152. člen KZ

Prvo dejanje usmerjeno v pregon obsojenca je bilo z vložitvijo obtožnega predloga izvršeno dne 11. 12. 2012, vendar je rok treh let od storitve obsojencu očitanega kaznivega dejanja pretekel že 1. 10. 2010, in je torej pregon zastaral.

Če zahteva za obvestilo o seji senata sodišča druge stopnje ni bila poslana v roku za pritožbo, je ni mogoče obravnavati kot dopolnitev pritožbe in ni mogoče šteti, da je bila podana v pritožbi.

Atrij predstavlja funkcionalni del stanovanja oziroma tuj zaprt prostor, opredeljen v določbi prvega odstavka 152. člena KZ.

Obdolženi ni ravnal v silobranu, saj za to manjka osnovi element - protipraven napad nanj. Pri kaznivem dejanju kršitve nedotakljivosti stanovanja pa ni potrebe po ločevanju zasebnih prostorov od poslovnih v isti hiši, saj se to kaznivo dejanje stori tako v tujem stanovanju kot v drugih zaprtih prostorih, tudi poslovnih.

Predlog za pregon je potrebno podati v treh mesecih od dneva, ko je upravičenec zvedel za kaznivo dejanje in storilca. Oškodovanka, ki je vedela za storilca kaznivega dejanja, je torej lahko podala ovadbo in predlog za pregon le za tisti del nadaljevanega kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja, ki ga je obsojenec storil v obdobju treh mesecev pred podano ovadbo.

V ravnanju obdolžencev, ki sta oškodovancu preprečila nameravano zaprtje vhodnih vrat v njegovo stanovanje tako, da ga, je eden izmed njiju odrinil od vhodnih vrat, drugi pa ga nato potiskal proti kuhinji ter na tak način brez njegovega dovoljenja vstopila v njegovo stanovanje, so podani znaki kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po 1. odst. 152. čl. KZ.

Ogrožanje, zgražanje ali prestrašenost lahko nastane hkrati s storilčevim dejanjem, neposredno po dejanju ali pa v krajšem časovnem presledku. Kaznivo dejanje nasilništva je torej lahko podano tudi takrat, ko občani, v konkretnem primeru oškodovančeva starša, za storilčevo ravnanje zvedo kasneje in jih to vznemiri oziroma prestraši.

Izraz "tuje stanovanje", ki je zakonski znak kaznivega dejanja po 1. odstavku 152. člena KZ, ne pomeni "tuj" v lastninskopravnem smislu, ampak zakonito pravico določene osebe, da stanovanje dejansko uporablja.

Ne more biti objekt kazenskopravnega varstva vsak zaprt prostor, temveč le tisti, ki pripada stanovanju ali je povezan z domovanjem npr. garaže, veže, kopalnice, balkoni, drvarnice, ograjena dvorišča, torej zaprt prostor, ko upravičena oseba, ki te prostore uporablja, upravičeno pričakuje, da bo sama.

Pritožnica nadalje utemeljeno navaja, da zbrani dokazi kažejo le na to, da je obtoženi vstopil v hišo oškodovancev in je tako izpolnil znake kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja. Kaznivo dejanje kršitve nedotakljivosti stanovanja po I. odst. 152. člena KZ stori, kdor neupravičeno vstopi v tuje stanovanje. To kaznivo dejanje pa je konzumirano v kaznivem dejanju velike tatvine po 1. točki I. odst. 212. člena KZ. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu ugodilo pritožbi zagovornice in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje glede očitka obtožencu, da je iz hiše oškodovancev vzel zlatnino, dejansko stanje zmotno ugotovilo, za pravilno ugotovitev dejanskega stanja pa je bila potrebna samo drugačna presoja že ugotovljenih dejstev. Sodišče druge stopnje je zato ravnalo po določbi V. odstavka 392. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po I. odst. 152. člena KZ, kar je narekovalo spremembo opisa kaznivega dejanja v abstraktnem delu (konkretni dejanski stan namreč v celoti zajema zakonske znake kaznivega dejanja, za katerega

Čeprav iz opisa ravnanj izhaja, da sta obsojenca storila očitano kaznivo dejanje kot sostorilca, sodišče s tem, ko je razsodilo, da je storil vsak po eno kaznivo dejanje, ni kršilo kazenskega zakona, ker bi glede dejanja uporabilo zakon, ki se ne bi smel uporabiti (4. točka 372. člena ZKP). Konkretizacija naklepa (iz podobnih razlogov tudi malomarnosti) je stvar obrazložitve, za sam opis dejanja v izreku pa zadostuje, da daje okvir za ugotavljanje določene vrste krivdne oblike. Tudi v primeru obarvanega naklepa situacija ni drugačna. Abstraktni opis ni obvezna sestavina opisa kaznivega dejanja (1. točka 1. odstavka 359. člena ZKP). Pri pravni kvalifikaciji kaznivega dejanja po 3. odstavku 186. člena KZ-77 ni potrebno še sklicevanje na 1. odstavek navedenega člena. S tem ko je sodišče glede na zahtevo 3. odstavka 300. člena ZKP-77 v zvezi z obstojem posebno tehtnih razlogov za sojenje v obdolženčevi nenavzočnosti obrazložilo le, da je zadeva nujna, ni navedlo razlogov o tem odločilnem dejstvu (bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP).

