UPRS sodba U 1802/2008

Tožba se zavrne.

Zahtevek prizadete stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Ministrstvo za gospodarstvo je z izpodbijano odločbo Zbornici A. z dnem 23. 6. 2008 priznalo status reprezentativne gospodarske zbornice. Svojo odločitev je oprlo na določbe 4. člena Zakona o gospodarskih zbornicah (Uradni list RS, št. 60/06, dalje ZGZ), po katerih je zbornica reprezentativna, če se vanjo združi toliko članov, da njihov prihodek od prodaje predstavlja najmanj 10 % od prihodkov od prodaje v gospodarstvu RS za preteklo obračunsko obdobje in njihovo število najmanj 5 % vseh gospodarskih subjektov, ki se lahko včlanijo v zbornico po 1. odstavku tega člena ZGZ (samostojni podjetniki posamezniki in gospodarske družbe). Delež člana, ko gre za ugotavljanje reprezentativnosti, se lahko šteje le enkrat. Član, ki je vključen v več zbornic, se mora odločiti, kateri zbornici da svoj glas za računanje reprezentativnosti.

Poleg tega je Ministrstvo za gospodarstvo v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedlo še, da je v skladu s pripombami tožeče stranke natančno pregledalo seznam članov Zbornice A. in z njega za potrebe računanja reprezentativnosti izločilo več subjektov, ki zaradi svoje statusne oblike ne morejo biti člani zbornice, subjektov, ki so že izbrisani iz Poslovnega registra Slovenije, in 224 subjektov, ki so bili na dan priznanja reprezentativnosti tožeči stranki na seznamu članov tožeče stranke, zato je tožena stranka štela, da so dali svoj glas tožeči stranki in ga po datumu priznanja njene reprezentativnosti niso mogli več prenesti na Zbornico A. Na ta način tožena stranka ugotavlja, da je število članov Zbornice A. merodajno za ugotavljanje reprezentativnosti, 5.876. Glede na statistične podatke to pomeni 5,26 % vseh gospodarskih subjektov, ki se lahko včlanijo v zbornico, zato je zakonski pogoj za reprezentativnost zbornice, ki se nanaša na število njenih članov, izpolnjen.

Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri se sklicuje predvsem na 3. odstavek 4. člena ZGZ, po katerem se lahko šteje delež člana, ko gre za ugotavljanje reprezentativnosti, le enkrat. Navaja, da je v seznamu članov Zbornice A., ki naj bi ji podelili svoj glas za računanje reprezentativnosti, 749 subjektov, ki so bili navedeni tudi na tovrstnem seznamu, ki ga je pred tem sama vložila v postopku za priznanje reprezentativnosti. Do dneva, ko je bila ta vloga vložena, nihče od teh članov ni izstopil iz članstva tožeče stranke, predvsem pa nihče od teh subjektov do tega dneva ni umaknil glasu tožeči stranki za računanje reprezentativnosti. Po določbah ZGZ je tožeča stranka pravni naslednik prejšnje Gospodarske zbornice Slovenije, vsi člani prejšnje zbornice pa so na podlagi 26. člena ZGZ postali člani tožeče stranke, ki so ji bili s tem podeljeni tudi njihovi glasovi za računanje reprezentativnosti. To se nanaša na 702 od navedenih članov tožeče stranke, preostalih 47 pa je k tožeči stranki pristopilo s pristopnimi izjavami in izjavami o podelitvi reprezentativnosti. Z odločbo o priznanju reprezentativnosti tožeče stranke z dne 26. 5. 2008 so bili tožeči stranki priznani reprezentativni glasovi vseh teh subjektov, kar pomeni, da teh glasov Zbornica A. v svoji kasnejši vlogi ni mogla več uveljavljati, saj zakon jasno določa, da se glas za računanje reprezentativnosti šteje le enkrat. Ne držijo ne ugotovitve tožene stranke o 714 „dvojnih“ oziroma spornih članih, ne njeni razlogi o tem, zakaj glasov 224 članov ni upoštevala, saj iz navedenega po mnenju tožeče stranke jasno izhaja, da je takih subjektov 749. Glede na to je tožena stranka 525 (749 – 224) glasov reprezentativnosti v nasprotju z določbami zakona upoštevala dvakrat. To pomeni, da je imela Zbornica A. ob vložitvi svoje vloge le 5.351 članov, oziroma prav toliko glasov reprezentativnosti, kar pomeni 4,79 % vseh gospodarskih subjektov, ki se lahko vanjo včlanijo, to pa po prej navedenih zakonskih določbah ne zadošča za podelitev reprezentativnosti.

