66. člen KZ

Zaenkrat tudi po uveljavitvi Zakona o duševnem zdravju še ni bil sprejet zakon, ki bi urejal ukrepe obveznega psihiatričnega zdravljenja neprištevnih in bistveno zmanjšano prištevnih storilcev kaznivih dejanj.

V času odločanja o pritožbi se je že začel uporabljati nov Kazenski zakonik - KZ-1, od 1.11.2008, ki od prej veljavnega Kazenskega zakonika (KZ) in v njem predpisanih šestih varnostnih ukrepih zdaj predpisuje le tri varnostne ukrepe (69. člen), med njimi ni več varnostnega ukrepa obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov. Pritožbeno sodišče je zato izrek o na prvi stopnji izrečenem varnostnem ukrepu obveznega zdravljenja alkoholikov spremenilo tako, da se ukrep obdolžencu ne izreče.

Ob preizkusu napadene sodbe po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP) je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon iz 5. točke 372. člena ZKP, ki ob izreku prvostopne sodbe še ni obstajal, je pa veljal v pritožbenem postopku. V času odločanja o pritožbi je začel veljati Kazenski zakonik (KZ-1) in sicer 1.11.2008, ki od skupaj prej predpisanih šestih varnostnih ukrepov zdaj predpisuje le še tri varnostne ukrepe, pri čemer med njimi ni več varnostnega ukrepa obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na prvi stopnji izrečen varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov odpravilo.

Psihiatrično zdravljenje se izvaja v zvezi z duševnimi boleznimi oziroma duševnimi motnjami, ki so jim skupne različne kombinacije bolezensko spremenjenega mišljenja, čustvovanja, zaznavanja, motenega obnašanja oziroma vedenja in prizadetosti spoznavanja ter spomina. Duševne motnje so torej manifestacija bolezensko spremenjenih vedenjskih, psiholoških in bioloških funkcij posameznika, ki terjajo psihiatrično zdravljenje in sodijo v skupino shizofrenskih psihoz, paranoidnih psihoz in afektivnih psihoz. Da pri obdolženki ne gre za nobeno od teh psihoz oziroma duševnih bolezni ali motenj, ki bi terjale specialistično psihiatrično zdravljenje, je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo na podlagi presoje izvedenskega mnenja izvedenca psihiatra. Sprejelo je ugotovitev izvedenca, da obdolženka psihiatričnega zdravljenja ne potrebuje in zanjo tudi ni indicirano. Psihiatrično zdravljenje po členu 64 kot po členu 65 KZ tako terja zdravstvene indikacije za takšno zdravljenje, česar pa, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pri obdolženki ni. Za obdolženko pride v poštev le zdravljenje zaradi odvisnosti od alkohola, kar pa ne sodi v psihiatrično zdravljenje

Sklep o priporu (odreditvi ali podaljšanju) se ne more izpodbijati "kot sodni postopek" v zahtevi za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo, sicer bi šlo za nedovoljeno podaljševanje zakonskega prekluzivnega roka, predpisanega za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep o priporu med kazenskim postopkom. Za izrek varnostnega ukrepa po 66. členu KZ ni pomembno, ali je bil storilec v času kaznivega dejanja pod vplivom alkohola ali mamil, marveč je odločilno, da je kaznivo dejanje storil zaradi odvisnosti.

Če zagovornik predlaga poleg znižanja izrečene kazni v pritožbi še izrek varnostnega ukrepa po 66. KZ, ki ga sodišče 1. stopnje v izpodbijani sodbi ni izreklo, bi pomenil izrek tega ukrepa na sodišču 2. stopnje kršitev prepovedi iz 385. čl. ZKP. Izrek takšnega ukrepa bi mogel in smel predlagati v pritožbi samo državni tožilec.

Ta ukrep ni bil izrečen v skladu z določbo III. odst. 66. čl. KZ, saj bi glede na izrečeno pogojno obsodbo sodišče obtožencu smelo naložiti le takšno zdravljenje na prostosti in to ob naslednjih pogojih: da je obtoženec storil kaznivo dejanje zaradi odvisnosti od alkohola, da obstaja nevarnost, da bo zaradi tega kazniva dejanja ponavljal in upoštevati zlasti obtoženčevo pripravljenost za takšno zdravljenje. V postopku ni bilo ugotovljeno, da je obtoženec storil kaznivo dejanje zaradi odvisnosti od alkohola, temveč le, da naj bi ga storil pod vplivom alkohola. Nadalje izvedenec ugotavlja, da obstaja le majhna verjetnost, da bi obtoženec kazniva dejanja ponovil. Takšna ugotovitev je podkrepljena tudi s tem, da obtoženec od leta 2001 v škodo obeh hčera ni storil ničesar v smeri kršitve spolne nedotakljivosti, temveč so se razmere doma uredile in ker se obtoženec tudi ni pripravljen zdraviti, pogoji za izrek varnostnega ukrepa po III. odst. 66. čl. KZ niso bili izpolnjeni, zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo I. odst. 394. čl. ZKP izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je izrek varnostnega ukrepa

Ker je sodišče prve stopnje obtožencu izreklo varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov po členu 66 KZ, čeprav izvedenec psihiater ni ugotovil obtoženčeve odvisnosti od alkohola, je s tem storilo kršitev iz 5. točke 372. člena ZKP, saj za izrek varnostnega ukrepa niso bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji.