VSL sodba I Kp 1697/2004

Pritožbi zagovornice obtoženega J. K. se deloma ugodi in se
izpodbijana sodba v odločbah o krivdi, pravni opredelitvi in kazenski
sankciji tako spremeni, da se
obtoženega J. K. spozna za krivega,
da je neupravičeno vstopil v tuje stanovanje skupaj z mladoletnim
Ž. U., Z. Š. in R. Š.,
tako da so v času med 19. in 22.6.2001 brez vednosti in dovoljenja
lastnikov M. in V. A. vstopili v njuno stanovanjsko hišo na naslovu
Trata III št. 1 v Kočevju, dejanje pa je storil tako, da je potem, ko
so se prepričali, da ni nikogar doma, splezal po nadstrešku pred
stanovanjsko hišo na prvi balkon, se od tu povzpel na balkon v drugem
nadstropju, kjer je bilo okno odprto na škarje, in so okno odprli ter
tako prišel v notranjost hiše.
S tem je storil kaznivo dejanje kršitve nedotakljivosti stanovanja po
I. odst. 152. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ.
Na podlagi 50. člena KZ se obtožencu izreče
p o g o j n a o b s o d b a
v kateri se mu po I. odst. 152. člena KZ določi kazen
3 (tri) mesece zapora,
ki pa ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi 1 (enega) leta
in 6 (šestih) mesecev ne bo storil novega kaznivega dejanja.
Po II. odst. 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se
oškodovanko M. A. s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.
V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih
delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženega J. K.

spoznalo za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki I.

odst. 212. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ in mu izreklo pogojno

obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen šestih mesecev zapora s

preizkusno dobo dveh let in šestih mesecev ter mu določilo še poseben

pogoj, da mora oškodovanki M. A. v roku šestnajstih mesecev vrniti

1.000.000,00 SIT. Obdolženemu je v skladu z določbo I. odst. 95.

člena ZKP naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in na

60.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. Obtoženega J. K. pa je iz

razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje odvzem motornega vozila po I.

odst. 216. člena KZ ter o stroških kazenskega postopka glede tega

dela kazenskega postopka odločilo v skladu z določbo I. odst. 96.

člena ZKP.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila zagovornica obtoženega iz vseh

pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP in predlaga, naj sodišče sodbo

spremeni tako, da obtoženega oprosti obtožbe za kaznivo dejanje po 1.

točki I. odst. 212. člena KZ oziroma podrejeno, da izpodbijani del

sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višja državna tožilka A. Š. je v pisnem mnenju, ki ga je podala na

podlagi določbe II. odst. 377. člena ZKP in ga je pritožbeno sodišče

vročilo obtožencu in njegovi zagovornici, predlagala zavrnitev

pritožbe.

Zagovornica obtoženega je v odgovoru na mnenje višje državne tožilke

vztrajala pri pritožbenih navedbah.

Pritožba je deloma utemeljena.

Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb sodišče druge

stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa dejstva pravilno

ugotovilo, vendar je na podlagi ugotovljenih dejstev napravilo

napačen dokazni zaključek, da je obtoženi storil očitano mu kaznivo

dejanje, zaradi česar je, kot utemeljeno opozarja pritožnica,

dejansko stanje zmotno ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je obtoženi v