Tožeča stranka navaja še, da izpodbijana odločba temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, do katerega je prišlo zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava, saj je tožena stranka štela za datum, relevanten za odločitev, kateri zbornici naj šteje glasove posameznih članov, dan odločitve o vlogi tožeče stranke, torej 26. 5. 2008, ne pa datum vložitve te vloge, torej 25. 4. 2008. Tožeča stranka meni, da tožena stranka z izdajo odločbe zgolj potrjuje stanje ob vložitvi vloge, zato je dejansko stanje na dan odločitve povsem brezpredmetno. V vsakem primeru pa je tožena stranka ponovno upoštevala že opredeljenih 525 članov, kar je v izrecnem nasprotju z določbo 3. odstavka 4. člena ZGZ. Glede teh 525 glasov izpodbijana odločba tudi nima razlogov, zato jo tožeča stranka izpodbija tudi po 2. točki 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1). V dokaz svojim navedbam se tožeča stranka sklicuje na seznam njenih članov, ki je priložen spisu tožene stranke št. 014-9/2008 in seznam članov Zbornice A., ki je priložen spisu tožene stranke št. 014-5/2007. Vse te podatke sodišču dostavlja tudi na zgoščenki, v primerjalni tabeli. Glede na vse navedeno sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži, da je tožeči stranki dolžna povrniti stroške postopka.

