282. člen ZUP

Tožnik v pritožbi in tudi v tožbi pa ne zatrjuje, da bi sporni nadstrešek in zid z vrati odstranil in da bi bila zato izdaja sklepa o dovolitvi izvršbe neutemeljna, niti ne zatrjuje nobenega drugega pravno upoštevanega razloga, ki bi se nanašal na postopek izvršbe.

Gradbeni inšpektor ni bil dolžan preverjati skladnosti sedaj obstoječega objekta z gradbenim dovoljenjem, pač pa le preveriti, ali je tožnik spoštoval izvršljivo inšpekcijsko odločbo in objekt odstranil. Pri tem pa je ugotovil, da temu ni bilo tako. To, da tožnik objekta do izdaje izpodbijanega sklepa ni odstranil, je razvidno iz zapisnika gradbenega inšpektorja o kontrolnem pregledu in izdelanih fotografij, tožnik pa dejstva, da objekta ni odstranil, tudi ne zanika.

Vložitev zahteve za odlog izvršbe po 156.a členu ZGO-1 je treba šteti za pravno sredstvo, ki je neločljivo povezano z izdajo odločbe na podlagi 152. člena ZGO-1. Morebitno vložitev tega pravnega sredstva je zato po presoji sodišča treba obravnavati kot nadaljevanje postopka, začetega na podlagi ZGO-1, torej v smislu prehodne določbe pravega odstavka 106. člena GZ2 in o njej odločiti z uporabo 156.a člena ZGO-1 na način, kot ga je določilo Ustavno sodišče v zadevi U-I-64/14 z dne 12. 10. 2017.

Denarne kazni so namenjene zagotovitvi spoštovanja izvršilnih naslovov. Z njimi se želi vplivati na zavezančevo voljo, da bo zaradi teh (zagroženih ali izrečenih) kazni naknadno vendarle izpolnil obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova. Zagrožena denarna kazen je torej prisilno sredstvo, za njen izrek pa zadostuje že objektivna neizpolnitev naložene obveznosti, ne glede na subjektivne razloge, zaradi katerih zavezancu obveznosti ni uspelo izpolniti. ZUP izrek denarni kazni, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe, veže na eno samo okoliščino: da je tudi naknadni, v sklepu o dovolitvi izvršbe postavljeni rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova, pretekel brez uspeha.

Zoper sklep v upravnem izvršilnem postopku je dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo, ni pa mogoče z njo izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. V postopku izvršbe s prisilitvijo je prvostopni organ z dopisom podal opozorilo na izpolnitev obveznosti, kjer je določil naknadni rok ter zagrozil z denarno kaznijo, navedenega pa ni storil v obliki sklepa, kot je to zahteva zakona. Ko upravni organ ni štel, da je tožnik vložil zoper ta dopis pravno sredstvo, mu je bila kršena pravica do pravnega sredstva.

Vročena odločba o odstranitvi je postopkovna zahteva za odločanje o dovolitvi zadrževanja tujcu. Izpolnjena mora biti za uvedbo postopka odločanja, zaradi česar ima funkcijo procesne predpostavke za vsebinsko presojo tujčeve prošnje. Ker poleg tega šele okoliščina izdane in vročene odločbe o odstranitvi vzpostavlja tujčevo pravico po odložitvi izvedbe navedenega ukrepa, pomeni, da gre v nasprotnem primeru za uveljavljanje pravice, ki tujcu očitno ne pripada. Pri vlogi za podaljšanje dovoljenja za dovolitev zadrževanja gre za novo zadevo, o kateri se odloča v posebnem, od prejšnjih ločenem postopku. Zaradi tega je treba in je tudi dopustno vsakokratno preverjanje, ali so za postopek odločanja izpolnjene procesne predpostavke, ki jih predpisuje zakon, veljaven v času odločanja (načelo zakonitosti).

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom odločila, da se dovoli izvršba odločbe prvostopenjskega organa z dne 23. 6. 2015 ter v izreku navedla, da je ta odločba postala izvršljiva dne 1. 3. 2017. Kako je tožena stranka prišla do takega zaključka, niti v izpodbijanem sklepu niti v drugostopenjski odločbi ni pojasnjeno, pa četudi tožnika ves čas postopka zatrjujeta, da jima odločba z dne 23. 6. 2015 sploh ni bila vročena.

