152. člen OZ

Toženec je kot dejanski lastnik nevarne stvari uporabo te stvari in razpolaganje z njo prepustil tožniku, ki je delo z njo opravljal in nadzoroval samostojno, s tem pa je nanj prenesel tudi riziko, ki iz te stvari izvira. Odgovornost za nastalo škodo iz te stvari je tako prešla na tožnika, saj ta drugih okoliščin, ki bi kazale na objektivno odškodninsko odgovornost toženca v zvezi s to nevarno stvarjo, ni zatrjeval. Toženec v času škodnega dogodka ni bil tožnikov delodajalec. Tako je bil tožnik pri opravljanju dela v času nezgode samostojen, zato bi moral sam poskrbeti za varno opravljanje dela.

Tožena stranka kot zavarovatelj odgovarja za škodo, ki jo je pri uporabi krožne žage utrpel tožnik.

Poleg objektivne odgovornosti obeh upravljalcev nevarne stvari je tako podana tudi njuna subjektivna odgovornost, saj sta oba opustila potrebne varnostne ukrepe oziroma se s pravilnim delovanjem cepilca pred uporabo nista seznanila, pa bi se kot upravljalca nevarne stvari morala. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da bi se morala oba zavedati, da je delo na način, da ročico sekire cepilca sproža nekdo drug in ne on sam, medtem ko drugi na delovni mizi namešča panj za razcep, zelo nevarno. Ob kumulaciji objektivne in subjektivne odgovornosti toženkinega zavarovanca za nastalo škodo v konkurenci s tožnikovo odgovornostjo oziroma njegovim prispevkom, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tudi tožnik glede na okoliščine konkretnega primera v enakem obsegu soprispeval k nastali škodi (prvi odstavek 131. člena OZ).

Pojem imetnik živali je pravni standard in ga je treba napolniti z okoliščinami konkretnega primera. Ker ne gre za vprašanje kinološke stroke, pač pa za pravni pojem, se o tem ni pristojen izrekati izvedenec kinološke stroke.

Potrebno je namreč dati ustrezno težo okoliščinam, ki predstavljajo odločilen vzrok za nastalo škodo, to je težo kršitev cestnoprometnih predpisov in tudi stopnjo nevarnosti, ki izhaja iz obratovanja posameznega motornega vozila.

Revizija se dopusti glede vprašanja ali je materialnopravno pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da naj bi bila v danem primeru (z nedopustnimi ravnanji tožnikovega delodajalca/najemnika cevi in upravnika stroja) pretrgana vzročna zveza med opustitvami (nedopustnimi ravnanji) toženkinega zavarovanca (kot najemodajalca cevi) in škodnim dogodkom.

Pravilen je sklep sodišča prve stopnje, da imetnica psa v času škodnega dogodka ni bila toženka, pač pa njena mati, saj je bila slednja tista, ki ga je imela v varstvu in pod nadzorom. Vprašanje, kakšen nadzor je izvajala imetnica, ki ni toženka, zato ni relevantno, in so neutemeljeni vsi pritožbeni očitki zoper pomanjkljiv dokazni postopek, češ da ni bil dovolj izveden za razjasnitev okoliščin nadzora in konkretnega nastanka škodnega dogodka. Toženka, čeprav lastnica, ni tista, ki bi bodisi objektivno bodisi krivdno odgovarjala za škodo, ki jo je njen pes povzročil, ker v času povzročitve škode ni bila njegova imetnica.

Nedopustne opustitve dolžnih ravnanj tožnikovega delodajalca in upravnika stroja so pretrgale vzročno povezavo med ugotovljenimi nedopustnimi ravnanji zavarovanca toženke in tožniku nastalo škodo.

OZ v prvem odstavku 152. člena določa, da namesto imetnika stvari (oseba, od katere sta si tožnik in zavarovanec tožene stranke izposodila cepilca drv) enako kot on odgovarja tisti, ki mu je imetnik zaupal stvar v uporabo, ali tisti, ki je sicer dolžan stvar nadzorovati.

