244. člen ZUP

Prvostopni organ lahko odločbo po 242., 243. in 244. ZUP (tj. novo odločbo, s katero nadomesti odločbo, ki se izpodbija s pritožbo), drugostopni organ pa odločbo, s katero odpravi izpodbijano odločbo, izda šele po tem, ko je bila stranki z nasprotnim interesom dana možnost, da se je izjavi glede pritožbe. Iz določil ZUP pa ne izhaja zahteva, da bi moral upravni organ ob preizkusu pritožbe (prvostopni organ) oz. pred izdajo odločbe, s katero zavrne pritožbo (drugostopni organ), morebiti prejeto izjavo stranke z nasprotnim interesom o pritožbi vselej vročiti tudi pritožniku (in temu omogočiti tudi izjasnitev glede takšne izjave). Ne glede na navedeno sodišče pojasnjuje, da je takšno ravnanje upravnega organa, ob upoštevanju načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, potrebno v primeru, ko namerava organ na podlagi prejete izjasnitve v svoji odločbi dopolniti razloge izpodbijane odločitve, pri tem pa navajati za odločitev pomembna dejstva in okoliščine, glede katerih pritožniku predhodno ni bila dana možnost, da se o njih izjavi. Položaj, v katerem pritožniku še pred izdajo drugostopenjske odločbe to ne bi bilo omogočeno, bi namreč predstavljal kršitev omenjenega načela. Nesp

Da bi moral prvostopenjski organ po tem, ko je ravnal v skladu s prvim odstavkom 244. člena ZUP, izdati novo odločbo tudi, kadar je uspeh dopolnjenega ugotovitvenega postopka negativen in ne vpliva na že sprejeto odločitev, nima podlage v zakonu, poleg tega prvostopenjski organ ne more izdati nove odločbe, ker že obstaja odločba s pravilno odločitvijo v upravni zadevi. Od uveljavitve 103. člena ZPNačrt rok za vložitev zahteve za razlastitev ni več predpisan. Obseg določene služnosti v javno korist je lahko tudi manj, kot določa 468. člen EZ-1. Z določbo 468. člena EZ-1 je služnostni upravičenec omejen zahtevati več, kot je določeno, ne pa manj, kar za služnostno zavezanko pomeni manjšo obremenitev, za služnostnega upravičenca pa manjše območje, na katerem bo lahko izvrševal vsebino, z odločbo določene služnosti.

Tožeča stranka je z vlogami dopolnjevala sicer pravočasno vloženo pritožbo zoper odločbo organa. Teh vlog, vloženih po roku za vložitev pritožbe, upravni organ ni bil dolžan obravnavati po vsebini.

Pravice stranke do vpogleda v spis ni mogoče enačiti z načelom zaslišanja, ki mora biti spoštovano v upravnih postopkih. Poleg tega je v takem primeru, ko je stranki omogočen vpogled v spis po prejemu odločbe, v času teka pritožbenega roka, pravica stranke do izjave omejena le na čas do izteka pritožbenega roka.

Določbi 1. odstavka 228. in 1. odstavka 230. člena ZGO-1 pomenita izjemo od sicer predpisanih pogojev za odgovorno vodenje del iz 77. člena ZGO-1 in za odgovornega projektanta posamezne vrste načrtov iz 45. členu ZGO-1.

Ker je merilo za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 vrednost izpodbijanega dela, se pri presoji dovoljenosti revizije upošteva le z drugostopenjsko upravno odločbo odpravljeni del odškodnine, ki pa ne presega 20.000,00 EUR.

Niti ZGO-1 niti ZUP za vodenje inšpekcijskega postopka ne predpisujeta obveznega skrajšanega ugotovitvenega postopka, ampak je odločitev o tem prepuščena upravnemu organu na podlagi predhodne ugotovitve, ali so za kaj takega izpolnjeni pogoji. V primeru vodenja inšpekcijskih postopkov, ki so opredeljeni kot nujni ukrepi v javnem interesu v smislu ZUP, bo odločitev o vrsti postopka odvisna od odgovora na vprašanje, ali gre za ravnanja, ki jih ni mogoče odlagati. Ali je zakupna pogodba kot pogodba obligacijskega prava lahko dokazilo o razpolaganju z zemljiščem v smislu izkazovanja zakupnikove pravice, da na njem gradi, je odvisno od vsebine same pogodbe, v kateri lahko zakupodajalec kot lastnik zemljišča zakupniku dovoli postavitev objekta na zemljišču, ki ga je ta prevzel v zakup (najem). Po 3. odstavku 24. člena ZIN ima položaj stranke v inšpekcijskem postopku le zavezanec. Ker je stranka vsaka fizična in pravna oseba, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek (1. odstavek 42. člena ZUP), taka opredelitev ne izključuje tretjih oseb od sodelovanja v postopku kot stranskih udeležencev pod pogoji iz 43. člena ZUP.

Revidentka v času inšpekcijskega pregleda in v času izdaje inšpekcijske odločbe za sporni objekt ni imela upravnega dovoljenja, ki bi ga glede na določbe ZUN morala pridobiti. Na tej dejanski podlagi je prvostopno sodišče presodilo, da je bila v obravnavani zadevi pravilo uporabljena določba 1. odstavka 73. člena ZUN, po kateri organ urbanistične inšpekcije odredi, da se objekt ali del objekta odstrani in vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira poseg v prostor, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna, če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del.

Upravnega postopka, ki je bil pravnomočno ustavljen zaradi umika zahtevka stranke, ni mogoče nadaljevati in zato tudi ne prekiniti.

