86. člen ZUP

1. Pritožba se neutemeljeno zavzema za zaključek, da je PN, ki ga FURS kot prekrškovni organ izda v zvezi s prekrški, ki se ne nanašajo na davčne obveznosti, pravilno vročen, če je vročen skladno z določbo 85.a člena ZDavP-2. Tudi pritožbeno izpostavljen 58. člen ZP-11 napotuje na uporabo ZUP, saj kot je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, določba 85.a člena ZDavP-2 ureja vročanje dokumentov le davčnim zavezancem, zato pritožba nepravilno zaključuje, da je ZDavP-2 drug zakon, ki ga je v tem primeru glede na dikcijo določbe prvega odstavka 58. člena ZP-1 potrebno uporabiti v konkretnem primeru. 2. Lahko pa bi vročanje preko informacijskega sistema e-davki bilo skladno z določbami o vročanju ZUP, saj vročanje preko informacijskega sistema v varen elektronski predal ter vročanje po pooblaščencu za vročitve urejajo tudi določbe 86., 86.a in 89. člena ZUP. Ker pa iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja zgolj, da je vročanje nepravilno že zato, ker je bilo vročeno preko sistema e-davki, o odločilnih dejstvih, ki izhajajo iz relevantne pravne podlage ZUP, izpodbijana sodba nima razlogov. 3. Zgolj dejstvo, da je prekrškovni organ odločbo o prekršku vročal preko sistema

V predmetni zadevi je prekrškovni organ Finančna uprava RS, vendar ne gre za prekršek iz področja davčnih obveznosti. Določba 85.a člena ZDavP-2 ureja vročanje dokumentov le davčnim zavezancem. Ker niti Zakon o finančni upravi (ZFU) niti ZDCOPMD ne določata, kako vročajo prekrškovni organi odločbe o prekrških, izdane v zvezi s preverjanjem prevoza v cestnem prometu – konkretno potrditve uporabe vozila s prevoznikovo kartico na začetku uporabe vozila, se skladno z določbo prvega odstavka 58. člena ZP-1 glede vročanja smiselno uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Ni mogoče zaključevati o obstoju dejstva tožnikovega imetništva radijskega ali televizijskega sprejemnika v letu 2004, saj ni dokazano, da mu je bil vročen poziv z dne 23. 9. 2004 ter da je mogel podati pisno izjavo v smislu tedaj veljavnega ZRTVS, da nima svojega ter v svojih prostorih tudi ne uporablja tujega radijskega ali televizijskega sprejemnika, s katero bi obstoj pravne domneve izpodbijal ter dokaz(ov)al, da radijskega ali televizijskega sprejemnika nima. Navedeno pomeni, da na podlagi pravne domneve imetništva radijskega ali televizijskega sprejemnika, ker je šlo za nepravilen zaključek o njenem obstoju, tožnik ni bil pravilno uvrščen v evidenco zavezancev za plačilo RTV prispevka pri prvostopenjskem organu, na katero se ta organ sklicuje v svoji odločbi (38., 39. člen ZRTVS-1), in mu ni bilo mogoče izdati odločbe o plačilu RTV prispevka za leto 2019.

Iz podatkov upravnega spisa ne izhaja, da bi bili izpolnjeni pogoji za vročanje poziva tožeči stranki za dopolnitev vloge po elektronski poti. Stranka namreč prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni poslala v elektronski obliki pač pa po pošti v fizični obliki, organu pa tudi ni sporočila, da želi vročitev dokumentov v varni elektronski predal, organ pa iz okoliščin tudi ni mogel zanesljivo ugotoviti, da ima tožeča stranka varni elektronski predal, ki je pogoj za elektronsko vročanje pisanj.

Toženka je pravilno pojasnila način vročanja tožniku. Davčni organ vloži dokument, ki ga je treba vročiti, v portal eDdavki in prek njega obvesti zavezanca za davek, da je prejel dokument, ki mu ga je treba vročiti. Informativno sporočilo o elektronsko odloženem dokumentu zavezanec za davek prejme tudi na elektronski naslov, če ga je sporočil organu.

Neutemeljen je ugovor tožene stranke, da je tožba prepozna, saj iz podatkov upravnega spisa ni razvidno, da bi bil sklep tožnici vročen skladno z določbami ZUP. Čeprav je na sklepu končna odredba, da se sklep vroči naslovniku z osebno vročitvijo, vročilnice, ki bi to izkazovala, v upravnem spisu ni. Vročanje z vložitvijo v elektronski predal, ki ni varen elektronski predal, pa ni bilo pravilno. Pravna podlaga, na kateri temelji sprejeta odločitev, v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni navedena niti ni odločitev glede na konkretno in relevantno pravno podlago obrazložena.

Napačna navedba razloga vrnitve pisanja pošiljatelju na vročilnici, in sicer da je “naslovnik preseljen”, nima vpliva na pravilno izveden postopek vročanja, saj se tudi v skladu s četrtim odtavkom 87. člena ZUP ob drugem neuspešnem poskusu vročitve v hišni predalčnik (če naslovnik slednjega nima ali je ta neuporaben) pošiljka vrne pošiljatelju.