Po določbi 292. člena ZUP se pritožba zoper sklep o izvršbi lahko nanaša le na izvršbo, ne pa na pravilnost izvršilnega naslova. Tožnica bi torej lahko ugovore, ki se nanašajo na inšpekcijsko odločbo, vključno z ugovorom glede dimenzij objekta, uveljavljala le v pritožbi zoper to odločbo, ki pa je bila zavrnjena. Predmet spornega postopka je zgolj izvršitev obveznosti, ki izhaja iz izvršljive inšpekcijske odločbe, ne pa vsebinska presoja te odločbe oziroma obveznosti, ki iz nje izvira.

Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni v zadostni meri pojasnila razlogov, ki utemeljujejo zahtevo, da tožnica odstrani latnik. Za tako zahtevo v postopku upravne izvršbe ima sicer formalno podlago v inšpekcijski odločbi, ki je tožnici nalagala, da pripravi površino za nadaljnjo kmetijsko rabo, vendar pa bi jo morala ustrezno pojasniti in utemeljiti. Pojem "kmetijska raba" je namreč splošen in tako obširen pojem, da bi morala zato tožena stranka v postopku realizacije (izvršbe) zahteve iz inšpekcijske odločbe po pripravi zemljišč za nadaljnjo kmetijsko rabo, glede na okoliščine konkretnega primera, utemeljiti tudi njegovo sorazmernost.

Predmet obravnavane zadeve je le izvršitev obveznosti, ki izhaja iz navedene dokončne in izvršljive odločbe, in ne vsebinska presoja te odločbe (presoja obveznosti, ki iz nje izvirajo). Tožnikovo sklicevanje na Pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij v zvezi z oglaševanjem na javnih mestih in pristojnostjo državne inšpekcije za nadzor nad postavitvijo takih objektov za presojo izpodbijanega sklepa tako ni pravno pomembno.

Tožnik je zgradil objekt, ki bi bil sicer po prilogi 2 Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje enostaven, vendar gradnja ni v skladu s prostorskim aktom, ki jo na tem območju prepoveduje. Poleg tega je v varovalnem pasu ceste in plinovoda, tožnik pa za gradnjo ni pridobil soglasja upravljavca, zaradi česar se objekt po tretjem odstavku 6. člena te uredbe ne more šteti za enostavnega. Izrek odločbe je nedvomno izvršljiv tudi, če bi bila navedena napačna parcelna številka, saj očitno ni nobenega dvoma o tem, za kateri nadstrešek gre. Opredeljen je z izmerami, prav tako pa je dejstvo, da je en sam in da je njegov investitor tožnik. Zato ne more biti dvoma o tem, kateri objekt mora tožnik odstraniti.

Po določbi 292. člena ZUP se pritožba zoper sklep o izvršbi lahko nanaša le na izvršbo, ne pa na pravilnost izvršilnega naslova.

V konkretnem primeru davčni organ stališču Vrhovnega sodišča RS, kljub nespremenjenim dejanskim ugotovitvam, ni sledil, zato je zagrešil bistveno kršitev določb postopka, kar narekuje odpravo odločitve. Sodišče namreč v upravnem sporu skrbi za zakonitost delovanja izvršilne veje oblasti, odločitev, nasprotna stališču sodišča, pa tudi ni v funkciji varovanja načela pravne države in pravne varnosti ter načela delitve oblasti. Pri vzajemni pomoči, določeni na podlagi Direktive 76/308, mora biti izvršilni naslov za izterjavo – da bi njegov naslovnik lahko uveljavljal svoje pravice – temu vročen v uradnem jeziku države članice, v kateri ima sedež zaprošeni organ. Za zagotovitev upoštevanja te pravice mora nacionalno sodišče uporabiti svoje nacionalno pravo in pri tem poskrbeti za zagotovitev polnega učinka prava Skupnosti.

