238. člen ZUP

Okoliščine sporazumne razveljavitve darilne pogodbe, ki so nastale in jih je tožnica uveljavljala šele po izdaji in vročitvi odmerne odločbe (v pritožbenem postopku) v tem upravnem sporu ne morejo vplivati na pravilnost že opravljene odmere davka. Spremembe v dejanskem in pravnem stanju, ki so nastale po izdaji izpodbijane (odmerne) odločbe, četudi z veljavo za nazaj, ne morejo vplivati na njeno zakonitost ob izdaji. Možna pa je, glede na citirano instančno stališče, zahteva za vračilo davka, kar je tožnici že pojasnil tudi drugostopenjski davčni organ.

Pojem opravičljivih razlogov za zamudo iz tretjega odstavka 238. člena ZUP zajema položaje, ko stranka brez svoje krivde ni mogla navesti novih dejstev in dokazov pred izdajo prvostopenjskega upravnega akta. Pri tej presoji se uporablja merilo povprečno skrbnega posameznika (pri pravnih osebah merilo dobrega gospodarstvenika) in ali bi se ta okoliščinam, ki so preprečevale seznanitev z dejstvi in dokazi, lahko izognil.

Upoštevaje stališča SEU po presoji tega sodišča drugostopenjski davčni organ v tožnikovem primeru, glede na to, da se je tožnik smel na poziv prvostopenjskega organa za predložitev dodatne dokumentacije odzvati tudi še po poteku enomesečnega roka in tudi šele s pritožbo, ne bi smel izhajati iz tega, da je tožnik s podajo dokaznih predlogov prekludiran (in po tretjem odstavku 238. člena ZUP preverjati upravičenosti razlogov, ki so tožnika vodili do takšne zamude), temveč bi bilo treba, izhajajoč iz neprekluzivnosti roka iz 74.e člena ZDVV-1, upoštevati pravočasnost predložitve teh dokazov.

Sodišče prve stopnje je štelo, da je bila drugostopenjska odločba izdana 19. 4. 2024, torej še pred vložitvijo tožbe, posledično po stališču sodišča prve stopnje niso bile izpolnjene procesne predpostavke za molk organa, kot so določene v drugem odstavku 72. člena ZDSS-1 in da s tem v zvezi tožba na podlagi prvega odstavka 63. člena ZDSS-1 ni dopustna. Utemeljene so pritožbene navedbe, da glede vprašanja, kdaj je bila izdana odločba, ni odločilen datum, kot je razviden iz drugostopenjske odločbe tožene stranke. Glede vprašanja, kdaj je izdana drugostopenjska odločba, je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče v drugi zadevi. Poudarilo je, da je odločba strogo formalen upravni akt. Pisna odločba po tretjem odstavku 210. člena ZUP obsega uvod, izrek, obrazložitev, pravni pouk in podpis pristojne osebe. Vsaka odločba mora imeti na podlagi 164. člena Uredbe o upravnem poslovanju med drugim tudi številko in datum. Potrebna sta zlasti zaradi individualizacije upravnih odločb. Tako sta številka in datum odločbe obvezni sestavini pritožbe (drugi odstavek 238. člena ZUP). Vendar posamični upravni akt skladno s sodno prakso podprto tudi s pravno teorijo začne pravno učinkovati šele z dnem

Stroški tistih davčnih zavezancev, ki so prejeti od tujega delodajalca v zvezi z delom, morajo biti obravnavani enako kot vsebinsko primerljivi stroški davčnih zavezancev, prejeti od slovenskega delodajalca po splošni določbi 44. člena ZDoh-2. Če je glede na okoliščine posameznega primera ugotovljeno, da delavec ni bil le na službenem potovanju v tujini, pač pa je po pogodbi o zaposlitvi njegovo delovno mesto dejansko v tujini (npr. v poslovni enoti njegovega delodajalca ali pri njegovih pogodbenih partnerjih v drugi državi), delavec do dnevnic ni upravičen. Navedeno pomeni, da se navedena izplačila (ne glede na svoje poimenovanje) ne morejo obravnavati kot neobdavčen del dohodka, ki se ne všteva v davčno osnovo, ampak se morajo obravnavati kot del dohodka iz naslova zaposlitve, ki ga je treba všteti v osnovo za odmero dohodnine. Na predložitev pogodbe o zaposlitvi, ki je ključna za to, da se v obravnavani zadevi ugotovi narava oziroma vsebina tožnikovega dela v tujini, od česar je odvisna tudi davčna obravnava stroškov, prejetih v zvezi s tem delom, davčni organ na prvi stopnji tožnika ni pozval. Pritožbi priložena pogodba o zaposlitvi zato po presoji sodišča ne pre

Drži, kot je že navajal tožnik na naroku, da je v pritožbi v konkretni zadevi ugovarjal, da ne obstaja noben pravni temelj za obveznost plačila RTV prispevka, vendar bi ob navedenih dejstvih in dejstvu, ki ga sam v tem postopku sicer zatrjuje šele v tožbi, da navedenega dopisa z dne 13. 2. 2018 ni prejel, moral tudi to specificirano ugovarjati v pritožbenem postopku, da bi zanj lahko veljalo, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v pritožbi zoper izpodbijani akt in da bi bil s tem lahko ekskulpiran iz nastopa prekluzije glede navedenih dejstev nevročitve dopisa z dne 13. 2. 2018 in posledične vzpostavitve zakonske domneve na podlagi 31. člena ZRTV-1, da je tožnik imetnik RTV sprejemnika.

Revizija se dopusti glede vprašanja: "Ali je Upravno sodišče Republike Slovenije pravilno razlagalo določbe 238. člena ZUP ter 3. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1 v zvezi s tretjim odstavkom 20. člena in prvim odstavkom 52. člena ZUS-1, ko je štelo, da je bila tožnica v okoliščinah konkretne zadeve prekludirana s predložitvijo dokazil v pritožbenem upravnem (davčnem) postopku in da se ta dokazila ne upoštevajo?"

Po presoji sodišča roki za predložitev poslovnih listin, ki jih je določil davčni organ, niso bili prekratki oziroma so bili na tožničin predlog podaljšani, zato njena pravica do izjave v postopku ni bila kršena. Tožnica davčnemu organu ni predložila listin, s katerimi bi dokazno podprla zatrjevane poslovne dogodke. Tožnica tudi po dodatno izvedenem dokaznem postopku ni uspela dokazati obstoja posojil niti domnevnega plačila pogodbene kazni s strani B. B., s tem pa ni dokazan obstoj terjatev, ki so bile kompenzirane decembra 2017. Posledično je bila s kompenzacijo družbeniku zagotovljena korist, ki jo je davčni organ pravilno obdavčil kot prikrito izplačilo dobička v skladu s 7. točko 74. člena ZDDPO-2 in z 90. členom ZDoh-2. Pač pa je sodišče kot verodostojno ocenilo pričanje A. A. v delu, ki se nanaša na plačilo več računov za tožnico, s čimer naj bi družbenica tožnici posodila svoja sredstva, ki jih je v letu 2017 kompenzirala s svojo (delno) obveznostjo iz naslova plačila kupnine za stanovanje v ... Njene trditve o tem, da je za družbo iz svojih sredstev plačevala različne račune v obdobju, ko je imela družba blokiran bančni račun, so življenjsko verjetne in prep

Tožeča stranka v inšpekcijskem nadzoru ni izrazila dileme o tem, kdo je investitor v tem postopku. To vprašanje je načela šele v pritožbi zoper izpodbijano določbo. S tega vidika je njeno navajanje prepozno (tretji odstavek 238. člena ZUP). To dejstvo je imela dolžnost zatrjevati že v upravnem postopku, tako pisno, kot ustno najmanj na obravnavi 25. 3. 2015. Njeno kasnejše pojasnilo, na glavni obravnavi, da ni imela informacij in da se ni ukvarjala z legalizacijo dokler ni postala lastnica, pa ni upravičen razlog. Gre za podatke iz njenega vplivnega območja; z njimi bi morala biti seznanjena. V tem pogledu je opustila dolžno skrbnost. Sicer pa je navedla, da je bil dejanski investitor njen pokojni oče. To pomeni, da je (ob uvedbi inšpekcijskega postopka in sedaj) investitor v pomenu ZGO-1 tožeča stranka. Pravilo 152. člena ZGO-1 ne vsebuje opredelitve, kdo je inšpekcijski zavezanec za ustavitev gradnje, njeno odstranitev in vzpostavitev prejšnjega stanja. Praviloma je to pravna ali fizična oseba, ki je naročila ali sama izvedla gradnjo (4.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Toda pravice in obveznosti, ki izvirajo iz investitorjevega (v pričujoči zadevi očetovega) pol