Kazenskopravni pojem stanovanja je širši od stanovanja, kot ga določa stanovanjska zakonodaja in zajema tudi prostore, ki po tej zakonodaji ne štejejo za stanovanje, kot na primer prostore, ki se občasno uporabljajo za počitek ali oddih, prostore za začasno prebivanje, prostore v samskih domovih, domovih upokojencev, hotelske sobe, ladijske kabine, podstanovalske sobe itd. Ko določba 1. odstavka 152. člena KZ govori o "zaprtih prostorih", varuje le tiste prostore, ki pripadajo stanovanju oziroma ki so povezani z domovanjem (npr. garaže, veže, kopalnice, balkoni, drvarnice, ograjena dvorišča, itd.). Zasebno zemljišče ograjeno s cipresami in žično ograjo, na kateri se nahajata stolp in park s skulpturami in na kateri zasebna tožilka ne prebiva, ni tak prostor, ki bi bil neposredno povezan z domovanjem zasebne tožilke in na katerem bi zasebna tožilka lahko utemeljeno pričakovala zasebnost v povezavi z njenim bivalnim prostorom.

Ni mogoče šteti, da se obdolženec s tem, ko se glavne obravnave, na katero je pravilno povabljen, ne udeleži in svojega izostanka tudi ne opraviči, odpoveduje ne le uresničevanju svojih pravic do obrambe na glavni obravnavi, ampak tudi pritožbam, ki jih po ZKP lahko vloži zoper sklepe sodišča, izdane na tej glavni obravnavi. Pravici do pritožbe se lahko upravičenec namreč odpove šele, ko je seznanjen z odločbo sodišča in poučen, da ima zoper to odločbo pravico vložiti pritožbo. Ustava zagotavlja pravico do nedotakljivost stanovanja (36. člen ustave), ki se kazenskopravno varuje z določbo o kaznivem dejanju nedotakljivosti stanovanja (152. člen KZ), "stanovalcu", to je upravičencu do stanovanja, kar je oškodovanka v stanovanju svoje matere tudi bila. Predmet varstva pri tem kaznivem dejanju je zasebnost in ne lastnina.

Neutemeljeno je izvajanje pritožbe, da hodnik, ki je sestavni del stanovanja, ne uživa kazenskopravnega varstva po določbi 152.člena KZ.

Obdolženec je romunski begunec, ki je ilegalno prišel v Slovenijo in bil namenjen v Italijo, po prihodu v Slovenijo je zaradi utrujenosti neupravičeno vstopil v tuje zaprte prostore in v baraki prespal. Te osebne okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, motiv ter minimalna škoda, ki jo je obdolženec povzročil, ko je s silo telesa odprl lesena vrata, pa so po oceni sodišča druge stopnje takšne, ki dajejo obdolženčevemu ravnanju značaj dejanja majhnega pomena.

Besedne zveze "tuje stanovanje" pri kaznivem dejanju kršitve nedotakljivosti stanovanja po 152. čl. KZ ni mogoče presojati zgolj v lastninskopravnem smislu, pač pa je treba obstoj tega zakonskega znaka kaznivega dejanja ocenjevati šele v smislu kakršnegakoli upravičenja (pravne podlage) do stanovanja, ki bi izključevalo protipravnost ravnanja.

Ni podan pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje uporabilo ob storitvi kaznivega dejanja veljavne določbe Kazenskega zakonika.

V ravnanju obdolženca, ki je v hišo oškodovancev prišel brez dovoljenja hišnih gospodarjev, so podani znaki kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po čl. 152/1 KZ. Ker pa zaradi obdolženčevega ravnanja ni nastalo škodljivih posledic, in glede na to, da je bil obdolženec v hiši le kratek čas in se je na zahtevo oškodovanke takoj odstranil, pa je njegovo ravnanje oceniti kot dejanje majhnega pomena.

Kaznivo dejanje kršitve nedotakljivosti stanovanja po 1. odst. 152.čl. KZ ni podano če je obdolženec v stanovanje prišel na povabilo solastnice stanovanja pa četudi je to bilo proti volji oškodovanca kot tožilca.Solastnik stanovanja,v danem primeru oškodovanec kot tožilec, ni upravičen omejevati pravice drugega solastnika do sprejemanja obiskov, ki ne segajo iz običajnih okvirov.