243. člen ZUP

Tožnik v upravnem postopku ni imel možnosti, da bi se lahko opredelil do okoliščin, ki so bistvene za odločitev.

Pravno relevantne predpostavke oz. pogoji za uveljavljani varstveni dodatek so v predsodnem upravnem postopku ostali nerazčiščeni izključno zaradi tožničinega nesodelovanja in zavrnitve pisne izjave, da bi CSD lahko kontaktiral njene polnoletne otroke.

Po oceni sodišča bi moral organ listine, ki jih je prinesel na ogled na kraju samem, posredovati tožniku po pooblaščenki, hkrati tožnika seznaniti, za katera dejstva in okoliščine, ki iz teh listin izhajajo, meni, da so relevantna za odločitev in zakaj, mu dati rok za izjavo in po prejetju odgovora oziroma po preteku danega roka izdati odločbo, ne pa, da je izdal novo odločbo, št. 06122-241/2019-17 z dne 10. 6. 2019, s katero je nadomestil izpodbijano odločbo. S tem je prvostopenjski kršil načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, po katerem je, preden se izda odločba, dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (prvi odstavek) oziroma 138. člen ZUP, ki določa, da je pred izdajo odločbe treba ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (prvi odstavek).

Prvostopni organ lahko odločbo po 242., 243. in 244. ZUP (tj. novo odločbo, s katero nadomesti odločbo, ki se izpodbija s pritožbo), drugostopni organ pa odločbo, s katero odpravi izpodbijano odločbo, izda šele po tem, ko je bila stranki z nasprotnim interesom dana možnost, da se je izjavi glede pritožbe. Iz določil ZUP pa ne izhaja zahteva, da bi moral upravni organ ob preizkusu pritožbe (prvostopni organ) oz. pred izdajo odločbe, s katero zavrne pritožbo (drugostopni organ), morebiti prejeto izjavo stranke z nasprotnim interesom o pritožbi vselej vročiti tudi pritožniku (in temu omogočiti tudi izjasnitev glede takšne izjave). Ne glede na navedeno sodišče pojasnjuje, da je takšno ravnanje upravnega organa, ob upoštevanju načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, potrebno v primeru, ko namerava organ na podlagi prejete izjasnitve v svoji odločbi dopolniti razloge izpodbijane odločitve, pri tem pa navajati za odločitev pomembna dejstva in okoliščine, glede katerih pritožniku predhodno ni bila dana možnost, da se o njih izjavi. Položaj, v katerem pritožniku še pred izdajo drugostopenjske odločbe to ne bi bilo omogočeno, bi namreč predstavljal kršitev omenjenega načela. Nesp

Glede nadomestne odločbe določba 243. člena ZUP ni namenjena odpravi tehničnih pomanjkljivosti izreka odločbe, ampak je namenjena drugačni odločitvi o pravici ali obveznosti stranke. Če je uspeh dopolnjenega ugotovitvenega postopka negativen in ne vpliva na že sprejeto odločitev v upravni zadevi, pa pogoji za izdajo nadomestne odločbe niti niso izpolnjeni. Tožeča stranka že od seznanitve z rezultati analize le tem oporeka in ugovore utemeljuje s priloženimi rezultati analiz pristojnih laboratorijev, do teh analiz pa se prvostopenjski organ ni opredelil ne med postopkom in ne v izpodbijani odločbi. Tožena stranka ni imela podlage, da ne bi upoštevala dokazov, ki jih je predložil tožnik, saj tožnikovim predlogom za dokazovanje ni oporekala neodvisnosti, objektivnosti in preglednosti. Do teh dokazov bi se torej prvostopenjski organ moral opredeliti.

Ker razmerje med strankama glede objektov za oglaševanje ni ustrezno pogodbeno urejeno, kar je v nasprotju s pogoji izdanega soglasja, je organ pravilno zaključil, da so za izrek ukrepa v skladu s 6. točko prvega odstavka 118. člena ZCes-1 podani vsi pogoji.

Toženka se pravilno sklicuje na prvi odstavek 133. člena ZUP, po katerem lahko stranka postavljeni zahtevek razširi ali spremeni (le) do izdaje odločbe na prvi stopnji. Zato je bilo pravilno tudi njeno ravnanje, ko je tožnikov zahtevek, kolikor je bil s pritožbo razširjen, obravnavala kot novo zahtevo za uvedbo postopka in na njeni podlagi uvedla nov, ločen postopek. Izdaja (nadomestne) odločbe na podlagi 243. člena ZUP že po temeljnem, jezikovnem pomenu zakonskih določb ne pomeni, da bi bil s tem ponovno "odprt" prvotni upravni postopek, temveč nasprotno – izdaja take odločbe je vezana na obravnavo pritožbe, torej smiselno na postopek po izdaji prvostopenjske odločbe. Toženka je morala za tožnikovo zahtevo za izdajo vodnega dovoljenja za oskrbo s pitno vodo pomožnih objektov pri teniških igriščih uporabiti Pravilnik o vsebini vloge za pridobitev vodnega dovoljenja in o vsebini vloge za pridobitev dovoljenja za raziskavo podzemnih voda, ki v četrti alineji drugega odstavka 2. člena določa, da mora vloga za pridobitev vodnega dovoljenja vsebovati "zlasti" izjavo lastnika nepremičnine, na kateri je predviden odvzemni objekt. Pri tem gre za izjavo iz tretje alineje deve

