sahari sklicuje na različne vire iz raznih spletnih strani, ki jih v opombah tudi citira. Sodišče meni, da je tak način zbiranja informacij sicer dopusten, saj so viri iz spletnih strani splošno dostopni, vendar pa bi morala s svojimi ugotovitvami, ki izhajajo iz spletnih strani, seznaniti tožnika in mu dati možnost do morebitne izjasnitve, skladno s prvim odstavkom 9. člena ZUP. Na pravilnost odločitve je zlasti vplivalo to, da se tožena stranka ni opredelila do poročil in člankov, ki jih je predložil tožnik, iz katerih naj bi izhajalo, da bi se utegnili dogodki v zvezi s tožnikovim preganjanjem zares zgoditi.

V konkretnem primeru sodišče meni, da tožena stranka ni storila napake, ko je odločala v pospešenem in ne v rednem postopku, saj so po mnenju sodišča navedeni trije razlogi, zaradi katerih je imela tožena stranka podlago, da je prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno in ti razlogi so v odločbi tudi dovolj obrazloženi. V tožnikovem primeru so subjekti preganjanja nedržavni subjekti, ti pa se lahko štejejo za subjekte preganjanja le pod pogojem, da država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. V tem primeru pa se je sodišče in pred njim tožena stranka že opredelila do tega, da ni dokazano, da v primeru tožnikove družine ti subjekti niso sposobni ali da ne bi hoteli nuditi zaščite. Tožniku je dovoljenje za prebivanje že prej prenehalo, iz upravnega spisa pa tudi izhaja, da mu je bila izdana odločba o vrnitvi in določena prepoved vstopa v Slovenijo za čas šestih mesecev. Vse to se je zgodilo že pred podajo prošnje za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik bi bil torej odstranjen iz države, če ne bi vložil prošnje. Tožena stranka je tako logično

Sodišče spremembe tožbe ni dovolilo, ker tožeča stranka predloga ni utemeljila v zadostni meri, poleg tega pa je presodilo, da za ureditev razmerja med strankama sprememba tožbe ni potrebna. Na podlagi opravljene glavne obravnave in zaslišanja tožnika je sodišče prve stopnje ponovno pritrdilo toženi stranki, da je izpolnjen tudi pogoj za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito iz 4. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Po presoji sodišča so bili za zavrnitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite v pospešenem postopku izpolnjeni vsi formalni pogoji iz 54. člena ZMZ.

V obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni vsi formalni pogoji iz 54. člena ZMZ za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku. Tožena stranka se do okoliščin, ki jih je tožnik navedel kot razlog za zapustitev izvorne države in za vložitev prošnje za mednarodno zaščito ni opredelila.

Tožnik okoliščine, ki jih je navedel za zapustitev izvorne države, ni utemeljil v takšni meri, da bi lahko pomenile preganjanja v smislu določb ZMZ. Tožnik, ki ni v postopku izkazal svoje istovetnosti in jo je tudi večkrat spremenil, ni povedal, da je za mednarodno zaščito že zaprosil leta 2006 v Grčiji, kar je na podlagi podatkov v spisu nesporno ugotovljeno.