234. člen ZUP

Po določbi 4. točke 1. odstavka 214. člena ZUP mora obrazložitev odločbe obsegati navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; po 5. točki iste določbe pa mora obrazložitev imeti tudi razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo. Ničesar od tega izpodbijani akt nima v minimalno potrebni meri.

Sporni odločbi o dovolitvi priglašenih del z dne 24.4.1998 (dovoljena obnova fasade, notranjih ometov in podov ter zamenjava stavbnega pohištva na gospodarskem objektu) in z dne 17.6.1997 (dovoljena zamenjava ostrešja in kritine na stanovanjski hiši) sta bili izdani pod izrecnim pogojem, da se dimenzije in oblika objekta in strehe ne spremenijo. Dela, ki so bila dovoljena z navedenima odločbama, ne morejo vplivati na tožnikove pravice in pravne koristi, zato je bila tožnikova pritožba pravilno zavržena, saj jo je vložil kot neupravičena oseba (2. odstavek 234. člena ZUP 1986).

S pretekom pritožbenega roka postane odločba, zoper katero ni bila vložena pritožba, prepozna. V pravnomočne odločbe pa ni mogoče posegati s pritožbo, temveč le z izrednimi pravnimi sredstvi.

Pritožba v postopku upravne izvršbe je dopustna le, če je podana v okviru okoliščin in rokov iz 291. do 293. člena v zvezi z 230. do 236. členom ZUP. V primeru pritožbe po 292. in 293. členu ZUP se vzpostavljanje prejšnjega stanja ne predvideva; iz tega (in ob upoštevanju posebnih določb v primeru izvršbe s prisilitvijo po 300. členu ZUP) po presoji sodišča izhaja stališče, da se je glede izvršilnih dejanj iz razlogov po 292. in 293. členu ZUP (časovno gledano) mogoče pritožiti samo, dokler izvršba še ni končana. Potem, ko je upravna izvršba že končana, bi imel tožnik le civilnopravni (odškodninski) zahtevek pred pristojnim rednim sodiščem, če bi tam seveda dokazal nezakonitost izvedene upravne izvršbe. Prav tako pa v obravnavanem primeru tudi ni podan nobeden od relevantnih vsebinskih razlogov za pritožbo po določbah 292. in 293. člena ZUP, saj so bila vsa neposredna dejanja upravne izvršbe opravljena z ustrezno pravno podlago, prav tako niso nastopili razlogi, ki bi narekovali ustavitev izvršilnega postopka - obveznost ni bila izpolnjena (tožnik spornega objekta sam ni porušil), pa tudi izvršilni naslov ni bil odpravljen.

Ker tožnica zoper sklep prvostopnega upravnega organa v prisilni izterjavi davčnega dolga ni vložila ugovora v osmih dneh, je prvostopni upravni organ ravnal pravilno, ko je ugovor zavrgel kot prepozen. V takem primeru pa niti v upravnem postopku niti v upravnem sporu ni mogoče obravnavati ugovora oz. kasnejših pritožbe, tožbe in pritožbe po vsebini, torej glede prisilne izterjave davčnega dolga.

Obrazložitev tožene stranke, da je bil tožnik zaslišan kot stranka že v postopku uvedbe obnove dohodnine za leto 1995 in da je bil takrat seznanjen z ugotovitvami inšpekcijskega nadzora pri izplačevalcu v zvezi z neverodostojnostjo posojilnih pogodb, vsebinsko ne zadošča določbam 9., 146. in 243. člena ZUP, pa tudi sicer je bil tožnik na ta način zgolj seznanjen z razlogi za uvedbo obnove postopka, ki morajo biti po 256. členu ZUP zgolj verjetno izkazani, medtem ko je treba po 270. členu ZUP izdati odločbo o stvari na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku in v obnovljenem postopku, torej na podlagi ugotovitvenega postopka.

Tožena stranka ni imela podlage za to, da je tožnikovo pritožbo zoper prvostopni sklep zavrgla kot prepozno, saj pritožbi ni priložena pisemska ovojnica, iz katere bi bil razviden način pošiljanja pošiljke in naslovnik. Za presojo pravočasnosti namreč ne zadošča dohodna štampiljka tožene stranke. Poleg tega pa bi morala tožena stranka pritožbo, ki je bila poslana neposredno njej, v skladu z 2. odstavkom 233. člena ZUP/86, poslati v pristojno reševanje prvostopnemu organu; ker je ni, je bistveno kršila pravila postopka in je tožniku odvzela pravico do pritožbe.

Če je pritožba uperjena zoper pravnomočno upravno odločbo oziroma zoper procesno dejanje - glavno obravnavo, je nedovoljena, ker je po ZUP (1986) dovoljena pritožba le zoper upravni akt prve stopnje.

