VSL sodba II Cp 238/2009

1. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki spremeni tako, da se ugotovi, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine v zvezi s škodnim dogodkom z dne 24.8.2004 zoper toženo stranko po temelju v celoti utemeljen.

2. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu sodba potrdi.

3. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi izdalo vmesno sodbo in ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine v zvezi s škodnim dogodkom z dne 24.8.2004 zoper toženo stranko po temelju utemeljen 70%. Odločitev o stroških postopka je sodišče prve stopnje pridržalo za končno odločbo. Tožbeni zahtevek se nanaša na plačilo odškodnine za škodo, ki je tožniku nastala, ko se je 24.8.2004 v gostinskem lokalu nanj zrušil strop in ga poškodoval.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se zoper sodbo pritožuje „iz razlogov po 338. členu ZPP - Zakona o pravdnem postopku, zlasti pa iz razloga zmotne uporabe materialnega prava po 341. členu ZPP“. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo ugotovljena popolna odgovornost tožene stranke. Podrobno navaja, zakaj šteje, da ni podanega tožnikovega prispevka k škodi, zaradi česar bi moralo sodišče ugotoviti, da je tožena stranka v celoti odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku.

Tudi tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Pritožbene trditve bodo v potrebnem obsegu navedene v nadaljevanju, ko bo pritožbeno sodišče nanje odgovarjalo.

Tožena stranka je po izteku pritožbenega roka poslala dopolnitev pritožbe, ker je ugotovila, da je pri tiskanju prišlo do napake, zaradi česar ni bila natisnjena druga stran pritožbe (list. št. 77). Pritožbeno sodišče te dopolnitve ni upoštevalo, ker je bila dopolnitev poslana prepozno (1. odstavek 333. člena ZPP), pa tudi sicer se nepopolna pritožba ne vrača v dopolnitev (336. člen ZPP).

Na pritožbo tožene stranke je odgovorila tožeča stranka in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne.

Utemeljena je pritožba tožeče stranke, medtem ko pritožba tožene stranke ni utemeljena.

O pritožbi tožene stranke:

Pritožba se najprej ne strinja s tem, da sodišče odreka verodostojnost pričam, vendar v tem delu pritožba nima zaključkov oziroma ni jasno, kaj želi v zvezi s tem povedati – dopolnitev pritožbe pa v tem delu iz že navedenih razlogov ni bila upoštevana. Teh pritožbenih razlogov torej zaradi nejasnosti ni bilo mogoče upoštevati. Tožena stranka nato navaja, da je vzrok za padec ometa v ravnanju tožnika in družbe X nepremičnine (1. odstavek pritožbe na list. št. 70). Iz teh trditev je mogoče povzeti, kot da tožena stranka še vedno vztraja, da je tožnik kot delavec prišel popravljat strop in da tudi izpovedbe prič po stališču tožene stranke to kažejo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zvezi s tem, v kakšnem svojstvu je bil tožnik v lokalu, opravilo izčrpen dokazni postopek. Zaslišalo je priče, nato pa opravilo tudi temeljito dokazno oceno. Zapisalo je torej, zakaj določeni priči verjame, drugi pa ne. V zvezi s tem nima pritožbeno sodišče nobenih pomislekov in se v celoti strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Slednje je torej pravilno štelo, da ni dovolj dokazov za to, da bi tožnik sam drezal v strop in s tem povzročil nevarno situacijo. Skratka: morda je to res počel, vendar o tem ni dovolj dokazov. Tožnik je bil torej gost lokala, nevarne situacije pa ni povzročil.

Pritožba se nato ne strinja s tem, da bi bila podana objektivna odgovornost, ker da ne gre za nevarno stvar. Kumulacija objektivne in subjektivne odgovornosti ni pravilna, elementi subjektivne odgovornosti da v sodbi niso obrazloženi.