svojem zagovoru priznal, da je kritičnega dne skupaj z mladoletniki

vstopil v hišo oškodovancev. Pravilno je ugotovilo, da sta tudi priči

Š. in Š. v tem delu enako izpovedala in sicer, da so vstopili v hišo

tako, da so splezali na balkon in tam vstopili v spalnico skozi

odprto okno. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da

je tudi priča U. izpovedal, da so vsi splezali na balkon in da so s

pomočjo palice odprli okno skozi katerega so nato vstopili v hišo

oškodovancev. Pritožnica pa v pritožbi utemeljeno opozarja, da ni

dokazano, da je obtoženi vzel zlatnino iz hiše oškodovancev, saj sta

priči Š. in Š. izrecno zanikala, da bi obtoženi karkoli vzel iz hiše

oškodovancev in v tem delu potrdila zagovor obtoženca. Pritožnica ima

tudi prav, ko navaja, da sodišče prve stopnje izpovedbo prič

Š. in Š. izpodbija z nebistvenimi okoliščinami in sicer, ko njuno

izpovedbo ocenjuje kot neverodostojno zaradi dejstva, da se ne

spominjata podrobnosti glede piškotov in sladkarij, čeprav kot

utemeljeno opozarja pritožnica, sladkarije sploh niso predmet

obtožbe. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je priča

U. narisal verižico, kakršno naj bi videl jemati obtoženega iz

predala v spalnici oškodovancev, pravilno je tudi ugotovilo, da je

oškodovanka M. A. izrecno povedala, da takšne verižice, kot jo je

narisal U., ni imela v svoji posesti. Pritožnica zato utemeljeno

navaja, da ni logičen zaključek sodišča prve stopnje, da kljub temu

dejstvu ter dejstvu, da je bilo dejanje storjeno pred tremi leti v

nočnem času, ob delno spuščenih "roletah", verjame priči U., da je

obtoženega videl jemati zlatnino iz spalnice oškodovancev. Prav tako

pa pritožnica še utemeljeno navaja, da ukradena zlatnina pri

obtoženemu ni bila najdena. Glede na vse navedeno ima pritožnica

prav, da obtoženemu ni z gotovostjo, ki je potrebna za obsodilno

sodbo, dokazano, da je kritičnega dne iz hiše oškodovancev vzel

zlatnino, ki je navedena v obtožbi, saj razen izpovedbe priče U., ni

drugih dokazov, ki bi potrdili očitek obtožbe, zato ni dokazov, da bi

obtoženi storil kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki I. odst.

212člena KZ.

Pritožnica nadalje utemeljeno navaja, da zbrani dokazi kažejo le na

to, da je obtoženi vstopil v hišo oškodovancev in je tako izpolnil

znake kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja. Kaznivo

dejanje kršitve nedotakljivosti stanovanja po I. odst. 152. člena KZ

stori, kdor neupravičeno vstopi v tuje stanovanje. To kaznivo dejanje

pa je konzumirano v kaznivem dejanju velike tatvine po 1. točki I.

odst. 212. člena KZ. Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da je

obtoženi priznal, da je vstopil v hišo oškodovancev, da so priče

Š., Š. ter U. skladno izpovedale, da so vstopili v hišo skozi okno,

ki so ga odprli, na balkonu v drugem nadstropju, na katerega so

splezali preko nadstreška in balkona v prvem nadstropju ter da so v

hišo vstopili brez vednosti in dovoljenja oškodovancev V. in M. A.,

ki sta se v kritičnem času nahajala na Hrvaškem v Novem Gradu, in sta

izpovedala, da sta se takoj, ko so ju sosedje poklicali in jima

povedali, da so vrata garaže odprta, vrnila domov in sta tudi istega

dne, torej 22.6.2001 podala predlog za pregon (list.št. 6).

Pritožbeno sodišče je zato v tem delu ugodilo pritožbi zagovornice in

ugotovilo, da je sodišče prve stopnje glede očitka obtožencu, da je

iz hiše oškodovancev vzel zlatnino, dejansko stanje zmotno ugotovilo,

za pravilno ugotovitev dejanskega stanja pa je bila potrebna samo

drugačna presoja že ugotovljenih dejstev. Sodišče druge stopnje je

zato ravnalo po določbi V. odstavka 392. člena Zakona o kazenskem

postopku (ZKP) in obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanje

kršitve nedotakljivosti stanovanja po I. odst. 152. člena KZ, kar je

narekovalo spremembo opisa kaznivega dejanja v abstraktnem delu

(konkretni dejanski stan namreč v celoti zajema zakonske znake

kaznivega dejanja, za katerega je bil obtoženec s to odločbo spoznan

za krivega) in spremembo krivdoreka in pravne opredelitve

obtoženčevega ravnanja (I. odst. 394. člena ZKP).

