VSM sklep I Ip 526/2009-1

1.
Pritožbi se delno ugodi in se v točki 3 izpodbijani sklep delno spremeni tako, da se dolžnikovemu ugovoru zoper sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v M. opr. št.... In z dne ... delno ugodi tako, da ta v točki 2 sedaj pravilno glasi:

„ Stroški upnika se odmerijo na 80,23 EUR (prej 19.228,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi v znesku 80,23 EUR.“

2.
V ostalem se pritožba zavrne in se v točkah 1, nespremenjenem obsegu točke 3 in v točkah 6 ter 7 potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnik krije sam svoje pritožbene stroške.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v izreku pod točko 1 dolžnikov predlog za obnovo postopka zavrglo.

Pod točko 2 izreka je predmetni izvršilni postopek zaradi upnikovega umika predloga za izvršbo in delno na podlagi ugoditve dolžnikovemu ugovoru, ustavilo v obsegu natančno razvidnem iz tega dela izreka.

Pod točko 3 izreka je dolžnikov ugovor v preostanku zavrnilo.

Pod točko 4 izreka je izvršbo na dolžnikove nepremičnine ustavilo.

Pod točko 5 izreka je sklenilo, da se izvršba dovoljena s sklepom opr. št. In ..., ki je postal pravnomočen dne 04.01.2002 nadaljuje z novim izvršilnim sredstvom: rubežem in prenosom sredstev, ki so na računu dolžnika pri organizaciji za plačilni promet.

Pod točko 6 izreka je sklenilo, da mora dolžnik upniku v roku osem dni po prejemu tega sklepa povrniti nadaljnje izvršilne stroške v znesku 444,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Pod točko 7 izreka je sklenilo, da dolžnik nosi sam svoje stroške izvršilnega postopka.

Proti takemu sklepu, vendar le glede točke 1, 3, 6 in 7 izreka, se je dolžnik po svojem pooblaščencu pravočasno pritožil. Uveljavlja vse tri pritožbene predloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s členoma 366 ZPP in 15 Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ. V graji odločitve sprejete pod točko 1 izpostavlja kot zmotno stališče sodišča prve stopnje, da predstavlja dolgovni seznam o zaostalih davčnih obveznostih izvršilni naslov. V času vložitve predloga za izvršbo je namreč še veljal Zakon o izvršilnem postopku – ZIP, ki med izvršilne naslove ni uvrščal „dolgovnega seznama“. Zato bi bilo treba upničin predlog za izvršbo obravnavati kot predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine. V zvezi s sklepom o izvršbi izdanim na podlagi takega predloga pa je obnova postopka dovoljena in bi jo bilo treba meritorno obravnavati. V nadaljevanju pritožba graja odmero stroškov postopka kot neutemeljeno, saj so bili stroški povezani z nepremičninsko izvršbo nepotrebni. Upnica je namreč to sredstvo izvršbe umaknila, poleg tega pa je stroške tudi prepozno uveljavila.

Pritožba je le delno utemeljena.

Redno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 208. člena Zakona o davčnem postopku - ZDavP pristojno po določbah ZIZ opraviti le nepremičninsko davčno izvršbo. Za davčno izvršbo na denarna sredstva je pristojen davčni organ. S sklepom, ki ga delno izpodbija dolžnikova pritožba, je sodišče prve stopnje izvršbo na nepremičnine ustavilo. Zoper tako odločitev ni bilo pritožbe, zato je pravnomočna. Za vodenje postopka izvršbe za izterjavo upnikove denarne terjatve, redno sodišče tako ni več pristojno.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, v zvezi s členoma 366 ZPP in 15 ZIZ, je drugostopenjsko sodišče dolžno po uradni dolžnosti paziti na bistveno kršitev določb postopka iz 3. točke prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s členom 18 ZPP. Ne glede na to drugostopenjsko sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s pritožbo grajane odločitve sprejelo v zvezi s postopkom nepremičninske izvršbe, ki ga je utemeljeno vodilo, še pred pravnomočnostjo odločitve o ustavitvi nepremičninske izvršbe. Zato v zvezi z s pritožbo grajanimi deli prvostopenjskega sklepa, ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka po 3. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s členoma 366 ZPP in 15 ZIZ, in je drugostopenjsko sodišče obravnavalo dolžnikovo pritožbo, saj se utemeljenost pritožbenega izpodbijanja presoja po času sprejete odločitve sodišča prve stopnje. Nadaljnji pregled zadeve po uradni dolžnosti ni pokazal kakšne druge uradoma upoštevne postopkovne kršitve in ne kršitev, ki jih navaja pritožba. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in je svoje izpodbijane odločitve v pretežnem obsegu, razen glede neuporabe odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-300/04 z dne 02.03.2006 v zvezi s tekom zakonskih zamudnih obresti od izvršilnih stroškov sklepa o izvršbi, oprlo na pravo materialno pravo.