Glede dokazne prekluzije je Vrhovno sodišče RS že pojasnilo, da je ta dovoljena le, če je davčni zavezanec imel možnost opredelitve do ugotovljenega dejanskega stanja davčnega organa pred izdajo zapisnika (načelo zaslišanja stranke) in hkrati za svojo zamudo ne poda nobenih (dodatnih) razlogov. V zadevi ni sporno, da tožnica ni vložila pripomb na zapisnik, prav tako pa je šele v pritožbi prvič predložila določene dokaze, ki se nanje sklicuje tudi v tožbi, s katerimi dokazuje, da so preostali dvigi gotovine in transakcije z bančno kartico izvedeni v poslovne namene. Tožnica nedvomno s tem izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Tožnica je prekludirana, in to že v pritožbenem postopku.

S pritožbo uveljavljano dejstvo, da je računovodski servis pri sestavi bilance stanja storil napako in v tej zvezi predložena popravljena bilanca stanja, ne da bi tožeča stranka v pritožbi tudi obrazložila, zakaj tega ni mogla uveljavljati že v postopku na prvi stopnji, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, ki je drugostopenjski organ ni bil dolžan obravnavati (tretji odstavek 238. člena ZUP).

Tožnik zaradi nevložitve pripomb na zapisnik oziroma zaradi svoje neaktivnosti v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni prekludiran, da ugovarja odločitvi davčnega organa nasploh, kar velja tako za pritožbeni postopek kot za postopek upravnega spora. Prekludiran je, in to že v pritožbenem postopku, na podlagi tretjega odstavka 238. člena ZUP, kot pravilno navaja toženka, glede navajanja novih dejstev in dokazov. To so dejstva in dokazi, ki so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in pri odmeri davka niso bili upoštevani. Ni pa tožnik prekludiran ugovarjati pravni in dejanski presoji dejstev in dokazov, ki so bili izvedeni v postopku na prvi stopnji in na katerih temelji izpodbijana odločitev. Tožnik izpodbija pravilno uporabo materialnega prava in dokazno oceno davčnega organa glede pravne kvalifikacije pogodbe o najemu, ko navaja, da je šlo v predmetni zadevi za poslovni najem (operativnem leasingu) vozila, katerega namen po njegovem izteku ni v odkupu vozila, ki je predmet uporabe, temveč je v sami uporabi vozila, pri čemer se sklicuje na sodno prakso, in nasprotuje dokazni oceni davčnega organa, da je šlo za finančni najem. Kakšna je pravna narava konkretne po

Toženka je po presoji sodišča bistveno pomanjkljivo obrazložila, zakaj šteje posojilne pogodbe za navidezne in kateri pravni posel se z njimi prikriva. Ob tem ne drži tožbena trditev, da bi bilo treba posojilne pogodbe presojati le z vidika obligacijske zakonodaje, ampak mora davčni organ na podlagi nastalih ekonomskih posledic ugotoviti pravo voljo pogodbenih strank, od česar je odvisna tudi pravna kvalifikacije dohodka. Tožnik je prekludiran, in to že v pritožbenem postopku na podlagi tretjega odstavka 238. člena ZUP, glede navajanja novih dejstev in dokazov. To so dejstva oziroma dokazi, ki so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in pri odmeri davka niso bili upoštevani. Ni pa tožnik prekludiran ugovarjati (pravni in dejanski) presoji dejstev in dokazov, ki so bili zbrani v postopku odmere in na katerih temelji izpodbijana odločitev.