Vročanje po določbah ZUP se opravlja na območju Republike Slovenije, medtem ko je glede vročanja v tujini potrebno uporabiti predpis, kjer so urejeni mednarodni poštni standardi. Takšno je tudi stališče pravne teorije, ki poudarja, da je edini odstop od vročanja po ZUP mogoč in hkrati nujen, kadar organi vročajo dokumente neposredno naslovnikom v tujino, saj vročevalci zunaj Republike Slovenije niso zavezani ravnati po določbah ZUP. Zato se določba, ki dovoljuje vročanje neposredno osebi v tujino, lahko izvaja samo tako, da se dokument skladno s poštnimi predpisi opremi s takoimenovano mednarodno povratnico (roza barve z oznako AR).

Navedba davčnega organa, da sklepa, da so bile listine (delovni nalogi) sestavljene za potrebe DIN, ker jih tožnik v postopku DIN do izdaje zapisnika ni predložil, ne zadošča. Prav tako toženka ne pojasni, zakaj naj predložene listine ne bi izkazovale obsega storitev po vrstah in obsegu, torej, v čem naj bi bile neverodostojne. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tudi ni razvidno, s čim naj bi bilo izkazano, da zaračunana storitev ni bila opravljena. V obravnavani zadevi je bil tožniku poziv poslan na navaden elektronski naslov in ne v varni elektronski predal, kar je neskladno z določbami ZUP o osebnem vročanju. Tožniku torej ni mogoče očitati zamude roka pri dostavi zaprošene dokumentacije na podlagi nepravilno vročenega poziva, zato je utemeljen tožnikov ugovor, da mu pred izdajo izpodbijane odločbe ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijane odločbe.

Po presoji sodišča je prvostopenjski organ z izdajo sklepa nepravilno uporabil določbo 223. člena ZUP. Po tej določbi sme organ, ki je izdal odločbo, vsak čas popraviti pomote v imenih ali številkah, pisne ali računske pomote ter druge očitne pomote v odločbi, torej sme popraviti le pomote tehničnega značaja, oziroma pomotne zapise stvarno izjavljene volje organa. Pomot v izjavi volje torej ni dopustno popravljati na tak način, pač pa le na podlagi pravnih sredstev, ki jih določa zakon, saj bi sicer šlo za poseg v pravni položaj, ki ga je ustvarila odločba, torej za njeno spremembo. Kljub ugotovitvi, da je prvostopenjski organ napačno uporabil določbo 223. člena ZUP, saj s sklepom ni popravljal napak v dopolnilni odločbi, pač pa jo dejansko dopolnjeval, pa sodišče meni, da tako ugotovljena kršitev ni razlog za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici. Razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici je dopustna, če je bil z izdajo odločbe očitno prekršen materialni predpis. Sodišče soglaša s tožečo stranko, da določba 223. člena ZUP ni materialna, pač pa procesna določba.

V konkretnem primeru do vročitve plačilnega naloga ni prišlo, saj vročitve izvajalec nemške pošte zaradi nezadostnega podatka o točnem oziroma pravilnem naslovu niti mogel opraviti. Ne gre torej za situacijo, ko bi bila osebna vročitev plačilnega naloga neuspešna zaradi razlogov na strani naslovnika (ker na primer ne prebiva na naslovu za vročanje, ker se je odselila oziroma je na naslovu neznana, kar kot predpostavko vročanja z javnim naznanilom predpisuje drugi odstavek 96.a člena ZUP). Šele po prvem poskusu osebne vročitve na popolnem in pravilnem naslovu za vročanje, bi bilo treba osebno vročitev v tujini opraviti po določbah tretjega oziroma četrtega odstavka 20. člena Splošnih pogojev, če bi bila vročitev neuspešna zaradi odsotnosti naslovnika oziroma drugih oseb. Če bi se ob tem ugotovilo, da oseba na naslovu za vročanje sploh ne prebiva, ker se je odselila oziroma je na naslovu neznana, bi prekrškovni organ po prejemu vrnjenega pisanja lahko postopal po drugem odstavku 96.a člena ZUP in plačilni nalog vročal preko oglasne deske organa in na enotnem državnem portalu e-uprava.

Tožnica navaja, da naj njena pravna prednica naj ne bi bila obveščena o pošiljki, vendar to trditev opira izključno na posredno sklepanje, da bi se sicer zoper omenjeno gradbeno dovoljenje gotovo pritožila. Sodišče po drugi strani nima razloga, da ne bi verjelo zabeležki na vročilnici, iz katere izhaja, da je bila naslovnica o pošiljki obveščena.

Tožnica sodne takse ni plačana v določenem roku, zato se po določbi tretjega odstavka 105. a člena ZPP v povezavi z 22. členom ZUS-1 šteje, da je tožbo umaknila.