O pritožbeni graji odločitve sodišča prve stopnje sprejete pod točko 1 izpodbijanega sklepa:

Predlog za izvršbo, ki je predmet obravnavanja tega izvršilnega postopka, je upnik vložil še v času veljavnosti ZIP-a. ZIP v 16. členu, s katerim je urejal vprašanje odločb, ki štejejo kot izvršilni naslov, overjenega dolgovnega seznama davčnega organa, ni izrecno navedel kot izvršilni naslov. Vendar je za konkretno izvršbo pomembno dejstvo, da je bil sklep o izvršbi izdan 15.10.1999, to je v času ko je že veljal ZIZ (Uradni list RS, št. 51/98). Ta je v prehodni in končni določbi vsebovani v drugem odstavku člena 300 določil, da se z dnem njegove uveljavitve (kar je bilo dne 15.10.1998) preneha uporabljati ZIP (razen glede izjeme v zvezi z osebami oziroma delavci, ki so pri sodišču neposredno opravljali posamezna dejanja izvršbe ali zavarovanja).

ZIZ je v določbo člena 17, ki opredeljuje izvršilne naslove, inkorporiral kot izvršilni naslov tudi seznam zaostalih obveznosti dolžnika s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda pristojni davčni organ. Zato je sodišče prve stopnje v času veljave ZIZ-a materialnopravno utemeljeno, glede na k predlogu za izvršbo predložen seznam zaostalih obveznosti dolžnika, ki ga je izdal pristojen davčni organ, izdalo sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova, tako kakor je upnik tudi predlagal. Sicer pa je sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova, ki ga je sodišče prve stopnje izdalo dne 15.01.1999 pravnomočen. V kolikor bi imel dolžnik pomisleke na nepopolnost izvršilnega naslova, bi jih moral navajati v pravočasnem ugovoru.

Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, obnova postopka zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova ni predvidena. Zato je dolžnikov predlog za obnovo postopka utemeljeno zavrglo.

O pritožbeni graji odločitve sodišča prve stopnje pod točkami 3, 6 in 7 izpodbijanega sklepa:

Pritožba nima konkretnih navedb o graji prvostopenjske odločitve sprejete pod točko 3 izpodbijanega sklepa, v zvezi z odločitvijo o glavni stvari. Zato je drugostopenjsko sodišče del odločitve o dolžnikovem ugovoru, kolikor se nanaša na glavno stvar preizkusilo le v okviru obveznega preizkusa. V tej zvezi se v celoti sklicuje na spredaj zapisano ugotovitev, da ob obravnavanju izpodbijanih delov prvostopenjskega sklepa, kakšne uradoma upoštevne bistvene kršitve določb postopka ali zmotne uporabe materialnega prava ni zasledilo.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo le kolikor ni uporabilo odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-300/04 z dne 02.03.2006, ki je razveljavila odločbo 1060. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z uporabo člena 277 Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR. OZ je ob svoji uveljavitvi glede zamudnih obresti namreč vpeljal načelo, da zamudne obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. Drugostopenjsko sodišče je ob pravilni uporabi materialnega prava ugotovilo, da so zamudne obresti od glavnice v znesku 19,228,00 SIT oziroma sedaj 80,23 EUR prisojene za izvršilne stroške v sklepu o izvršbi z dne 15.01.1999 dosegle glavnico sicer po 01.01.2002, vendar že do dne 31.07.2002. Zato je o zamudnih obrestih od navedene glavnice odločilo tako, kakor izhaja iz izreka tega sklepa pod točko 1. Namreč, ne glede na to, da je prvostopenjsko sodišče odločalo o dolžnikovem ugovoru po izteku roka po uveljavitvi OZ-A (22.05.2007), velja načelo, da ugasle zamudne obresti, ne morejo teči znova.

Graja prvostopenjskih odločitev o povrnitvi izvršilnih stroškov ni utemeljena.