Neposreden vzrok škode je sam padec tožnika, a njegove škodne posledice bi bile lahko preprečene, če bi izvajalec ravnal v skladu s predpisi o varstvu pri delu, ki delodajalcem nalagajo ustrezne ukrepe za zmanjševanje tveganj.

Pritožbeno sodišče (in pred tem tudi že sodišče prve stopnje) bi se glede na dejanske ugotovitve moralo opredeliti do odločilnega vprašanja, kdo je bil v konkretnem primeru imetnik psa in kot tak dolžan poskrbeti za ustrezen nadzor nad njim. Ker se ni, je obrazložitev izpodbijane sodbe do te mere nezadostna, da je zaradi njene pomanjkljivosti (pomanjkanja ali odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih) onemogočen njen preizkus in je podana absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri podizvajalcu glavnega izvajalca, to je drugotožene stranke. Po medsebojni pogodbi mora delodajalec tožnika opraviti uvajanje v delo in ga nadzirati pri delu. Zato glavni izvajalec ni odgovoren za tožnikovo nepoznavanje dela na gradbišču, to je razopaženje tono težkega opaža. Tožeči stranki ni uspelo dokazati, da bi drugotožena stranka kot lastnik opaža, izročila star in obrabljen opaž, saj je opaž bil nov. Zato ni podlage za solidarno odgovornost iz drugega odstavka 152. člena OZ.

Pravni interes za pritožbo obstoji, če se z njo lahko doseže v pravdi boljši položaj za pritožnika. V konkretnem primeru pa to pritožnica s pritožbo ne bo dosegla. Z izpodbijanim drugim odstavkom I. točke izreka sodbe je bil del tožbenega zahtevka zoper prvotoženo stranko zavrnjen, kar je v njeno korist, zato s pritožbo ne more doseči več. Z II. točko izreka izpodbijane sodbe pa je zavrnjen tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko, ker pa prvotožena stranka želi s pritožbo doseči spremembo tožbe zgolj v razmerju med njo in tožečo stranko, bo to dosegla že, če bo uspešna s pritožbo zoper prvi odstavek I. točke izreka, po katerem je bila obsojena. Pritožba ne pove, kateri predpis prepoveduje sočasno uporabe avtopoligona tako kandidatom v okviru avtošole kot drugim voznikom, ki želijo zgolj preizkusiti svoje vozniško znanje. Ker takšnega predpisa ni, potem ne vzdrži zatrjevanje pritožbe, da drugotožena stranka ne bi smela omogočati voznikom uporabo poligona za varno vožnjo. Tako kandidati v okviru avtošole kot drugi uporabniki poligona pa seveda morajo vozila uporabljati skladno z veljavnimi pravili varne vožnje, česar pa prvotožena stranka ni zagotovila, ko je vozilo, ki

V primeru sporov, temelječih na zavarovalnih pogodbah, je trditveno in dokazno breme glede nastanka zavarovalnega primera na tožeči stranki, tožena stranka pa s trditvijo, da zavarovalni primer ni nastal, uveljavlja ugovor nenastale pravice. Sodna praksa je že izrekla, da v okvir dokazovanja obstoja zavarovalnega primera sodi tudi dokazovanje, da je do zatrjevane škode prišlo na zatrjevani način. Zavzeto je bilo stališče, da ugotovitev, da zatrjevana škoda v dogodku, ki naj bi predstavljal zavarovalni primer, ni mogla nastati, logično in izkustveno izključuje sam zatrjevani dogodek in s tem zatrjevani zavarovalni primer. Okoliščina, da je do dogodka prišlo na "drugačen način", nujno pomeni, da je prišlo tudi do drugačne škode, to pa narekuje sklep, da ni podana vzročna zveza med zatrjevanim škodnim dogodkom in zatrjevano škodo. Z vidika pravil o porazdelitvi dokaznega bremena navedeno pomeni, da je na tožeči stranki breme, da dokaže nastanek zavarovalnega primera, kar vključuje tudi zatrjevani način nastanka zavarovalnega primera, na toženi stranki pa je dokazno breme, da so podane okoliščine, ki po pogodbi in zakonu izključujejo zavarovalno kritje, zaradi česar tožeča stranka s

Ker je toženka sinu uporabo vozila izrecno prepovedala ter ji je bilo vozilo odvzeto brez njene krivde na protipraven način, zavarovalnih pravic ni izgubila, podan pa tudi ni abstraktni dejanski stan niti iz 151. člena niti iz četrtega odstavka 152. člena OZ, zato za povzročeno škodo ne odgovarja.