Pritožba, ki je bila vložena po preteku petnajstdnevnega roka, je prepozna. Zato jo je bilo treba zavreči. Vročitev je bila sicer opravljena po 87. in 86. členu ZUP/86 in ne po 87. členu ZUP/99, vendar pa to ne vpliva na pravilnost predmetne odločitve.

V konkretni zadevi so bile pri vročanju odločbe prvostopenjskega organa z dne 17. 2. 2011 storjene nepravilnosti, ker tožnica ni bila obveščena o navedeni odločbi tudi na elektronski naslov, ki ga je sporočila organu, saj je bila o tem obveščena le v varnem elektronskem predalu. Vendar pa se sodišče strinja, da je tožnica prvostopenjsko odločbo dejansko prejela. Pritožbeni organ je kot datum vročitve upošteval datum, ki ga je tožnica tudi sama navedla v pritožbi in o tem predložila listino. Tožnica je imela, ne glede na napako pri vročitve odločbe, možnost, da zoper odločbo, ki jo je dejansko prejela, vloži pritožbo v 15 dnevnem roku, kot je predviden po ZUP. Ker je pritožbo vložila po navedenem roku, je pritožbo vložila prepozno. Zgolj iz razloga, ker je pritožbo vložila prepozno, pa organ nima dolžnosti, da takšno pritožbo obravnava kot predlog za obnovo postopka.

Tožniku je bil poziv za dopolnitev vloge po elektronski poti posredovan kot navadna elektronska pošta. To pomeni, da vročitev poziva tožniku po elektronski poti ni bila opravljena pravilno, zaradi česar tudi rok za dopolnitev vloge ni mogel začeti teči. Tožniku je od prejema poziva za dopolnitev vloge pa do izteka roka ostalo samo nekaj ur časa. Tako kratkega roka pa tudi glede na čas praznikov ni mogoče šteti za primeren rok.

Pravica do izjave oziroma pravica do kontradiktornega postopka je v postopku za odvzem dovoljenja kot posebnem upravnem postopku urejena na poseben način. Subjektu nadzora je v postopku za odvzem dovoljenja spoštovanje pravice do izjave oziroma načela kontradiktornosti zagotovljeno s tem, da se z vročitvijo odločbe o začetku postopka seznani z dejstvi in dokazi, ki po mnenju Agencije utemeljujejo začetek postopka, ter s tem, da ima možnost podati izjavo o razlogih za odvzem dovoljenja, v katerih lahko navaja dejstva in predlaga dokaze (318. člen ZZavar). Agencija lahko šele nato izda odločbo o odvzemu dovoljenja, pri čemer pa lahko odločitev opre le na dejstva in dokaze, ki so navedeni v odločbi o začetku postopka oziroma v izjavi subjekta nadzora (drugi odstavek 319. člena ZZavar). Prav tako se mora Agencija v odločbi o odvzemu dovoljenja opredeliti do vseh tistih navedb iz izjave o razlogih za odvzem dovoljenja, ki so dopustne in za odločitev bistvenega pomena. ZZavar ni mogoče razlagati tako, da bi bila ponavljajoča kršitev podana zgolj takrat, ko bi bila istovrstna kršitev ugotovljena v (vsaj) dveh ločenih pregledih poslovanja določene zavarovalno za

V konkretnem primeru je bilo nesorazmerno poseženo v tožnikovo ustavno pravico iz 1. in 2. odstavka 32. člena Ustave, kajti to, da je upravni organ odločbo tožniku vročal le na naslov, ki ni naslov njegovega stalnega prebivališča, in ne tudi na naslov njegovega stalnega prebivališča ali zaposlitve, ni bilo nujno za zavarovanje javnega reda.

Ker naslovnik pisanja na pošti ni dvignil, se je vročitev na podlagi določb ZUP/86 štela za fiktivno opravljeno z dnem, ko je vročevalec na vrata stanovanja namestil drugo pisno sporočilo, naj pisanje dvigne na pošti. Fikcija je dejstvo, za katerega se ve, da ni resnično, vendar ga pravo določa kot resnično. Nasprotni dokaz glede fiktivnega dejstva ni možen. Zato v konkretnem primeru ni možno dokazovati, da tožnik odločbe zavoda ni prejel oz. da se z njo ni seznanil. Dokazovati je možno samo, da je bila fiktivna vročitev opravljena nepravilno, vendar tožnik tega ni niti zatrjeval in seveda tudi ne dokazoval. Odločba zato za tožnika ne more predstavljati novega dejstva v smislu 1. točke 260. člena ZUP, ker se šteje, da je bila tožniku ta odločba znana od fiktivne vročitve dalje, zato je zahteva za obnovo postopka neutemeljena.

Tožena stranka je pravilno ustavila azilni postopek, ker se tožnik ni odzval na zaslišanje, čeprav je bil nanj pravilno vabljen. Vročevalec je ravnal v skladu s 87. členom ZUP, ko je tožniku na naslovu, kjer je po lastnih navedbah prebival, pustil obvestilo o prispeli pisemski pošiljki. Ker te tožnik v 15. dneh ni dvignil na pošti, jo je pošta pravilno vrnila organu, ki je pravilno štel vročitev za opravljeno.