Pri določitvi vrednosti spora se upošteva zgolj znesek obveznosti, ki predstavlja glavnico, ne pa tudi obresti. Vsebinsko navajanje revizijskih razlogov, s katerimi revident zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) ter kršitev ustavnih pravic, brez ustrezne konkretizacije pomembnega pravnega vprašanja, za dovoljenost revizije ne zadostuje.

Tožniku kot davčnemu dolžniku za dolgove izbrisane družbe je bil prvi sklep o izvršbi izdan dne 26. 9. 2012. Tožnik se je zoper omenjeni sklep pritožil, prvostopni davčni organ pa je z uporabo 243. člena ZUP pritožbi tožnika sam delno ugodil ter mu izdal nov (izpodbijani) sklep za nižji dolgovani znesek. Z navedenim dejstvom se je udejanjila možnost novega dolžnika, da lahko o razlogih, s katerimi je nasprotoval prehodu obveznosti nanj, odloča davčni organ prve stopnje. Kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča opr. št. Up 357/03, ni nujno, da bi bila kontradiktornost zagotovljena že pred izdajo odločbe. Vendar pa mora biti v primeru, ko sodišče izda odločbo brez zaslišanja nasprotne stranke, tej zagotovljena možnost, da se (naknadno) izjavi z ugovorom, o katerem odloča sodišče prve stopnje. Slednjemu pa po mnenju sodišča ustreza uporaba instituta iz 243. člena ZUP, ki je bil v konkretnem primeru tudi uporabljen.

Upravni organ je ravnal zakonito, ko je opravil poizvedbe pri upravljavcih komunalne infrastrukture, vendar je s tem dopolnil postopek v smislu prvega odstavka 243. člena ZUP. V takem primeru pa bi moral tožnici omogočiti, da se seznani z dobljenimi informacijami in se do njih opredeli, ne glede na to, da v nadaljevanju ni sam odločil o pritožbi in izdal nadomestne odločbe, ampak je zadevo poslal drugostopenjskemu organu.

Tožnica je dopolnila svojo vlogo z zahtevanim obrazcem v roku 15 dni od izdaje prvostopne odločbe. Že pred tem je v vlogi „izjava vlagatelja za štipendijo“ dala dovoljenje, da uradna oseba, ki vodi postopek, pridobi podatke, ki se štejejo za davčno tajnost, za uveljavitev dodatka na dohodek v družini štipendista. ZUP v 3. odstavku 66. člena določa, da v postopku, ki se začne na zahtevo stranke, vlogi ni potrebno prilagati potrdil, izpiskov in drugih podatkov o dejstvih iz uradnih evidenc. Tožnica je v 15 dneh po izdani odločbi, ker ji sporni dodatek k Zoisovi štipendiji ni bil priznan, predložila še (neobvezen) obrazec „podatki o vseh družinskih članih in njihovih dohodkih“. Zato bi toženec moral postopati skladno s 1. odstavkom 243. člena ZUP in dopolniti postopek, saj bi to utegnilo vplivati na odločitev o zadevi. Zato je tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke v delu, ki se nanaša na višino tožničine Zoisove štipendije, utemeljen. Tožena stranka bo morala izdati odločbo o novi višini Zoisove štipendije za tožnico, ki bo vsebovala tudi dodatek glede na dohodek v družini tožnice.

Tožnica je pravočasno predložila potrdilo o udeležbi na prvenstvu v pomnjenju, to pa je dokazilo, ki ga tožnica predhodno (v prejšnjem študijskem letu) še ni uveljavljala za namen pridobitve Zoisove štipendije iz naslova izjemnih dosežkov. Organ, ki je izdal odločbo, bi moral zato, upoštevajoč 1. odst. 243. čl. ZUP, ob prejemu tožničine pritožbe dopolniti postopek in v primeru, da dokazila o udeležbi na prvenstvu Velike Britanije v pomnjenju dejansko ni imel v spisu, tožnico skladno z 2. odst. 140. čl. ZUP pozvati, da za svoje navedbe predloži dokaze. Navedeno je bilo še toliko bolj potrebno zato, ker obrazec vloge v spornem obdobju ni dopuščal niti specifikacije dejstev, na podlagi katerih se uveljavljajo izjemni dosežki, niti specifikacije dokazov. Ker tožena stranka ni ravnala na naveden način, temveč je tožničino pritožbo zavrnila kot neutemeljeno, ne da bi predhodno dopolnila postopek in popolno ugotovila vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo, je njena odločitev nezakonita.

