UPRS sodba U 2028/2008

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za finance RS, št. … z dne 31. 7. 2008 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora, odmerjene na 350,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

:

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka pritožbo tožnika zoper odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada …, št. … z dne 17. 11. 2006, kot prepozno zavrgla. V obrazložitvi pojasnjuje, da se v skladu s 120. členom Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 21/06 – UPB-2, v nadaljevanju ZDavP-2), pritožba zoper odločbo vloži v roku 15 dni od vročitve. V skladu s 246. členom ZUP pa lahko organ druge stopnje pritožbo zavrže, če je prepozna, pa je iz teh razlogov ni zavrgel že organ prve stopnje. V danem primeru je bila pritožniku na podlagi njegove napovedi za odmero dohodnine izdana odločba, št. … z dne 2. 6. 2001. Na podlagi novo ugotovljenih dejstev, pa je bil pritožniku v nadaljevanju izdan sklep o obnovi postopka. Davčni organ je nato izvedel ugotovitveni postopek in pritožniku izdal odločbo, št. … z dne 21. 11. 2005. Zoper njo je pritožnik vložil pritožbo, ki je bila ugodno rešena za pritožnika. V ponovljenem postopku je organ prve stopnje izdal novo odločbo, št. … z dne 17. 11. 2006. Dne 19. 12. 2006 je pritožnik v spis predložil pooblastilo, skupaj z vlogo v postopku. Davčni organ je pritožnika pozval na zaslišanje, ta pa je dne 26. 4. 2007 v spis vložil pisno izjavo. Dne 6. 6. 2007 pa je pritožnik vložil pritožbo zoper odločbo z dne 17. 11. 2006. Pritožba tožnika je sama s seboj v nasprotju, saj na začetku trdi, da je bila vročitev odločbe dne 17. 11. 2006 nepravilna, ker ni bila vročena pooblaščencu, ko pa omenja vlogo z dne 19. 12. 2006 pa navaja, da je bila nepravilna ponovna vročitev odločbe pooblaščencu.

Davčni organ je pri pregledu spisovne dokumentacije ugotovil, da je bila izpodbijana odločba izdana že dne 17. 11. 2006, pritožnik pa je odvetniško pisarno pooblastil šele 15. 12. 2006 in o pooblastilu davčni organ obvestil 19. 12. 2006. Upoštevaje navedeno ni mogoče pritrditi navedbi pritožnika, da je bila vročitev odločbe dne 17. 11. 2006 opravljena nepravilno, ker ni bila vročena pooblaščencu pritožnika. V nadaljevanju drugostopni davčni organ citira 87. člen ZUP. Pri tem ugotavlja, da je iz vročilnice razvidno, da je bila sporna odločba z dne 17. 11. 2006 naslovniku odposlana dne 20. 11. 2006 tako, da je bil o prispeli pošiljki prvič obveščen 21. 11. 2006. Ker pošiljke v roku 15 dni ni prevzel po pošti, mu je bila, skladno z zakonom, dne 7. 12. 2006 vložena v hišni predalčnik. S tem dnem se je vročitev štela za opravljeno. Pritožnik izpodbija pravilnost opravljene vročitve s tem, da mu ni bilo puščeno obvestilo o prispeli pošiljki oziroma pošiljka sama. V zvezi s tem pa ne predlaga nobenih dokazov. Pritožniku je bila tako odločba z dne 17. 11. 2006 veljavno vročena 7. 12. 2006. Pritožnik ni vložil vloge za vrnitev v prejšnje stanje, zato je pritožba, ki jo je vložil dne 6. 6. 2007, prepozna.

Se pa v danem primeru pojavlja vprašanje, ali bi bilo mogoče pisanje pritožnika z dne 6. 6. 2007 obravnavati le kot dopolnitev pritožbe, pri čemer se za dejansko pritožbo šteje pritožnikova vloga z dne 19. 12. 2006. Med strankama ni sporno, da je bila ta vloga vložena v roku 15 dni po izdaji odločbe o odmeri dohodnine, ki jo pritožnik želi izpodbijati. Pritožnik je dne 19. 12. 2006 vložil vlogo, ki jo je poimenoval predložitev pooblastila in vloga v postopku. Iz nje je možno smiselno zaključiti, da je pritožnik želel izvedbo dokazov, še pred izdajo odmerne odločbe. Iz besedila je mogoče sklepati, da v času podajanja te vloge pritožnik sploh ni vedel, da je bila odločba v ponovnem postopku že izdana. Glede na to, da je bila pritožnikova vloga v postopku z dne 19. 12. 2006 nepopolna in ni vsebovala natančnega vpisa vloge, niti ni navedla številke odločbe, ki naj bi jo pritožnik izpodbijal, kot tudi ne opisa dela odločbe, ki bi ji pritožnik izpodbijal oziroma razlogov za izpodbijanje, vse v skladu s členom 238 in naslednjimi ZUP, je organ vlogo obravnaval kot nepopolno oziroma nerazumljivo. Pritožnik je v postopku podal pisno izjavo z dne 26. 4. 2007 v katerem znova ni omenil, da želi vložiti pritožbo. Organ prve stopnje je tako zaključil, da pritožnik z vlogo z dne 19. 12. 2006 ni vložil pritožbe. Po mnenju organ druge stopnje iz navedenega sledi, da se vloga z dne 19 12. 2006 ne more obravnavati kot pritožba, saj ni mogoče vložiti pritožbe, če sploh ne veš, da je bil izdan akt, zoper katerega pritožbo vlagaš. Nadalje pa je pritožniku še pojasniti, da tudi v kolikor bi vlogo v postopku pritožnik dopolni tako, da bi se lahko štela kot pritožba, bi bila ta obravnavana kot prepozna. Zakon namreč določa rok 5 dni za poziv organa k odpravi pomanjkljivosti vloge, pri čemer se šteje, če stranka le-te odpravi, da je vlogo vložila z dnem vložitve druge vloge. Glede na to, da je bila vloga z dne 19. 12. 2006 vložena 13 dan pritožbenega roka, bi se ta rok iztekel, še preden bi tožnik nepravilnosti lahko odpravil.