Sodišče je tožbo vročilo toženi stranki, ki je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa je tudi odgovorila. V odgovoru med drugim navaja, da je pravno stališče tožeče stranke, po katerem se pravica do podelitve glasu gospodarski zbornici za računanje reprezentativnosti izčrpa že ob prvem štetju takega glasu, zato glasu ni mogoče šteti v postopku podelitve statusa drugi zbornici, zelo restriktivno. Zakon namreč ne določa postopka odvzema reprezentativnosti zbornici, ki ne izpolnjuje več pogojev, tako da si je mogoče zamisliti situacijo, v kateri bi velika večina članov že obstoječe gospodarske zbornice izstopila iz te zbornice in vstopila v novo zbornico, ki pa ne bi mogla pridobiti statusa reprezentativnosti, ker je bil glas njenih članov v preteklosti že upoštevan. Ne glede na to pa je tožena stranka ob odločanju v obravnavani zadevi upoštevala najrestriktivnejšo razlago in gospodarskih subjektov, ki so bili ob izdaji odločbe o priznanju reprezentativnosti tožeči stranki na dan 26. 5. 2008 člani tožeče stranke ter so kasneje pristopili k Zbornici A., ni upoštevala pri presoji izpolnjevanja pogoja zadostnega števila članov. Po drugi strani je za tiste člane tožeče stranke, ki so prestopili v Zbornico A. do 26. 5. 2008, torej do dneva, ko je bil tožeči stranki priznan status reprezentativnosti, in so z izrecno izjavo določili, da se njihov glas šteje pri Zbornici A., upoštevala kot člane Zbornice A. Tožena stranka meni, da gre za izrecno določeno pravico člana, da pove, kateri zbornici naj gre njegov glas. Odločba o reprezentativnosti tožeče stranke do 26. 5. 2008 še ni bila izdana, zato je v skladu z zakonom in tudi z avtonomno odločitvijo subjekta, ki izkorišča svojo ustavno pravico do svobode združevanja in svobodne gospodarske pobude, da se njegov glas šteje za Zbornico A. Tožena stranka je pristopne izjave, ki jih je predložila Zbornica A., štele za resnične in merodajne, izločila je le tiste, ki jih je naštela v izpodbijani odločbi, sporne člane pa je preverjala vsakega posebej. Meni, da ne more biti dvoma, da se med člane tožeče stranke ne morejo šteti tisti, ki so do dneva izdaje odločbe o njeni reprezentativnosti izrecno izjavili, da dajejo svoj glas za priznanje reprezentativnosti drugi zbornici. Tožena stranka iz vseh navedenih razlogov sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Sodišče je tožbo vročilo tudi Zbornici A. kot stranki, ki bi ji bila odprava ali sprememba izpodbijane odločbe v neposredno škodo (1. odstavek 19. člena ZUS-1), torej prizadeti stranki. Tudi prizadeta stranka je po svojem pooblaščencu, odvetniku B.B., vložila odgovor na tožbo. V tem odgovoru najprej navaja, da je bil tožeči stranki nepravilno priznan status stranskega udeleženca v obravnavanem upravnem postopku. Sklep o podelitvi tega statusa je bil namreč izdan pred potekom roka, ki ga je tožena stranka prizadeti stranki postavila za opredelitev do predloga tožeče stranke za priznanje tega statusa, poleg tega pa prizadeta stranka meni, da tožeča stranka ni izkazovala pravnega interesa za udeležbo v postopku. Tožeča stranka je namreč v svoji vlogi za priznanje statusa stranskega udeleženca navedla, da je njen interes v tem, da bi podelitev reprezentativnosti prizadeti stranki vplivala na višino njenega deleža pri delitvi premoženja bivše Gospodarske zbornice, kar je ekonomski oziroma dejanski in ne pravni interes. Pravni interes, ki ga določa ZGZ, je namreč več med seboj konkurirajočih si zbornic, ne pa interes tožeče stranke, ki bi se na podlagi 18 % članstva vseh gospodarskih subjektov rada polastila celotnega premoženja bivše Gospodarske zbornice.

Poleg tega prizadeta stranka navaja še, da lahko član pravne naslednice prejšnje Gospodarske zbornice svoj glas kadarkoli podeli katerikoli drugi zbornici, ne da bi izstopil iz prejšnje zbornice, ki ji je dal svoj glas ali se je štelo, da ji je dal svoj glas. Stališče tožeče stranke, po katerem bi morali člani, za katere se je štelo, da imajo svoj glas reprezentativnosti pri tožeči stranki, če bi hoteli ta glas podeliti drugi zbornici, prej izstopiti iz tožeče stranke, ne le nima podlage v zakonu, temveč je tudi v neposrednem nasprotju z določbo, da je član lahko vključen v več zbornic, glas reprezentativnosti pa lahko podeli le eni. Iz zakona tudi nikjer ne izhaja, da član tega svojega glasu zbornici ne bi mogel odvzeti in ga podeliti drugi, v katero je prav tako včlanjen. Pravna domneva iz 6. odstavka 29. člena ZGZ je za vsakega člana ovržena s prenosom njegovega glasu na drugo zbornico, zakon pa za to ne zahteva nobenih dodatnih pogojev, kot npr. izstop iz zbornice. Nasprotno, z uporabo argumenta a contrario je za prenos glasu reprezentativnosti potrebna zgolj izjasnitev člana, te izjasnitve pa je toženi stranki predložila prizadeta stranka. Tožeča stranka takih izjav ni predložila, temveč vztraja na navedeni pravni domnevi in meni, da ta domneva zadostuje tudi v spornih primerih, oziroma takrat, ko se njen član včlani v drugo zbornico in nanjo izrecno prenese glas reprezentativnosti. Glede na navedeno prizadeta stranka sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, tožeči stranki pa naj naloži povračilo njenih stroškov.

Tožba ni utemeljena.