Pravice stranke do vpogleda v spis ni mogoče enačiti z načelom zaslišanja, ki mora biti spoštovano v upravnih postopkih. Poleg tega je v takem primeru, ko je stranki omogočen vpogled v spis po prejemu odločbe, v času teka pritožbenega roka, pravica stranke do izjave omejena le na čas do izteka pritožbenega roka.

Komunalni prispevek je plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme, ki ga zavezanec plača občini, zato za odmero samo po sebi ni pomembno, ali je tožnik pridobil soglasje za priklop na javno kanalizacijo že pred izdajo prve odločbe o komunalnem prispevku. Kolikor iz tožbenih navedb izhaja, da tožnik meni, da je toženka z izpodbijano odločbo svojo prejšnjo odločitev spremenila v njegovo škodo (reformatio in peius), sodišče dodaja, da za to ni nobenih ovir, saj je bila izpodbijana odločba izdana na podlagi dopolnjenega ugotovitvenega postopka in drugačnega dejanskega stanja.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe kot iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da je bil tožniku z odločbo z dne 29. 9. 2008 odmerjen komunalni prispevek za stanovanjski objekt na naslovu A., da se je zoper to odločbo pritožil in da je tožnikova pripomba glede števila zavezancev upravičena in zato upoštevana v novi odločbi. V zvezi s tem prvostopenjski organ v obrazložitvi navaja, da je v ZK navedenih več lastnikov, zato se vsakemu lastniku izda odločba v sorazmerju njihovih lastniških deležev. To pomeni, da organ nadomestne določbe ni izdal na podlagi 242. člena ZUP, kot to navaja v uvodu izpodbijane odločbe, temveč na podlagi tretjega odstavka 243. člena ZUP. V ZPNačrt rok, v katerem mora občina po uradni dolžnosti izdati odločbo zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo, kot je bilo to v obravnavanem primeru, ni določen. Takega roka ne določa niti ZUP, kar pomeni, da zakon ne omejuje roka, v katerem je treba izdati odmerno odločbo, zaradi česar upravičenje občine do njene izdaje zaradi zastaranja ne more prenehati. Tudi če je bilo tožniku omogočeno, da je že pred plačilom komunalnega prispevka začel uporabljati komunalno opremo,

Na podlagi vložene pritožbe bi bila pritožniku lahko izdana nadomestna odločba ob upoštevanju njegovega manjšega lastniškega deleža, medtem ko je izpodbijana odločba z vidika tožnice prva odločba, s katero ji je upravni organ odmeril in naložil dolžnost plačila komunalnega prispevka zaradi novo zgrajene komunalne opreme.

Komunalni prispevek je plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme, ki ga zavezanec plača občini, zato za odmero samo po sebi ni pomembno, ali je bilo tožnici omogočeno, da se je njen objekt že pred plačilom komunalnega prispevka priključil na kanalizacijsko omrežje. Na podlagi vložene pritožbe je bila lahko pritožniku izdana nadomestna odločba ob upoštevanju njegovega manjšega lastniškega deleža, medtem ko je izpodbijana odločba z vidika tožnice prva odločba, s katero ji je upravni organ odmeril in naložil dolžnost plačila komunalnega prispevka zaradi novo zgrajene komunalne opreme. To pomeni, da je upravni organ v obravnavanem primeru nepravilno uporabil določbe 243. člena ZUP, to pa bi lahko vplivalo na odločitev v zadevi glede presoje, na podlagi katerega predpisa, veljavnega v času izdaje izpodbijane odločbe, bi moral biti tožnici odmerjen komunalni prispevek.

Prvostopenjski organ bi v obravnavanem primeru, potem ko je na podlagi vložene pritožbe ugotovil, da je tožnik lastnik druge nepremičnine v naselju Primskovo sever (stavbe na naslovu A. in ne na B.), lahko tožnikovi pritožbi ugodil le na način, da bi prvo odločbo odpravil, postopek, ki je tekel po uradni dolžnosti, pa ustavil, saj je bilo ugotovljeno, da ni pogojev za vodenje postopka za odmero komunalnega prispevka tožniku v zvezi s stavbo na B. Glede komunalnega prispevka za stavbo na zemljišču parc. št. 233/12 in 233/7 k.o. … pa bi moral izdati novo odločbo, a ne kot nadomestno v smislu pooblastil, ki jih daje ZUP prvostopenjskemu organu po prejemu pritožbe. Za odmero komunalnega prispevka samo po sebi ni pomembno, ali je bilo lastniku omogočeno, da se je njegov objekt že pred plačilom komunalnega prispevka priključil na kanalizacijsko omrežje.

S tem, ko je pritožbeni organ ob obravnavi pritožbe prvostopno odločbo nadomestil, je ni spremenil, ampak jo je vsebinsko gledano dejansko razveljavil.