151. člen OZ

V primeru sporov, temelječih na zavarovalnih pogodbah, je trditveno in dokazno breme glede nastanka zavarovalnega primera na tožeči stranki, tožena stranka pa s trditvijo, da zavarovalni primer ni nastal, uveljavlja ugovor nenastale pravice. Sodna praksa je že izrekla, da v okvir dokazovanja obstoja zavarovalnega primera sodi tudi dokazovanje, da je do zatrjevane škode prišlo na zatrjevani način. Zavzeto je bilo stališče, da ugotovitev, da zatrjevana škoda v dogodku, ki naj bi predstavljal zavarovalni primer, ni mogla nastati, logično in izkustveno izključuje sam zatrjevani dogodek in s tem zatrjevani zavarovalni primer. Okoliščina, da je do dogodka prišlo na "drugačen način", nujno pomeni, da je prišlo tudi do drugačne škode, to pa narekuje sklep, da ni podana vzročna zveza med zatrjevanim škodnim dogodkom in zatrjevano škodo. Z vidika pravil o porazdelitvi dokaznega bremena navedeno pomeni, da je na tožeči stranki breme, da dokaže nastanek zavarovalnega primera, kar vključuje tudi zatrjevani način nastanka zavarovalnega primera, na toženi stranki pa je dokazno breme, da so podane okoliščine, ki po pogodbi in zakonu izključujejo zavarovalno kritje, zaradi česar tožeča stranka s

Ker je toženka sinu uporabo vozila izrecno prepovedala ter ji je bilo vozilo odvzeto brez njene krivde na protipraven način, zavarovalnih pravic ni izgubila, podan pa tudi ni abstraktni dejanski stan niti iz 151. člena niti iz četrtega odstavka 152. člena OZ, zato za povzročeno škodo ne odgovarja.

Za obravnavani spor je relevantna le določba 41. člena ZOZP, ki v razmerju do določb OZ, na katere se sklicuje tožena stranka, predstavlja lex specialis in omogoča tožeči stranki, da od lastnika nezavarovanega vozila zahteva izplačani znesek že na podlagi (golega) dejstva, da je bilo vozilo nezavarovano, pri čemer odgovornost lastnika za nastalo situacijo ni relevantna.

Zastaranje regresnega zahtevka začne teči po izplačilu odškodnine, to je 25. 2. 2011, in splošni petletni zastaralni rok do vložitve tožbe še ni potekel. Toženec z ničemer ni dokazal, da je bil dovolj skrben pri hrambi ključev osebnega avta, zlasti ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da bi moral mladoletnemu sinu onemogočiti dostop do ključev osebnega avtomobila.

Ker tožencu ni uspelo dokazati, da je prišlo do protipravnega odvzema njegovega osebnega vozila, je sodišče prve stopnje pravilno tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, ob tem, ko je ugotovilo, da je toženec svoje zavarovalne pravice izgubil zaradi alkoholiziranosti in zaradi dejstva zapustitve kraja škodnih dogodkov, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju. Tožnica je izkazala tudi višino škode na avtomobilih, pri čemer toženec obsegu škode na vozilih in višini le-te ni konkretno ugovarjal.

Če je stranka sama krivdno ustvarila položaj, v katerem je nevarno stvar, v zvezi s katero je nastala škoda, izgubila izpod svojega nadzora, ostaja objektivno odgovorna. Tožena stranka je pri varovanju skladišča na podlagi sklenjenih pogodb z dvema podjetjema za varovanje zadostila le minimalnim kriterijem varovanja, čeprav bi morala storiti več za preprečitev vloma v objekt.

Neuporaba varnostnega pasu je vplivala na obseg poškodb, vendar pa je bilo v konkretnem primeru ugotovljeno, da je premalo zanesljivih podatkov, da bi bilo moč ugotoviti, katera poškodba bi bila manj intenzivna in v kakšnem obsegu oziroma sploh ne bi nastala, če bi bila tožnica pripeta z varnostnim pasom. V takšni situaciji, ko torej ni mogoče točno ugotoviti oziroma razmejiti, kakšne so posledice tožničine opustitve, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je višino tožničinega prispevka ocenilo na podlagi vseh okoliščin primera.

Ker je v konkretnem primeru dokazni postopek pokazal, da toženka vozila ni prostovoljno izročila v uporabo svojemu mladoletnemu sinu, ni prišlo do kršitve zavarovalne pogodbe, zato je regresni zahtevek zoper njo na tej podlagi neutemeljen. Ker toženka vozila ni zaupala v uporabo svojemu sinu, ni podana odgovornost imetnika nevarne stvari za škodo, ki nastane od nje. Ker je bilo toženki vozilo brez njene krivde odvzeto na protipraven način, za povzročeno škodo ne odgovarja.

Tožnik je ravnal nepremišljeno, ko je namesto po predvideni lestvi med etažama prehajal preko nameščenih prečk. Kljub temu je treba pri oceni njegovega prispevka k nastanku škode upoštevaati, da je do nezgode prišlo pri opravljanju dela na višini nekaj manj kot štiri metre, da tožena stranka ni predložila nobene dokumentacije o postavljanju delovnega odra, o nesreči pri delu ni obvestila inšpektorja za delo niti ni zagotovila vseh ustreznih varnostnih ukrepov. Glede na to, da je treba primarno izhajati iz dejstva, da je zagotavljanje varnosti pri delu obveznost delodajalca, prispevek tožnika k nastanku škode ne more biti večji od 30 %.

Dejavnost, ki je po svoji naravi takšna, da lahko povzroči poklicno bolezen (vibracijska bolezen - Raynaudov sindrom), predstavlja nevarno dejavnost, tako da je podana objektivna odgovornost tožene stranke, ki se je s to dejavnostjo ukvarjala.

Če škoda nastane v trenutku premika viličarja, ta pa se premakne zaradi delovanja motorja (med obratovanjem), viličar predstavlja nevarno stvar. Imetnik se lahko oprosti objektivne odškodninske odgovornosti, če dokaže enega od izključitvenih razlogov iz 153. člena OZ.

Povprečno skrben človek ne more pričakovati, da bo v gostinskem lokalu nanj padel omet, če lokal posluje.

R. S. ni odgovorna za škodo, nastalo z uporabo bombe, ki jo je povzročitelj škode pridobil na nedovoljen način od pripadnika teritorialne obrambe.