Glede na navedbe prizadete stranke o pomanjkanju pravnega interesa tožeče stranke za vložitev tožbe sodišče uvodoma pojasnjuje, da je po določbi 1. odstavka 17. člena ZUS-1 tožnik v upravnem sporu oseba (subjekt), ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Že zgolj s tem dejstvom torej ZUS-1 taki osebi priznava pravovarstveni interes, razen če je očitno, da takega interesa ne izkazuje (6. točka 36. člena ZGO-1). Česa takega sodišče v okviru predhodnega preizkusa tožbe ni ugotovilo, očitno pa česa takega ne zatrjuje niti prizadeta stranka. Ta stranka v odgovoru na tožbo namreč izrecno predlaga zavrnitev in ne morda zavrženja tožbe, kar je ob ugotovitvi, da tožeča stranka očitno ne izkazuje pravovarstvenega interesa, podlagi navedene določbe 6. točke 36. člena ZUS-1.

V zvezi z navedbami prizadete stranke sodišče dodaja še, da je lahko odločitev o zahtevi za vstop v postopek predmet posebnega preizkusa le v primeru, če je taka zahteva zavrnjena in to tako v upravnem postopku (1. odstavek 142. člena Zakona o splošne upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 126/05 in 65/08, dalje ZUP) kot tudi v upravnem sporu (2. odstavek 17. člena ZUS-1). Nepravilnosti v zvezi z pozitivno odločitvijo o vstopu v postopek je torej mogoče uveljavljati zgolj v okviru uveljavljanja kršitev upravnega postopka v pravnih sredstvih, vloženih zoper vsebinsko odločbo, izdano v upravnem postopku. Prizadeta stranka torej s svojimi navedbami o nezakonito izdanem sklepu o vstopu tožeče stranke v upravni postopek dejansko izpodbija zakonitost izpodbijane odločbe, vendar po eni strani v ničemer ne navaja, kako naj bi zatrjevane kršitve upravnega postopka vplivale na to zakonitost, predvsem pa izpodbijanje te odločbe, s katero je bilo v upravnem postopku ugodeno njenemu zahtevku, presega obseg njenega pravnega interesa, namreč preprečiti odpravo izpodbijane odločbe, ki je po prej navedeni navedeni določbi 1. odstavka 19. člena ZUS-1 tudi podlaga za njeno udeležbo v upravnem sporu.

Ker pa po določbi 1. odstavka 2. člena ZUS-1 v upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, je sodišče navedbe prizadete stranke o pomanjkanju pravnega interesa tožeče stranke preizkusilo tudi v tem pogledu. Glede na določbe 29. in 30. člena ZGZ, tako v besedilu kot je bilo veljavno v času izdaje izpodbijane odločbe, kot tudi v besedilu, uveljavljenem z novelo ZGZ-A (Uradni list RS, št. 110/09) so reprezentativne zbornice v prehodnem obdobju upravičene do delitve premoženja prejšnje Gospodarske zbornice. Pravica reprezentativnih zbornic do deleža tega premoženja torej temelji na materialnopravni zakonski določbi, obseg te pravice pa je neposredno odvisen od števila reprezentativnih zbornic. Interes zbornice, ki ji je že priznana reprezentativnost, za sodelovanje v postopku za priznanje reprezentativnosti drugi zbornici zato po presoji sodišča ni zgolj ekonomske oziroma dejanske narave, saj izdaja odločbe v tem postopku lahko vpliva na obseg uresničevanja njenih individualnih, v materialnem pravu določenih pravic, tako da je tej zbornici v takšnem postopku potrebno priznati pravni interes. Sodišče glede na gornjo obrazložitev dodaja še, da je Ustavno sodišče RS s sklepom št. U-I-27/10-8 z dne 18. 2. 2010 sprejelo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 2. stavka 4. odstavka in 2. stavka 6. odstavka 29. člena ter 2. stavka 2. odstavka 30. člena ZGZ, poleg tega pa je do svoje končne odločitve zadržalo izvrševanje 3. odstavka 30. člena ZGZ. Vendar pa iz obrazložitve navedenega sklepa izhaja, da predmet presoje Ustavnega sodišča v tem postopku v nobenem pogledu ni dejstvo, da se razdelitev premoženja prejšnje Gospodarske zbornice ureja v ZGZ, temveč zgolj način te razdelitve. Ne postopek za presojo ustavnosti ne zadržanje izvajanja 3. odstavka 30. člena ZGZ zato po mnenju sodišča ne vplivata na obstoj pravnega interesa tožeče stranke za vložitev tožbe.