Izven zavrženja pritožbe kot prepozne pa tožena stranka opozarja še na določbo 3. odstavka 238. člena ZUP, na podlagi katerega lahko v pritožbi pritožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji.

Glede na navedeno je bilo potrebno odločiti, da se pritožba, vložena dne 6. 6. 2007, obravnava samostojno in se kot taka zavrže kot prepozno vložena.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da gre v konkretnem primeru za luknjo v sistemu vročanja v hišni predalček in posledično izgubljeno pošiljko z odločbo, ki ni nikoli prišla v roke pritožniku. Upravni organi pa niso upoštevali pravil ZUP, tako temeljnih načel postopka kot pravil vročanja oziroma določanja popolne vloge po 67. členu ZUP. Davčni organ je že 17. 11. 2006 izdal prvostopno odločbo in jo poslal na naslov stalnega bivališča tožnika, čeprav je kot direktor znanega podjetja A. delo na sedežu v centru starega mestnega jedra. Ker je B.B. z družino živel v C. in delal v D., je DURS začel s postopkom vročanja samo na naslovu stalnega prebivališča, ne pa tudi na mestu zaposlitve, ki je bila davčnemu organu splošno znana in direktno poznana. Davčni organ je tako izvedel vročitev samo preko pošte na domač naslov. Tožnik je v pritožbi izpodbijal domnevno vročitev in postopek vročanja oziroma kršitev določb 67. člena ZUP. Tožnik odločbe nikoli ni prejel in zanjo tudi ni vedel. V decembru 2006 je pooblastil odvetnika, ta pa je podal pisno vlogo z dne 19. 12. 2006. Sledila je daljša korespondenca med pooblaščencem in davčnim organom. Pogovora z zaslišanjem se je dne 19l 4. 2007 na DURS-u udeležil samo pooblaščenec, ker nihče niti z besedo ni omenil obstoja odločbe, spis pa ni bil dan na vpogled v celoti, temveč samo posamezne dokazne listine. Strankina izjava je bila dana pisno dne 26. 4. 2007. Pooblaščenec zavezanca je bil šele 22. 5. 2007 z ustnim obvestilom o obstoju odločbe seznanjen, da naj bi bila odločba poslana zavezancu dne 2. 11. 2006. V letu 2006 je veljal ZDavP-1. Ker je zavezanec imel pooblaščenega odvetnika, bi moral davčni organ opraviti vročitev odločbe na sedežu odvetniške družbe na … ulici št. 1 v D. Odločba bi morala biti zavezancu vročena osebno po določbi 86. člena ZUP. Na podlagi 80. člena ZUP bi bilo potrebno po neuspelem vročanju vročiti poštno pošiljko pooblaščencu na njegov sedež. Ker je na podlagi 4. odstavka 88. člena zakona dokument vročen odvetniku 22. 5. 2007, je s tem podana in potrjena zakonska domneva o vročitvi stranki. Davčni organ je iz inšpekcijske kontrole imel vse relevantne podatke o tožniku in kraju njegove zaposlitve. Vlogo z dne 19. 12. 2006 bi bilo potrebno v vsakem primeru obravnavati kot pritožbo zoper odločbo z dne 17. 11. 2006. V vlogi je tožnik opozoril na zmotno in nepolno ugotovljeno dejansko stanje v postopku ter na nepravilno uporabo materialnega prava. Opozoril je na navodila v odločbi druge stopnje z dne 4. 10. 2006 in njene zaključke. Davčni organ je nadaljeval postopek na prvi stopnji in dne 29. 3. 2007 poslal vabilo B.B. ter pooblaščencu za zaslišanje. Davčni organ je očitno nadaljeval postopek po 234. členu ZUP, spoznal, da je bil izvedeni postopek nepopoln, ni pa razveljavil odločbe, ki je bila skrita v spisu. Gre za bistvene kršitve postopkovnih pravil iz 243., 244. in 245. člena ZUP. Vloga v postopku bi se morala šteti najmanj kot pravočasna pritožba. Davčni organ bi moral po 67. členu ZUP obravnavati to vlogo kot nepopolno in nato pisno pozvati tožnika na dopolnitev. Poziva na dopolnitev pa ni bilo. Tožnika zaradi opustitve organa za dopolnitev nepopolne vloge ne morejo zadeti škodljive posledice. Rok petih dni za popravo vloge je instrukcijski rok davčnega organa in ne stranke. Upravni organ pa da stranki rok za popravo. Ker tožnika nihče ni pozval za popravo vloge, rok za popravo vloge še ni začel teči, zato je popolna pritožba vložena 6. 6. 2006, ki dopolnjuje vlogo in zahteva, da se prva šteje kot pravočasna pritožba, vložena znotraj nedokončanega in nedoločenega roka za popravo vloge in do zavrženja pritožbe ne bi smelo priti. Pritožbeni organ pa je z zavrženjem pritožbe in obrazložitvijo, da je imel tožnik po zakonu 5 dnevni rok za popravo vloge, ki se je iztekel pred podajo vloge 19. 12. 2006, kršil določbe 67. člena ZUP. V nadaljevanju tožnik podaja tožbo še iz vsebinskih razlogov. Meni, da gre v danem primeru za bistvene kršitve določb postopka po 237/2 člena točke 2 ZUP. Varstvo pravic strank in varstvo javnih koristi v postopku in odločanje davčnemu organu nalagalo omogočiti stranki, da čim lažje zavaruje in uveljavi svoje pravice. Pri tem je moral skrbeti, da stranke ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo, določeno z zakonom ali drugim predpisom. S svojo odločbo tožena stranka posega v ustavne pravice tožnika do enakega varstva, pravico do pravnega sredstva in do sodnega varstva. Predlaga, da sodišče na podlagi 156. člena Ustave prekine postopek in poda Ustavnemu sodišču predlog za oceno ustavnosti in zakonitosti 67. člena ZUP in 83., 85. in 87. člena istega zakona.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da predlaga zavrnitev tožbe, iz razlogov izpodbijanega sklepa.