Prvostopenjski organ objekta očitno ni štel za prefabrikat, zato mu tega v pozivih tožnikom ali v izpodbijani odločbi ni bilo treba posebej utemeljevati, ravno tako pa tožnikov ni bil dolžan pozivati na predložitev kakršnihkoli dokazil, ki bi se nanašala na takšno naravo spornega objekta. To pa seveda ne pomeni, da tožnika takšnih dokazil nista mogla predložiti sama. Ker sta bila z ugotovitvami in naziranji prvostopenjskega organa v postopku seznanjena, sta namreč imela možnost tudi, da še pred izdajo izpodbijane odločbe navajata dejstva in predlagata dokaze, s katerimi bi utemeljevala, da so ugotovitve in naziranja prvostopenjskega organa pomanjkljivi ali napačni. Še pred izdajo izpodbijane odločbe bi tako lahko uveljavljala in dokazovala tudi, da gre pri predmetnem objektu za t.im. prefabrikat in s tem v smislu za izjemo po drugem odstavku 6. člena Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje. Ker s tem povezanih dejstev v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe tožnika nista navajala, tega pa tudi nista z ničemer obrazložila ali opravičila, v skladu z določbo tretjega odstavka 238. člena ZUP takšnih, novih dejstev kot pritožbenih razlogov v postopku pred toženko

Tožnik z navedbo o postavitvi dveh točkovnih temeljev v avgustu 2014 ne more uspeti. Gre namreč za pritožbeno novoto, za katero tožnik v pritožbenem postopku ni pojasnil, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji (drugi odstavek 146. in tretji odstavek 238. člena ZUP). Res je drugostopenjski organ te navedbe tožnika tudi vsebinsko obravnaval (in jih zavrnil kot neutemeljene oziroma neizkazane), kar pa ne pomeni, da za pritožbene novote ne gre, in jih organ zato ni bil dolžan obravnavati. Posledično jih ne more obravnavati tudi sodišče.

V tej zadevi je relevantno, ali obstajajo opravičljivi razlogi, da je tožnik šele v tožbi oporekal neto tlorisni površini stavbe. Ta ugovor bi bil torej upošteven le, če bi izkazal, da ga upravičeno ni mogel navajati v postopku izdaje upravnega akta. Tožnik je na naroku pojasnil, da površini stavbe v upravnem postopku ni ugovarjal, ker gre za podatek, razviden iz javnih evidenc in bi jih morala toženka poznati, kar po presoji sodišča ni opravičljiv razlog.

Toženka skladno z drugim odstavkom 87. člena SZ-1 o vlogah odloča po ZUP, kar pomeni, da bi morala tožnica (skladno s prvim odstavkom 140. člena ZUP) na vlogi navesti vse okoliščine, na podlagi katerih se točkuje stanovanjske, zdravstvene in socialne razmere njene družine (njeno trditveno breme) in predložiti dokaze o tem (drugi odstavek 140. člena ZUP). Tožnica v vlogi ni zatrjevala zdravstvenega stanja, ki bi lahko imelo vpliv na točkovanje, ali bivanje v neprimernem stanovanju, niti ni o tem predložila dokazil, da bi organ o tem lahko sklepal. Sodišče soglaša s toženko, da so trditve in dokazi o zdravstvenem stanju in kvaliteti bivanja, predloženi v pritožbi, prepozni, da bi jih toženka lahko upoštevala, (tretji odstavek 238. člena ZUP) in jih zato drugostopni organ ni mogel upoštevati kot utemeljeno pritožbeno navedbo, upoštevati pa jih ne more tudi sodišče (52. člen ZUS-1).

Nesporno je, da tožnik v času izdaje izpodbijane odločbe ni razpolagal s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem, kar pomeni, da je njegov objekt nelegalen in da je toženka utemeljeno izrekla izpodbijani ukrep. Prvostopenjski organ namreč odloča tako, da upošteva tista dejstva, ki obstajajo in so mu znana ob obravnavanju zadeve na ustni obravnavi oziroma v trenutku izdaje odločbe. Sodna praksa je že zavzela stališče, da lahko inšpektor v skladu z 29. členom ZIN opravi nadzor brez predhodnega obvestila in brez navzočnosti zavezanca. V tem primeru mu mora posredovati svoje ugotovitve in mu omogočiti, da se o njih izjavi, kar je bilo v obravnavanem primeru storjeno. Ne gre namreč za ogled v smislu 199. in 200. člena ZUP, ampak gre za inšpekcijski nadzor, ki ga ureja že omenjeno določilo 29. člena ZIN. Prvostopenjski organ je tožniku vročil zapisnik o inšpekcijskem pregledu na kraju samem in mu omogočil izjavo. Očitana bistvena kršitev postopka zato ni podana.