Glede na navedbe vseh strank v postopku sodišče ugotavlja, da je tako za obseg preizkusa izpodbijane upravne odločbe, kot tudi za odločitev v tem upravnem sporu, odločilnega pomena interpretacija določb 3. odstavka 4. člena ZGZ. Po teh določbah se reprezentativnost zbornice določi z odločbo, ki jo izda minister, pristojen za gospodarstvo, na podlagi vloge, ki jo poda zainteresirana zbornica. Vlogi mora biti priložen seznam članov in podatki iz 2. odstavka 4. člena ZGZ. Delež člana, ko gre za ugotavljanja reprezentativnosti, se lahko šteje le enkrat. Član, ki je vključen v več zbornic, se mora odločiti, kateri zbornici da svoj glas za računanje reprezentativnosti.

Med strankami ni spora o tem, da gre v obravnavani zadevi za ureditev prehoda iz prej veljavnega zborničnega sistema na sistem po ZGZ. Pri interpretaciji zakonske ureditve je zato potrebno upoštevati tudi prehodne določbe 6. odstavka 29. člena ZGZ, iz katerih tožeča stranka v pretežni meri izpeljuje svoja upravičenja do glasov za računanje reprezentativnosti subjektov, ki so njeni člani. Po odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-120/08-25 z dne 9. 4. 2009 je 6. odstavek 29. člena ZGZ v besedilu, kakršno je veljalo v času izdaje izpodbijane odločbe, v neskladju z Ustavo. Vendar pa je mogoče iz obrazložitve te odločbe povzeti, da se tako ugotovitev neskladnosti z Ustavo, kot tudi spremembe ZGZ, ki jih je zaradi odprave teh neskladnosti uvedel ZGZ-A, nanašajo izključno na „deleže upravičenj“ članov bivše Gospodarske zbornice, torej na pravico do uporabe prostorov in infrastrukture bivše zbornice, ne pa tudi na glasove za računanje reprezentativnosti. Enako velja tudi za že prej omejeni sklep Ustavnega sodišča RS št. U-I-27/10-8 z dne 18. 2. 2010, ki se izrecno nanaša zgolj na 2. stavek 6. odstavka 29. člena ZGZ. Sodišče je zato ob interpretaciji zakonske ureditve lahko brez pomislekov o skladnosti z ustavo upoštevalo tudi 5. in 6. stavek 6. odstavka 29. člena ZGZ, ki določata, da se za vse člane GZS ob uveljavitvi tega zakona šteje, da imajo svoj glas za računanje reprezentativnosti pri GZS, dokler se ne izjasnijo drugače. Glas za računanje reprezentativnosti lahko da član samo tisti zbornici, katere član je.