Položaj stranke v carinskem postopku se presoja po carinskih predpisih. Za določitev carinskega zavezanca so pomembni podatki, navedeni v UCD. Obveznosti iz sklenjene komisijske pogodbe predstavljajo le notranje razmerje med strankami, kar pa na carinski postopek ne more vplivati.

Po ZUP (1986) za vložitev pritožbe ne zadostuje ustna izjava, brez sestave zapisnika o njenem sprejemu. Za pritožbo velja, da mora biti v pisni obliki izročena naravnost ali po pošti organu prve ali druge stopnje (233. člen), ali dana kot ustna vloga na zapisnik (66. člen), ki se sestavi v pisni obliki in po načelih, ki sicer veljajo za sestavo zapisnika (74. do 79. člen).

Iz določbe prvega odstavka 234. člena ZUP (1986) je razvidno, da je pritožbeni rok določen kot zakoniti prekluzivni procesni rok in da ima zamuda tega roka za posledico izgubo pravice do pritožbe.

Pritožba zoper dokončno odločbo Sveta občine ni dovoljena (drugi odstavek 11. člena ZUP/86), zato bi jo morala tožena stranka zavreči (drugi odstavek 234. člena ZUP). Ker pa jo je sprejela v obravnavo, je s tem kršila pravila upravnega postopka, kar je vplivalo na odločitev. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo izpodbijano odločbo in zadevo vrnilo toženi stranki v nov postopek (3. točka prvega odstavka 60. člena ZUS).

Tožeči stranki, o katerih pritožbi je tožena stranka z izpodbijano odločbo odločala, sta isti, kot sta podali pritožbo zoper odločbo prve stopnje. Zoper odločbo, s katero je bila pritožba zavržena, pa ima stranka pravico pritožbe. Pritožba zoper odločbo je dovoljena, čeprav bi šlo za stvar, v kateri sicer zoper odločbo ni dovoljena pritožba. Do te pritožbe pa je upravičena samo tista stranka, katere pritožba je bila zavržena. Če organ druge stopnje spozna, da je pritožba upravičena, odloči hkrati tudi o utemeljenosti pritožbe, ki je bila zavržena. V skladu s 4. odstavkom 234. člena bi torej morala tožena stranka o pritožbi tožnikov odločati meritorno in pritožbo zavrniti v kolikor bi ob presoji prvostopne odločbe ugotovila, da je organ odločil pravilno, ko je tožnici glede na določbe členov 49. do 52. ZUP/86 štel za neupravičeni osebi za vložitev pritožbe.

V denacionalizacijskem postopku gre za vračanje podržavljenega premoženja njegovim prejšnjim lastnikom - denacionalizacijskim upravičencem. V takšnem postopku pa se ne odloča o pravicah tretjih oseb, ki imajo za varovanje svojih že pridobljenih pravic drugo sodno varstvo.

Določba 2. odstavka 45. člena ZDavP je sestavljena iz dveh delov. V prvem delu določa, da pritožba (zoper sklep o prisilni izterjavi) ne odloži začetega postopka prisilne izterjave. Posledica te določbe za stranke je torej, da bo kljub pritožbi izterjava izvršena, zato je treba v skladu s 5. odstavkom 208. člena ZUP/86 stranko s tem seznaniti v izreku upravnega akta. Drugi del določbe 2. odstavka 45. člena ZDavP, ki določa, da lahko davčni organ do odločitve o pritožbi odloži začeti postopek prisilne izterjave, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi pa zgolj nalaga davčnemu organu preizkus prvostopnega sklepa tudi z navedenega vidika, zato ta del določbe ne spada v izrek upravnega akta. V izreku upravnega akta mora biti torej naveden le pravni učinek, ki ga za pritožnika povzroči vložena pritožba.

Pravilno je sklicevanje tožene stranke na 88. člen ZDen in na določbo pogodbe (7. člen) med tožečo stranko in občino, da se v primeru, če iz kakršnihkoli razlogov, ki niso nastali po krivdi tožeče stranke, ne bo možna gradnja podstrešja, tožeča stranka zaveže prenesti to podstrešje brezplačno nazaj na občino.

V upravnem sporu ni mogoče uspeti zgolj s ponavljanjem v upravnem postopku že preverjene pritožbene navedbe glede dneva vročitve odločbe brez navedbe kakšne konkretne okoliščine, ki bi kazala na to, da vročitev ni bila pravilno opravljena (40. člen ZUS).

Nepopolna ali zmotno ugotovljena dejstva je možno ugotavljati šele v odločbi, s katero se vsebinsko odloči o zavrženi pritožbi.

Drugostopni organ je kršil pravila postopka, ker je meritorno odločil o pritožbi zoper odločbo prvostopnega organa, ne da bi predhodno odločil o pritožbi zoper odločbo, s katero je prvostopni organ zavrgel pritožbo kot nedovoljeno.