VSRS Sodba X Ips 349/2006

I. Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba tožene stranke in sklep prvostopenjskega organa odpravita.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 436,23 EUR.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 24. 11. 2003, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice zoper sklep Javnega zavoda RTV Slovenije z dne 11. 11. 2002, s katerim je bilo odločeno, da se pri dolžnici A.A., iz naslova neplačanega prispevka za programe RTV Slovenija opravi prisilna izterjava dolgovanega zneska 31.250,00 SIT po odločbi Javnega zavoda RTV Slovenija o obveznosti plačila prispevka za programe RTV Slovenija z dne 21. 9. 2002, ki je postala izvršljiva dne 9. 10. 2002.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke in se sklicuje na določbe: 87., 254. in 292. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP ter petega odstavka 1. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP. Sodišče prve stopnje je štelo, da je bila tožnici vročitev odločbe Zavoda RTV Slovenija opravljena na način, ki je določen v 87. členu ZUP (fikcija vročitve) in da je odločba o odmeri RTV prispevka s potekom roka za prevzem pisemske pošiljke (9. 10. 2002), glede na to, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve, postala izvršljiva, kar je pogoj za začetek izvršbe. Tožena stranka je v času izdaje odločbe razpolagala z naslovom B., na ta naslov pa je bila poslana tudi sporna odločba. Ker tožnica tega, da je toženo stranko oziroma RTV Slovenijo obvestila o spremembi naslova, niti ne zatrjuje, organ pri vročanju odločbe ni mogel vedeti, da tožnica živi na naslovu C. Ker je v upravnem izvršilnem postopku dovoljena le pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo in z njo ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje, je ugovor tožnice, da na naslovu B. nikoli ni bila nosilka obveznosti plačila RTV naročnine ter da se terjatev nanaša na B. in ne na C., vsebinske narave, ki ga v postopku izvršbe ni mogoče uveljavljati.

3Tožnica vlaga revizijo, prej pritožbo, zoper izpodbijano sodbo zaradi kršitev določb postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Priglaša stroške postopka.

4Revizija je utemeljena.

5S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1. 1. 2007, po določbah ZUS-1. Na podlagi drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se od 1. 1. 2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za pravočasne in dovoljene revizije. Ker je pritožba tožnice zoper izpodbijano sodbo vložena pred 1. 1. 2007 in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1. 1. 2007.

6Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil tudi izveden revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

7V obravnavani zadevi je sporno, ali so bili izpolnjeni pogoji za izdajo sklepa o prisilni izterjavi dolga iz osebnih prejemkov iz naslova neplačanega RTV prispevka.

8Tožnica v reviziji, prej pritožbi, ponavlja tožbene ugovore, da je od 9. 7. 1999 dalje prijavljena na naslovu C., kar izkazuje s potrdilom o stalnem prebivališču Upravne enote Žalec z dne 30. 4. 2002, ki je med priloženimi spisi. Odločba prvostopenjskega organa, ki je bila podlaga za izdajo v tem upravnem sporu izpodbijanega sklepa, se je sicer glasila na tožničino ime, vendar pa na naslov: B., in ji ni bila osebno vročena, temveč je obveljala fikcija vročitve po 87. členu ZUP, na tej podlagi pa je bil naknadno tudi izdan izpodbijani sklep. S tem, ko tožnici ni bila vročena navedena odločba na naslovu, na katerem tudi dejansko živi, niti ni bila poskušana vročitev na tem naslovu, ni bila podana procesna predpostavka izvršljivosti odločbe o plačilu RTV prispevka glede na določbo 282. člena ZUP, ki se po določbi petega odstavka 1. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP) uporablja glede vseh vprašanj postopka, razen tistih, ki so s tem zakonom drugače urejena. Izvršljivost odločbe, ki je vezana na vročitev odločbe stranki, je torej procesna predpostavka za nadaljevanje izvršbe, ki mora biti ugotovljena na način, ki je zakonsko predpisan. Ugotavljanje izvršljivosti odločbe kot procesne predpostavke pa ne pomeni poseganja v vsebino izvršilnega naslova, kot sta to zmotno presodila sodišče prve stopnje in tožena stranka.

9Ker je bila materialnopravna določba 282. člena ZUP v zvezi s petim odstavkom 1. člena ZDavP nepravilno uporabljena, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo, spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožbi ugodilo in na podlagi drugega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo izpodbijani sklep in posledično na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo odločbo Ministrstva za kulturo. Ker je bil izpodbijani nezakoniti sklep o dovolitvi izvršbe izdan po uradni dolžnosti, je s to sodbo postopek v tej zadevi končan in se zadeva ne vrne v nov postopek.

10Odločitev o stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena in tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1. Revizijsko sodišče je tožnici na podlagi odvetniške tarife – OT priznalo naslednje odvetniške stroške: 100 točk za sestavo tožbe po točki a. prvega odstavka tarifne št. 30, 125 točk za sestavo pritožbe po četrtem odstavku tarifne št. 30 in 20 točk za končno poročilo stranki, kar skupaj znaša 112,45 EUR, povečano za 20 % DDV pa 134,94 EUR. Priznalo ji je tudi stroške sodne takse za tožbo, sodbo in pritožbo v skupnem znesku 301,29 EUR. Skupaj je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške v znesku 436,23 EUR.