Tako po stališču tožeče, kot tudi tožene stranke (ki sicer navaja, da je to stališče upoštevala „iz previdnosti“), določba 3. odstavka 4. člena ZGZ, da se delež člana, ko gre za ugotavljanje reprezentativnosti, lahko šteje le enkrat, pomeni, da član zbornice po tem, ko je dal svoj glas za računanje reprezentativnosti eni od zbornic, tega glasu ne more več prenesti na drugo zbornico, saj bi to pomenilo, da je bil glas štet več kot le enkrat. Ob tem tožeča stranka meni, da je v zvezi z navedeno določbo 6. odstavka 29. člena ZGZ potrebno šteti, da so bili v postopku za priznanje njene reprezentativnosti „uporabljeni“ glasovi vseh tistih gospodarskih subjektov, ki do datuma vložitve njene vloge za priznanje reprezentativnosti niso izstopili iz njenega članstva. Tožena stranka po drugi strani meni, da so bili v tem postopku „uporabljeni“ le glasovi tistih gospodarskih subjektov, ki do datuma izdaje odločbe o reprezentativnosti tožeče stranke niso izstopili iz njenega članstva oziroma predložili izjave, da dajejo svoj glas za izračun reprezentativnosti prizadeti stranki. Prizadeta stranka zastopa povsem drugačno stališče, namreč, da lahko gospodarski subjekt vsak čas prenese svoj glas za računanje reprezentativnosti z ene gospodarske zbornice na drugo.

Jezikovna razlaga pomena 3. odstavka 4. člena ZGZ zaradi skoposti zakonskega besedila ne daje jasnih oz. enopomenskih rezultatov, vsekakor pa je možna le ob upoštevanju celotnega besedila. To pomeni, da je potrebno določbo, da se glas za ugotavljanje reprezentativnosti lahko šteje le enkrat, upoštevati v povezavi z določbo, da se mora član, ki je vključen v več zbornic, odločiti, kateri zbornici da svoj glas. Iz take zakonske opredelitve je po presoji sodišča mogoče povzeti namen zakonodajalca, z določbo o le enkratnem štetju glasu preprečiti, da bi gospodarski subjekt z včlanitvijo v več zbornic lahko pridobil več glasov za računanje reprezentativnosti oziroma da bi več zbornic v postopkih za priznanje reprezentativnosti hkrati uveljavljalo glas istega subjekta. Posebej v povezavi z drugimi metodami razlage zakona, ki so povzete v nadaljevanju obrazložitve, obravnavano besedilo po presoji sodišča ne daje opore za sklepanje, da bi gospodarski subjekt po tem, ko svoj glas za računanje reprezentativnosti da eni zbornici, ne mogel tega glasu nikoli več prenesti na drugo zbornico.

V kontekstu obravnavane zadeve takšno razumevanje zakona podpira tudi določba 6. odstavka 29. člena ZGZ, po kateri se za člane GZS ob uveljavitvi ZGZ šteje, da imajo svoj glas za računanje reprezentativnosti pri GZS, dokler se ne izjasnijo drugače. Ker gre za zakonsko domnevo, ki nadomešča sicer prosto voljo strank, je treba to določbo razlagati ozko. Pri tem je odločilnega pomena, da zakon za „drugačno izjasnitev“ ne določa roka oziroma je ne omejuje s kakšnim drugim dogodkom, kot npr. z izdajo upravne odločbe, kar pomeni, da lahko do te izjasnitve pride kadarkoli, torej tudi po izdaji odločbe o reprezentativnosti tožeče stranke, to pa smiselno pomeni možnost prenosa glasu. Določba 3. odstavka 4. člena ZGZ zato po presoji sodišča v ničemer ne preprečuje naknadnega prenosa glasu z ene zbornice na drugo, 5. stavek 6. odstavka 29. člena ZGZ pa takšno možnost implicitno celo predvideva.

Do podobnega rezultata pripelje tudi logična analiza ZGZ kot celote. Po določbi 6. stavka 6. odstavka 29. člena ZGZ namreč lahko da član glas za računanje reprezentativnosti le zbornici, katere član je. Ker je članstvo (in s tem tudi izstop iz članstva) v zbornicah prostovoljno, bi razlaga, da glasu ni mogoče prenašati, lahko pripeljala do položaja, v katerem bi gospodarski subjekt ne bil več član zbornice, za reprezentativnost katere je štel njegov glas, temveč druge zbornice – torej do položaja, ki ga je zakonodajalec izrecno želel preprečiti. Poleg tega ZGZ po izdaji odločbe o reprezentativnosti ne predvideva kakršnegakoli naknadnega preverjanja izpolnjevanja pogojev oziroma odvzema statusa reprezentativnosti zaradi njihovega neizpolnjevanja. Ker se lahko število glasov po priznanju reprezentativnosti zmanjša iz različnih razlogov (npr. tudi zaradi prenehanja članov zbornice), zakon pa takšnega zmanjšanja (celo pod zakonski minimum) v ničemer ne ureja ali sankcionira, to po mnenju sodišča prav tako govori v prid možnosti prostega prenosa glasov na drugo zbornico.

