VSM sodba III Kp 1/2009

Ob reševanju pritožbe zagovornice obd. D.K. se sodba sodišča prve stopnje v izreku o varnostnem ukrepu obveznega zdravljenja alkoholikov spremeni tako, da se obd. D.K. ta ukrep ne izreče.
Pritožba zagovornice obd. D.K. zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Obd. D.K. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 95. člena ZKP, potrebni izdatki in nagrada za njegovo zagovornico pa se izplačajo iz proračuna.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obd. D.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poskusa požiga po prvem odstavku 226. člena Kazenskega zakonika (KZ) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena in drugim odstavkom 16. člena KZ in mu ob uporabi omilitvenih določil 1. točke 42. člena in 2. točke 43. člena KZ določilo kazen devet mesecev zapora in storitve kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ, za katero mu je določilo kazen šest mesecev zapora, nato pa mu po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen eno leto in en mesec zapora. Po prvem odstavku 49. člena KZ je obdolžencu v izrečeno kazen vštelo čas, prestan v priporu od 12.8.2008 od 23.15 ure dalje. Na podlagi določbe 66. člena KZ je obdolžencu izreklo varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov, ki sme trajati, dokler ne bo kazen zapora prestana. O stroških kazenskega postopka pa je odločilo tako, da ga je oprostilo povrnitve vseh stroškov iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), v smislu prvega odstavka 97. člena ZKP pa se nagrada in potrebni izdatki zagovornice, ki mu je bila postavljena po uradni dolžnosti, izplačajo iz proračunskih sredstev.

Proti taki sodbi se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo spremeni tako, da obdolžencu izreče milejšo kazen ali pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje:

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkušalo najprej po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP) in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon iz 5. točke 372. člena ZKP, ki pa ob izreku prvostopne sodbe (29.10.2008) še ni obstajala, je pa do nje prišlo v pritožbenem postopku. V času odločanja o pritožbi se je že začel uporabljati nov Kazenski zakonik - KZ-1, in sicer od 1.11.2008, ki od prej veljavnega Kazenskega zakonika (KZ) in v njem predpisanih šestih varnostnih ukrepih zdaj predpisuje le še tri varnostne ukrepe (69. člen), med njimi pa ni več varnostnega ukrepa obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov. Pritožbeno sodišče je zato izrek o na prvi stopnji izrečenem varnostnem ukrepu obveznega zdravljenja alkoholikov spremenilo tako, da se ukrep obdolžencu ne izreče.

Bistveno kršitev določb kazenskega postopka uveljavlja pritožba iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj zatrjuje, da izpodbijani izrek nasprotuje sam sebi oziroma razlogom sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Vendar pa se pritožbeno sodišče s takimi pritožbenimi očitki ne more strinjati. Razlogi izpodbijane sodbe o odločilnih dejstvih niso med seboj v nasprotju, niti ni podana protispisnost. Pritožba povsem spregleda, da sta oškodovanki na zaslišanju pri preiskovalnem sodniku (list. št. 104) povedali, da ju je obdolženec žalil. Ko pa pritožba v nadaljevanju primerja izpovedbe prič z zaključki prvostopnega sodišča in zaključi, da izvedeni dokazni postopek ni potrdil obtožbe, pa je potrebno povedati, da pritožba s tem graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in s tem razlaga in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Uveljavljani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka zato ni podan.

Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da sta obdolžencu očitani kaznivi dejanji dokazani. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji obdolženčeve zagovornice pa še dodaja:

Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinja. Ponavlja zagovor obdolženca in skuša prepričati, da sta obdolženec in oškodovanka S.M. imela težave, vendar je prihajalo le do verbalnih konfliktov, obojestranskega fizičnega obračunavanja pa le izjemoma.

S takimi pritožbenimi navedbami pa se ni moč strinjati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj ne verjame zagovoru obdolženca, ampak izpovedbam oškodovank. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči. Pritožba povsem spregleda, da je obdolženec zlorabljal alkohol in v vinjenem stanju ogrožal varnost izvenzakonske partnerice S.M., pri otrocih pa povzročil ogroženost in prestrašenost, kar je izvenzakonska partnerica nekaj časa prikrivala, na kraju pa je vendarle posredovala policija in obdolžencu izrekla ukrep prepovedi približevanja stanovanjski hiši, s čimer pa se obdolženec več kot očitno ni mogel sprijazniti. Nobenega dvoma ni, da je reagiral tako, da je poskušal požgati hišo matere izvenzakonske partnerice, saj mu je ta (F.M.) napisala pismo, da v hiši zaradi nasilja nad hčerko in njenimi otroki ni več dobrodošel in da si naj odnese svoje stvari. Zato pač ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da sta oškodovanka S.M. in obdolženec imela le verbalne konflikte, še manj pa, da je z obdolžencem fizično obračunavala njegova izvenzakonska partnerica ter da se otroci niso počutili ogrožene in prestrašene, ko pa jih je med drugim tudi grdo žalil in zmerjal ter z njimi tudi fizično obračunaval. Nobenega dvoma zato ni, da je obdolženec storil tudi kaznivo dejanje nasilništva, saj poskus požiga stanovanjske hiše priznava sam.

Po obrazloženem se pokaže, da pritožbena izvajanja zagovornice ne morejo omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in je zato pritožba zagovornice zoper prvostopni krivdni izrek, neutemeljena.

Na pritožbo obdolženčeve zagovornice je pritožbeno sodišče preizkusilo še odločbo o kazenski sankciji in pri tem ugotovilo, da ni moč uporabiti določb o pogojni obsodbi, izvršitev kazni v smislu določbe četrtega odstavka 86. člena KZ-1 pa bo obdolženec moral predlagati pred sodiščem prve stopnje, ki bo moralo presoditi objektivne in subjektivne okoliščine obdolženca. Pogojno obsodbo izreče sodišče, če glede na osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnjo kazenske odgovornosti in glede na druge okoliščine, v katerih je dejanje storil, spozna, da je mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Pogojno obsodbo izreče sodišče tistemu obdolžencu, za katerega na podlagi navedenih okoliščin presodi, da bo že z opozorilom in tudi grožnjo, da bo sodišče pogojno obsodbo preklicalo in izreklo kazen, ki je v njej določena, če bo obsojenec storil novo kaznivo dejanje ali ne bo izpolnil drugih pogojev ali obveznosti, ki so mu bile naložene s pogojno obsodbo, dosežen namen kaznovanja. Glede na to, da je obdolženec obe dejanji storil pod vplivom alkohola in da alkohol zlorablja in ker tudi ni upošteval ukrepa policije o prepovedi približevanju hiši oškodovanke F.M. in ker se tudi ni mogel sprijazniti z njeno odločitvijo, da ni več zaželen v njeni hiši, od obdolženca ni moč pričakovati, da ne bi več ponavljal kaznivih dejanj in da ne bo več zlorabljal alkoholnih pijač. Prvostopenjsko sodišče mu je zato povsem utemeljeno izreklo primerni zaporni kazni, kot tudi enotno kazen zapora.

Obdolženčeva zagovornica se pritožuje tudi zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka, vendar je ne obrazloži, pritožbenemu sodišču pa tudi ne oblikuje končnega predloga. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je uveljavljanje tega pritožbenega razloga ostalo le na načelni ravni zato, ker je prvostopenjsko sodišče obdolženca tako in tako oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka.

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu prvostopne sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) ni ugotovilo kršitev zakona, je o pritožbi obdolženčeve zagovornice odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 97. in prvim odstavkom 98. člena ZKP).