V obrazložitvi prvostopenjskega sklepa je navedeno le to, da tožnik ne izkazuje utemeljenih razlogov za izjemni vpis, medtem ko obrazložitev drugostopenjskega sklepa povzema relevantne člene statuta, v zvezi z utemeljenostjo prošnje pa se navaja zgolj to, da tožnik ne izkazuje utemeljenih razlogov in da je prvostopenjski organ prošnjo utemeljeno zavrnil. Ni pa v nobenem od sklepov obrazloženo, zakaj razlogi, ki jih je navajal tožnik, niso utemeljeni. Obrazložitev obeh aktov je tako pomanjkljiva, da se odločitve ne da preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Upravni akt mora biti obrazložen do tolikšne mere, da je stranki zagotovljeno učinkovito pravno varstvo; to pa je lahko zagotovljeno le, če ima obrazložitev akta vsebino, določeno v 214. členu ZUP. Sodišče ne more slediti stališču toženke, da tožbene navedbe o kršitvi pravil postopka pomenijo tožbene novote v smislu tretjega odstavka 20. člena ZUS-1. V primeru očitanja procesnih kršitev ne gre za navajanje novih dejstev in dokazov. Glede na zahtevek je Komisija za pritožbe študentov tožnikovo vlogo upravičeno smiselno štela kot zahtevo za izrek ničnosti. Vsebinsko je njena odločba prav

V obravnavanem primeru je pravna podlaga za izvršljivost odločbe pred njeno dokončnostjo 41. člen ZKme-1, po katerem pritožba zoper odločbo iz naslova ukrepov kmetijske politike ne zadrži njene izvršitve. Prvostopenjski organ ni ravnal v nasprotju s pravili upravnega postopka, ko je izdal izpodbijano odločbo pred dokončnostjo odločb, ki so bile podlaga za odločitev po izpodbijani 2. točki prvostopne odločbe.

Z odpravo odločbe z dne 23. 1. 2008 je bilo vzpostavljeno pravno stanje, kot je bilo pred izdajo navedene odločbe, zato od odprave navedene odločbe dalje na njeni podlagi nove pravne posledice ne morejo več nastajati, kar pomeni, da tudi ni mogla postati izvršljiva. Bi pa v obravnavanem primeru pravne posledice lahko nastale iz pravnomočne odločbe z dne 20. 2. 2012, s katero je bila po vsebini nadomeščena odpravljena inšpekcijska odločba z dne 23. 1. 2008.

Tožba v delu, v katerem tožnik zahteva ugotovitev, da mu je tožena stranka v času nedokončne odločitve o odpoklicu z delovnega mesta v tujini nezakonito preprečevala opravljanje dela, ni dopustna, saj z ugotovitveno tožbo ni mogoče zahtevati ugotovitve dejstev.

Obvestilo o uvrstitvi otroka na mesto v čakalni listi vrtca in navedba, da se bodo po sprostitvi prostih mest sprejemali otroci s čakalne liste, ne nalagata toženki sama po sebi nobene obveznosti, sploh pa ne obveznosti skleniti pogodbo s tožnico, na kar se predmetni predlog za izvršbo nanaša. Navedena točka izreka zato ne more biti prisilno izvršena. Če je tožnica menila, da so glede na mesto v čakalni listi izpolnjeni pogoji za sprejem njenega sina v vrtec, bi morala od toženke zahtevati, da jo skladno z 20c. členom ZVrt pozove k sklenitvi pogodbe. O tej zahtevi bi morala toženka odločiti z odločbo, če pa tožnica z njo ne bi uspela, pa bi imela zoper takšno odločitev možnost vložiti pravna sredstva.

Ker se s sklepom o dovolitvi izvršbe ugotavlja izvršljivost izvršilnega naslova, izvršljivost izvršilnega naslova pa je tudi predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da je mogoče izvršbo dovoliti, je ta okoliščina lahko predmet presoje v upravnem sporu.

Tožeča stranka v pritožbi zoper prvostopni sklep in tudi v tožbi ni uveljavljala ugovorov, ki se nanašajo na pogoj obstoja izvršljive odločbe, na pristojnost organa za izvršbo, na to, da določena oseba (fizična ali pravna) ni zavezanec po izvršljivi odločbi, in na to, da je obveznost, ki je predmet izvršbe, že v celoti izvršena. Že na podlagi tega je po mnenju revizijskega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbene ugovore, da niso zagotovljena sredstva za izvedbo sanacije brežine, saj za sam način izvršbe niso upoštevni.