ZIZ vsebuje natančna pravila o povrnitvi izvršilnih stroškov v 38. členu. Eno od temeljnih načel po katerem sodišče odmerja izvršilne stroške je načelo potrebnosti stroškov za izvršbo. Enako pomembno je tudi načelo pravočasnega uveljavljanja izvršilnih stroškov (sedmi odstavek člena 38 ZIZ). Pravila določb ZPP o povrnitvi stroškov postopka, so v zvezi s členom 15 ZIZ le subsidiarnega pomena. Pritožba smiselno navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo obe načeli, ker da upnik povrnitve izvršilnih stroškov ni pravočasno zahteval in, ker je bila v končni fazi nepremičninska izvršba ustavljena, stroški, ki so nastali v zvezi z njo, niso bili potrebni.

Pregled zadeve pokaže, da je upnik povrnitev izvršilnih stroškov pravočasno zahteval. Tako je izdatek plačila predujma za delo izvedenca v znesku 100.000,00 SIT zahteval s pisno vlogo z dne 14.05.2002, pri čemer je predujem plačal 03.05.2002. Predlog za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov v znesku 26.030,00 SIT, ki jih je poravnal za dodatno izvedensko delo dne 24.09.2003, je zahteval z vlogo z dne 29.09.2003. Hkrati s pripravljalnimi vlogami, ki jih je sodišče prve stopnje natančno navedlo v obrazložitvi svojega sklepa glede odločitve pod točko 6, je upnik pravočasno določno navedel vse stroške, ki so mu tedaj nastali. Od kod ima dolžnik podatke o upnikovih zahtevah za povrnitev izvršilnih stroškov, ki jih navaja v pritožbi, ni jasno, saj podatki tega izvršilnega spisa potrjujejo pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje. Zato je dolžnikova pritožbena trditev o tem, da izvršilnih stroškov upnik ni pravočasno zahteval, neutemeljena.

Nadalje drugostopenjsko sodišče ugotavlja, da so bili stroški, ki jih je sodišče prve stopnje upniku priznalo, potrebni, saj so nastali v zvezi z nepremičninsko izvršbo, ki je bila tedaj v polnem teku.

Glede na ugotovitvi, da je upnik izvršilne stroške pravočasno predlagal in, da so bili za izvršbo potrebni, drugostopenjsko sodišče zaključuje, da je upnik v celoti opravil svojo procesno dolžnost, ki mu jo nalagajo pravila ZIZ-a v zvezi s pravočasno zahtevo za povrnitev izvršilnih stroškov. Samo dejstvo, da sodišče ni odločilo o njegovih stroških v osmih dneh od prejema njegovih zahtev (osmi odstavek člena 38 ZIZ) mu zaradi tega ne more biti v škodo.

Pritožbena graja v smeri napačne uporabe načel o povrnitvi izvršilnih stroškov dolžniku, ki so mu nastali z njegovim ugovorom, češ da mu ti pripadejo vsaj v sorazmernem delu, je prav tako neutemeljena. Drugostopenjsko sodišče namreč zaključuje, da v zvezi z nepremičninsko izvršbo upnik dolžniku ni neutemeljeno povzročil stroškov. Dejstvo je, da so vsi s prvostopenjskim sklepom priznani stroški dolžniku nastali izključno zato, ker v tem postopku izterjevane obveznosti ni prostovoljno izpolnil in niti ni kazal pripravljenosti, da bi jo izpolnil. Poleg tega je upnik sam umaknil predlog za izvršbo tudi v obsegu dolžnikovega ugovora, saj ga je umaknil za celotno glavnico in za zamudne obresti. Ker torej do prenehanja (glavne) terjatve ni prišlo zaradi njene izpolnitve (dejansko je bil dolg dolžniku delno odpisan), tudi ob načelu povrnitve stroškov po pravilih o takojšnjem umiku tožbe (prvi odstavek člena 158 ZPP v zvezi s členoma 366 ZPP in 15 ZIZ), dolžnik ni upravičen do povrnitve stroškov.

Po obrazloženem je bilo dolžnikovo pritožbi le delno ugoditi in odločitev sodišča prve stopnje delno spremeniti (3. točka člena 365 ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ), v pretežnem delu pa jo zavrniti kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem obsegu potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ),

Odločitev o pritožbenih stroških ima podlago v določbah prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s tretjim odstavkom člena 154 ZPP in členoma 366 ZPP in 15 ZIZ, saj je bila pritožba le v neznatnem obsegu uspešna.