Kot prek navajanja primerov pravilno opozarjata tudi tožena in prizadeta stranka, ni mogoče niti mimo tega, da ne obstoja gospodarskih subjektov, ne zbornic in njihovega članstva ni mogoče šteti za nespremenljivo dejstvo. Spremembe na eni ali drugi strani bi zato lahko ob neprenosljivosti glasov pripeljale do situacij, ki bi bile v očitnem nasprotju z vsebino instituta reprezentativnosti, kot je opredeljen v 4. odstavku 4. člena ZGZ. Načeloma bi bil tako možen obstoj reprezentativne zbornice brez vsakršnega članstva, hkrati pa po drugi strani obstoj zbornice, ki kljub obsežnemu in gospodarsko močnemu članstvu ne bi mogla doseči reprezentativnosti. Povsem nejasno je tudi, kaj bi se ob stališču, da so glasovi neprenosljivi, s temi glasovi zgodilo ob morebitnem prenehanju zbornice. Ker zakon nobene od takih situacij ne ureja, namen zakonodajalca pa glede na bistvo zakonske ureditve, ki je v pluralizaciji zborničnega sistema in prosti izbiri članstva, očitno ni bil tak, da bi pomemben del gospodarstva izgubil možnost zastopanosti po reprezentativni zbornici, je po mnenju sodišča zakonsko besedilo razlagati le tako, da lahko član zbornice svoj glas za računanje reprezentativnosti kadarkoli prenese na drugo zbornico. Besedilo 3. odstavka 4. člena ZGZ, kot je bilo že navedeno, pri tem postavlja omejitev le pri morebitnem hkratnem uveljavljanju glasov članstva v več postopkih za priznanje reprezentativnosti.

Kot je bilo že navedeno, iz celotnega zakona očitno izhaja namen zakonodajalca, nadomestiti eno samo gospodarsko zbornico z več zbornicami, ki si med seboj konkurirajo. V primeru nejasnosti je zato določbe ZGZ treba razlagati v skladu s tem namenom. Zbornice si med seboj ne morejo konkurirati, če nimajo primerljivega statusa, tudi glede reprezentativnosti, kar hkrati pomeni, da mora biti članstvu poleg proste izbire zbornice, v katero zbornico se bo včlanilo, na voljo tudi možnost, da tej zbornici s svojim glasom zagotovi ustrezen status. Tudi s tega stališča je zato sprejemljiva le razlaga, da lahko člani gospodarske zbornice svoj glas za računanje reprezentativnosti kadarkoli prenesejo na drugo zbornico.

Sodišče je iz vseh navedenih razlogov presodilo, da ni mogoče nobene določbe ZGZ razlagati tako, da bi onemogočala prenos glasu člana zbornice za računanje reprezentativnosti na drugo zbornico. Zato tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je za računanje reprezentativnosti prizadete stranke uporabila tudi glasove tistih njenih članov, ki so svoje glasove prenesli k njej šele po vložitvi vloge tožeče stranke za priznanje reprezentativnosti.

Sodišče je iz navedenih razlogov ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na zakonu, tožba pa neutemeljena, zato jo je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi utegnili biti pomembni za odločitev, je sodišče o zadevi na podlagi 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, brez glavne obravnave.

Prizadeta stranka je v odgovoru na tožbo zahtevala tudi povračilo stroškov postopka. Tožba je bila zavrnjena, v takem primeru pa po določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške, zato je moralo sodišče ta zahtevek za povračilo stroškov postopka zavrniti.