V skladu z drugim odstavkom 152. člena OZ imetnik stvari odgovarja poleg dejanskega uporabnika stvari, če je škoda posledica kakšne skrite napake ali skrite lastnosti stvari, na katero imetnik uporabnika ni opozoril. Sodišče se mora v ponovljenem sojenju zato opredeliti tudi do podanih trditev in ugovorov glede skritih napak na izročeni stvari.

Prenos nadzora in varstva psa na drugega (imetnika) izključuje krivdo in posledično odškodninsko odgovornost lastnika (primarnega imetnika), zato lastnik/primarni imetnik in sekundarni imetnik nista solidarno odškodninsko odgovorna. Enako velja tudi če gre za nevarnega psa in objektivno odgovornost, razen če bi lastnik psa zaupal osebi, ki ne bi bila usposobljena.

Ob dejanski ugotovitvi, da delovni proces na stroju ni prešel v sfero prevzemnika, pač pa je bil sestavni del skupnega delovnega procesa, katerega so vsakodnevno usmerjali, nadzirali in odrejali delavci druge toženke na skupnem delovišču, je materialnopravno pravilna odločitev, da do prenosa odgovornosti za škodo, ki izvira iz nevarne dejavnosti, ni prišlo, saj prevzemnik ob opravljanju dejavnosti ni v celoti prevzel tudi nadzora nad nevarno stvarjo. Kljub temu, da glavni je namen pravil o prekluziji udejanjanje načela koncentracije in pospešitve postopka, to ne pomeni, da stranka lahko časovno neomejeno navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze, kadar to ne pomeni podaljšanja postopka oziroma kadar to ne bi zavleklo reševanja spora.

V primeru izročitve nevarnega delovnega stroja tretji osebi, se objektivna odgovornost z imetnika prenese na tistega, ki mu je imetnik zaupal stvar v uporabo, ali je sicer dolžan stvar nadzorovati, ni pa pri imetniku na delu. Za prenos objektivne odgovornosti ne zadostuje gola izročitev nevarne stvari v uporabo. Pomembna je vsebina pravnega razmerja med prvotnim imetnikom in prevzemnikom; do prenosa odgovornosti za škodo, ki izvira iz nevarne dejavnosti pride, ko tretji prevzame stvar z namenom samostojne oprave določenega posla in v celoti tudi prevzame nadzor nad nevarno stvarjo.

Tožnik vtožuje plačilo odškodnine za škodo, ki jo je spornega dne utrpel na delovnem mestu, ko je nanj padla lestev. Lestev je bila prislonjena na regal, ob katerega je trčil sodelavec s tovorom, ki ga je prenašal z mostnim dvigalom. Sodelavec se pred manevriranjem z mostnim dvigalom ni prepričal, da lahko to počne brez nevarnosti za druge, in tudi ni poskrbel, da bi tovor prenašal na ustrezni razdalji do regalov pod njim. Njegovo ravnanje ni bilo dovolj skrbno, zato je potrebno uporabiti 1. odstavek 147. člena OZ, po katerem za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Tožnik je obdeloval kovinsko konstrukcijo v proizvodni hali, v kateri se z mostnim dvigalom prenašajo bremena v neposredni bližini delavcev, kar predstavlja povečano nevarnost za nastanek škode. Zato je podana objektivna odgovornost prve toženke za vtoževano škodo. Tožnik ni ravnal dovolj skrbno, ker pred pričetkom del ni preveril, ali lahko svoje delo opravlja brez nevarnosti, zato je z