Zamudne obresti od premalo plačanega davka začnejo teči z dnem izvršljivosti odmerne odločbe. Sprememba davčne skupine je možna tudi med obdobjem, za katero je skupna obdavčitev dovoljena. Kateri zavezanci izpolnjujejo pogoje za obdavčitev v skupini, se ugotavlja letno.

V postopku denacionalizacije se vrača le premoženje, ki je bilo prejšnjim lastnikom podržavljeno na način iz 3., 4. ali 5. člena ZDen, če so izpolnjeni tudi drugi predpisani pogoji. Zato je treba v vsakem primeru ugotoviti, ali gre za podržavljenje v smislu ZDen, kar pa v tem primeru ni bilo popolno ugotovljeno.

Samo v primeru, da bi tožnica izrecno izjavila, da je njeno vlogo šteti kot predlog za obnovo postopka, in bi odpravila pomanjkljivosti za njeno obravnavanje (saj v vlogi ni navedla obnovitvenega razloga in vseh okoliščin, ki jih mora predlagatelj obnove postopka verjetno izkazati v smislu določila 254. člena ZUP), bi tožena stranka lahko tožničino vlogo obravnavala in o njej odločala kot o predlogu za obnovo postopka. Ker tožeča stranka niti v predhodnem, niti v rednem postopku pred sodiščem svojega zahtevka ni spremenila, je dokončna odločba zavoda že iz teh - formalnih razlogov nezakonita in bi jo moralo sodišče prve stopnje kot tako razveljaviti. Ta nezakonitost ni smela niti mogla biti odpravljena s (kasnejšimi) razlogi sodišča prve stopnje (drugi odstavek na strani 4 obrazložitve), ki je kot nesporno (?) ugotovilo - čeprav iz razpravnega zapisnika to dejstvo ni razvidno - "da je tožničino zahtevo za novo odmero pokojnine z dnem 3.11.1994 šteti zgolj kot zahtevo za obnovo postopka ...". Tega dejstva tožnica ni nikoli zatrjevala - ampak nasprotno, vseskozi zanikala - zato ga sodišče ne bi smelo upoštevati in ga kot odločilno vzeti za podlago svoji - zmotni - odločitvi. S tem

Če zavezanec med upravnim postopkom plača dolgovani znesek, ki je predmet postopka prisilne izterjave, se za ta plačani znesek postopek prisilne izterjave ustavi. Če je sklep o delni ustavitvi postopka prisilne izterjave že izdal prvostopni upravni organ, o tem drugostopni upravni organ ne sme ponovno odločati. Pri delnem poplačilu davčnega dolga se najprej poplačajo zamudne obresti in nato glavnica. Ob pogojih iz 244. člena ZUP/86 je mogoče odločiti tudi v škodo pritožnika.

Tožena stranka lahko ob reševanju pritožbe stranke, ki se je edina pritožila, v njeno škodo odloči le ob uporabi določb 263., 266. in 267. člena ZUP/86.

V skladu z določbo drugega odstavka 244. člena ZUP/86 je izjemoma mogoče ob reševanju pritožbe spremeniti prvostopenjsko odločbo v škodo pritožnika, vendar samo iz razlogov, določenih v 263., 266. in 267. členu ZUP/86. Če razlogi, določeni v navedenih členih ZUP/86 niso podani, ob reševanju pritožbe ni mogoče v škodo pritožnika spremeniti odločbe, ker velja, da stranka zaradi pritožbe ne sme priti v slabši položaj, kakor bi bil, če se ne bi pritožila.

Ker je bil tožnici izrečen ukrep po 2. odstavku 73. člena ZUN, moral pa bi ji biti izrečen po 1. odstavku 73. člena ZUN, gre za očitno kršitev materialnega predpisa, zato je tožena stranka lahko odločila na podlagi 2. odstavka 244. člena ZUP/86, to je v škodo pritožnice.

Ne gre za odločitev v škodo tožnika, če je tožena stranka tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo podržavljenega premoženja zavrnila iz istih razlogov, iz katerih jo je pred tem zavrgel že prvostopni upravni organ.

Iz drugih razlogov organ druge stopnje ne more spremeniti odločbe druge stopnje (in ne tistih, ki so navedeni v določbah 263., 266., in 267. člena ZUP - 2. odst. 244 čl. ZUP) v škodo pritožnika, ker velja načelo, da stranka zaradi pritožbe ne more priti v slabši položaj, kakor bi bila, če se ne bi pritožila. Zato organ druge stopnje ne more mimo razlogov iz 2. odst. 244. čl. ZUP spremeniti odločbe prve stopnje v škodo pritožnika.

Po določbi zakona o dohodnini iz leta 1990 in sprememb in dopolnitev tega zakona iz leta 1991 (Ur.l. RS, št. 48/90 in 34/91), je zavezanec za plačilo davka od dobička iz kapitala fizična oseba, ki dosega dobiček s prodajo nepremičnin, če je prodaja izvršena pred potekom 10 let od dneva, ko je bilo nepremično premoženje pridobljeno. Na tej pravni podlagi davčni organ utemeljeno odmeri davek od dobička iz kapitala tudi, če gre za menjalno pogodbo, če v postopku ugotovi, da je ta le navidezna in prikriva prodajno pogodbo.

Ko odloča o pritožbi organ druge stopnje, ne more spremeniti odločbe prve stopnje v škodo pritožnika po 2. odstavku 244. člena ZUP v zvezi z 2. odstavkom 263. člena ZUP, če ugotovi, da prvostopni organ ni pravilno in popolno ugotovil dejanskega stanja v zadevi. Kršitev, ki izhaja iz nepravilno oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, namreč ni očitna kršitev materialnega zakona.