Takšna sprememba izpodbijane sodbe je terjala tudi spremembo odločbe

o kazenski sankciji. Za kaznivo dejanje kršitve nedotakljivosti

stanovanja je v zakonu predpisana denarna kazen ali kazen zapora do

enega leta, kar pomeni, da gre za milejše kaznivo dejanje od

kaznivega dejanja velike tatvine, za katerega je bil obtoženec

spoznan za krivega na prvi stopnji, kar se je odrazilo tudi v

določitvi dolžine zaporne kazni v okviru pogojne obsodbe. Tudi

sodišče druge stopnje se je odločilo za izrek sankcije opominjevalne

narave, saj je enako kot sodišče prve stopnje ocenilo, da je podana

obtoženčeva pozitivna prognoza bodočega vedenja, glede na dejstvo, da

obtoženi še ni bil kaznovan ter da je en mesec pred izvršitvijo

kaznivega dejanja dopolnil osemnajst let. Kot že rečeno pa se je

kriminalna količina s to sodbo zmanjšala, zato je sodišče druge

stopnje obtožencu v okviru pogojne obsodbe določilo kazen treh

mesecev zapora, ki je po mnenju pritožbenega sodišča pravična glede

na obtoženčevo obžalovanje, glede na njegovo mladost, nekaznovanost,

časovno odmaknjenost od dejanja ter težo kaznivega dejanja.

Preizkusna doba enega leta in šestih mesecev pa je primerno dolga za

utrditev prognoze obtoženčevega pričakovanega bodočega pozitivnega

vedenja. Pritožnica v pritožbi ne izpodbija izreka pogojne obsodbe,

temveč izpodbija le odmero višine kazni in izpostavlja obtoženčev

premoženjsko socialni status, ki ni olajševalna okoliščina, ter

njegovo nekaznovanost, ki pa jo je sodišče pri določitvi kazni

upoštevalo.

Ker je sodišče druge stopnje obtoženega spoznalo za krivega kaznivega

dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po I. odst. 152. člena KZ

je v skladu s takšno odločitvijo oškodovanko M. A. z njenim

premoženjskopravnim zahtevkom, s katerim je zahtevala povrnitev škode

zaradi odtujene zlatnine v višini 1.000.000,00 SIT, napotilo na

pravdo (II. odst. 105. člena ZKP).

V ostalem delu je pritožba zagovornice neutemeljena. Pritožnica

neutemeljeno predlaga, da se obtožencu izreče oprostilna sodba, saj

tudi sama v pritožbi ugotavlja, da je obtoženi izpolnil znake

kaznivega dejanja po I. odst. 152. člena KZ. Prav tako neutemeljeno

navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno

kršitev postopka po 11. točki I. odst. 371. člena ZKP, ker naj bi

sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na izpovedbe prič, ki so

si kontradiktorne. Samo dejstvo, da priče različno izpovedujejo, še

ni razlog, da je podana takšna kršitev, če sodišče prve stopnje

različne izpovedbe oceni, kar je sodišče prve stopnje storilo.

Pritožnica pa v ničemer ne konkretizira trditev, da sodba nima

razlogov, zato teh navedb sodišče druge stopnje ni moglo preizkusiti.

Ostalih pritožbenih navedb pa sodišče druge stopnje ni presojalo, ker

so glede na odločitev sodišča druge stopnje, ki je razvidna iz izreka

te sodbe, brezpredmetne.

Pritožbeno sodišče je tako deloma ugodilo zagovornikovi pritožbi in

izpodbijano sodbo v navedenem obsegu deloma spremenilo. V ostalem pa

je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih

potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je bilo deloma odločeno v obtoženčevo korist, obtoženec v zvezi s

pritožbenim postopkom povprečnine ni dolžan plačati (2. odst. 98.

člena ZKP). Drugi stroški o katerih bi bilo potrebno odločati, pa pri

pritožbenem sodišču niso nastali.