V zvezi s temi pritožbenimi trditvami pritožbeno sodišče ugotavlja, da pravna podlaga zahtevka ne more biti splošna določba 152. člena Obligacijskega zakonika – OZ in z njo povezana člena 149 in 150 o tem, kdo odgovarja za škodo, pač pa bi lahko prišla v poštev posebna odgovornost za rušenje zgradbe po 160. členu OZ. Ta določa, da za škodo, ki nastane s tem, da se poruši ali odpade del gradbe, odgovarja imetnik gradbe. Tako torej v takem primeru odgovarja imetnik gradbe – objekta, ne pa najemnik (glej Komentar k 160. členu Obligacijskega zakonika, GV Založba Ljubljana 2003, dr. Nina Plavšak, ki najemnika ne šteje za imetnika objekta, zadnja alineja na strani 913).

Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je najemnik lokala tisti, ki ima zavarovano civilno odgovornost pri toženi stranki in ne lastnik (list. št. 51, stran 3 sodbe). Objektivne odgovornosti tožene stranke torej ni.

Vendar pa tožena stranka odgovarja krivdno po 1. odstavku 131. člena OZ. Pritožba sicer očita, da sodišče prve stopnje o tem ni zapisalo razlogov. Vendar to ne drži. Razloge o tem sodba ima. Čeprav niso obširni, so zadostni. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je podana „tudi krivdna odgovornost tožene stranke, ker tega mesta ni ustrezno zavarovala in je dopustila, da so stranke, ki so prišle v lokal, stale za šankom, pod razpokanim in nevarnim stropom“ (list. št. 52, stran 4 sodbe).

Iz dokaznega postopka ta ugotovitev brez dvoma izhaja. Ni sporno, da je v času dogodka lokal deloval, v njem so bili gostje, prostor nad katerim je bil poškodovan strop pa ni bil zavarovan. Zavarovanec tožene stranke bi moral prostor zavarovati, če je v njem opravljal gostinsko dejavnost. Ne bi smel dopustiti, da se gostje zadržujejo na prostoru, nad katerim je bil poškodovan strop. Elementi odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke so tako podani: tožniku je nastala škoda, ker je nanj padel del stropa. Zavarovanec tožene stranke pa je ravnal neskrbno, ker je dopustil, da so se na prostoru, nad katerim je bil poškodovan strop, nahajali gostje. Tožena stranka ni dokazala, da je škoda nastala brez krivde njenega zavarovanca (1. odstavek 131. člena OZ). Odgovornost tožene stranke tako obstaja najmanj v obsegu kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbo tožene stranke je bilo zato treba zavrniti in v izpodbijanem delu sodbo potrditi po 353. členu ZPP.

O pritožbi tožeče stranke:

Kot je že bilo povedano, je bistvena vsebina pritožbe v tem, da se tožeča stranka ne strinja, da bi k škodi tudi sama prispevala. Pritožba ima prav.

Po 1. odstavku 171. člena OZ ima pravico samo do sorazmerno zmanjšanje odškodnine tisti oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer. Dejansko stanje oziroma življenjska situacija, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne ustreza gornjim določbam. O tožnikovem prispevku torej ni mogoče govoriti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik gost lokala. Lokal je deloval, torej je sprejemal goste. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da tožnika nihče ni opozoril na to, da ne sme biti na mestu, nad katerim je bil poškodovan strop. V taki situaciji torej ni mogoče trditi, da gre za prispevek tožnika k škodi. Povprečno skrben človek ne more pričakovati, da bo nanj padel strop oziroma omet, če pride v lokal, ki je odprt za stranke in torej posluje. Upravičeno pričakuje, da je za varnost poskrbljeno in da tudi morebitne razpoke na stropu ne predstavljajo resne nevarnosti, saj bi bil sicer prostor zavarovan ali pa bi lokal ne deloval. Dejstva torej kažejo, da o tožnikovem prispevku k škodi ni mogoče govoriti.

Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo popolno odgovornost tožene stranke za škodo, ki je v obravnavanem škodnem dogodku nastala tožniku (5. alineja 358. člena ZPP).

Ker postopek še ni končan, bo tudi o pritožbenih stroških odločalo sodišče prve stopnje v poznejši sodbi (analogna uporaba 164. člena ZPP).