Sodišče je o zadevi odločilo po sodnici posameznici, skladno s 2. alinee 2. odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-11).

Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave, skladno z določbo 1. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1.

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka v svoji odločbi sama ugotavlja, da je bila vloga z dne 19. 12. 2006, ki jo je podal tožnik po svojem pooblaščencu, nepopolna in nerazumljiva. Ne glede na to, pa ni postopala po 1. odstavku 67. člena ZUP, po katerem organ tako vlogo mora dati v roku petih delovnih dni stranki v popravo, da se pomanjkljivosti odpravijo in določi rok, v katerem jo mora popraviti. Mnenje tožene stranke, da opustitev omenjenega dolžnega ravnanja ne bi vplivala na sam postopek, sklicujoč se na 2. odstavek 67. člena, po katerem se šteje, da je vloga vložena takrat, ko je bila vložena vloga, s katero so pomanjkljivosti odpravljene (kar naj bi posledično pomenilo, da bi bila vloga vložena dne 19. 12. 2006 prepozna), je nepravilno in v danem primeru neuporabljivo. 5. odstavek 68. člena, namreč ravno v zvezi s pravočasnostjo vloge določa. Če je sicer pravočasno vložena vloga nepolna ali nerazumljiva, pa vložnik pomanjkljivosti odpravi v roku, ki ga je določila uradna oseba, se šteje, da je vloga pravočasna. Tožena stranka pa z omenjeno nepopolno vlogo (ki zaradi morebitne poprave nikakor ne more postati prepozna) ni storila nič. Na njeni podlagi je šele v marcu 2007, želela izvesti ugotovitveni postopek, kot da odločba v tej zadevi še ne bi bila izdana. Iz podatkov v spisu pa tudi ne izhaja, da bi ravnala po 243. členu ZUP. Odločitev tožene stranke, da je pritožba, ki jo je tožnik podal dne 6. 6. 2007 prepozna, je torej preuranjena, saj se pri vlogi z dne 19. 12. 2006 zaradi njene nepopolnosti ne ve, kakšna vloga to sploh je. Tožena stranka bo morala zato v ponovljenem postopku tožniku dati rok za odpravo pomanjkljivosti vloge z dne 19. 12. 2006. Šele nato bo lahko podala odgovor na vprašanje, ali gre v primeru te vloge za pritožbo oziroma predlog za vrnitev v prejšnje stanje ali ne, kar bo posledično vplivalo tudi na odločitev, ali je mogoče vlogo z dne 6. 6. 2007 obravnavati kot samostojno pritožbo ali ne. Pritožba iste osebe zoper isti upravni akt je namreč lahko le ena. Nadaljnje vloge pa bi bilo mogoče obravnavati le kot dopolnitev pritožbe.

Ker je v danem primeru glede na navedeno prišlo do bistvenih kršitev upravnega postopka, je bilo potrebno tožbi ugoditi ter izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1, v zvezi z 2. točko 1. odstavka 27. člena ZUS-1.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1.