294. člen ZKP

Spoštovanje jedra pravic iz 34. in 35. člena Ustave RS, ki ga mora zagotoviti država, narekuje, da je tudi izražanju grobih vrednostnih sodb postavljena meja. In ko obsojencu, kot v primeru izjav iz izreka izpodbijane sodbe, ne gre več za vplivanje na razpravo v javnem interesu, temveč zgolj za žalitev, sramotenje in osebno diskreditacijo sodnikov, protipravnost njegovega ravnanja ne more biti izključena. Iz prostorskih razlogov je razumljivo, da je število oseb, ki so dejansko navzoči na glavni obravnavi, vselej omejeno, vendar pa protestno zavračanje vsakršne udeležbe na narokih zato, ker sodišče ne razpolaga z želeno razpravno dvorano, ne more utemeljiti kršitve pravil o javnosti sojenja.

Le če sodišče prve stopnje ustrezno obrazloži svojo odločitev o izključitvi javnosti z (dela) glavne obravnave, je mogoče ugotoviti oziroma preveriti, ali je bila javnost izključena zaradi posebej utemeljenih okoliščin konkretnega primera, ali pa je bila izključena v nasprotju z zakonom (in je zato podana kršitev iz 4. točke prvega odstavka 371. člena ZKP). Dejstvo, da se preberejo vse listine v spisu, je bilo v zapisnik vpisano avtomatično, pro forma, dejansko pa dokazi na glavni obravnavi niso bili pretreseni. Sodišče prve stopnje je tako kršilo določbe 355. člena ZKP, s tem pa poseglo v obdolženčevo pravico do obrambe. Sodišče prve stopnje je izvedenko postavilo zaradi „ugotovitve verodostojnosti oškodovanke na sodišču“, čeprav izvedencu takšne naloge ni dopustno naložiti, ker verodostojnost presoja le sodišče samo. Obdolženec je podal pisne pripombe na izvedensko mnenje, ki pa jih kljub njegovi izrecni zahtevi sodišče prve stopnje izvedenki ni posredovalo v odgovor. Obdolženec je tekom predmetnega kazenskega postopka podal vrsto vlog in tri pisne zagovore, na katere se je vseskozi skliceval tudi na narokih pred sodiščem. Vendar se izpodbijana sodba ni

S tem, ko je zlonamerno onemogočala izvršitev izvršljivih začasnih odredb o stikih med mladoletnima otrokoma in njunim očetom, je obsojenka prvenstveno prekršila osebnostne pravice svojih otrok do stikov z drugim staršem, saj so stiki predvsem otrokova pravica. Hkrati pa je z očitanim ravnanjem posegla tudi v osebnostne pravice svojega bivšega moža, saj spada pravica do stikov s svojim otrokom pod okrilje pravice do družinskega življenja, ki jo ščitita tako Ustava RS (53. in 54. člen) kot tudi EKČP (8. člen). Datum nastopa izvršljivosti odločbe ni zakonski znak kaznivega dejanja, zato ni treba, da bi bil naveden v opisu dejanja. Ker lahko izvršljivost v določenih primerih nastopi tudi pred pravnomočnostjo, če pravno sredstvo ne zadrži izvršitve (konkretno pri začasnih odredbah to določa četrti odstavek 19. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju: ZIZ), je treba šteti, da je zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 190. člena KZ-1 izpolnjen tudi, če izvršljiva odločba, katere uresničitev zlonamerno onemogoča storilec, še ni postala pravnomočna. Če je izvršljiva odločba kasneje razveljavljena, to ne vpliva na takoimenovano bit inkriminacije in s

Zahteva za varstvo zakonitosti je ne samo izredno temveč tudi samostojno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti le iz razlogov, ki so v zakonu izrecno predpisani, zato kršitev ni mogoče uveljavljati tako, da se vložnik namesto, da bi kršitve izrecno navedel in določno pojasnil, enostavno sklicuje na navedbe, ki jih je podal v zaključni besedi ali tekom postopka, ali na kršitve, ki jih je uveljavljal v drugih pravnih sredstvih. Udeleženci v prometu se načeloma lahko držijo zaupanja v pravilnost ravnanja drugih, a le do tedaj, dokler ne gre za manjše protipredpisno ravnanje drugih udeležencev, ki ga je storilec lahko zaznal, reagiral in pričakoval.

Pogoj za tožnikov uspeh je, da navede vsa dejstva, ki substancirajo zahtevek (zahteva sklepčnosti), ter da trditve o teh dejstvih tudi dokaže. Da se šteje, da je tožnik zadostil trditvenemu bremenu glede protipravnosti, mora tožnik konkretno navesti protipravno dejanje (ali opustitev), ki ga očita tožencu, zaradi katerega naj bi mu nastala škoda. Upoštevajoč 212. oziroma 7. člen ZPP pa brez ustrezne trditvene podlage sodišče prve stopnje tudi izpovedi tožnika v tej smeri ne sme vzeti za podlago svoji odločitvi. Prav tako sodišče ne more izvesti dokaza (zaslišanje stranke ali priče), da bi pravnorelevantna dejstva, iz katerih bi izhajala utemeljenost zahtevka, ugotavljalo brez predhodne trditvene podlage (informativni dokaz).

Razlogi za izključitev javnosti z glavne obravnave so formulirani dokaj posplošeno, sodišče pa jih mora razlagati restriktivno.

Prepoznave obtoženca na glavni obravnavi sodišče ne opravi na način, določen v 242. členu ZKP.

Pritožnica nadalje utemeljeno navaja, da zbrani dokazi kažejo le na to, da je obtoženi vstopil v hišo oškodovancev in je tako izpolnil znake kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja. Kaznivo dejanje kršitve nedotakljivosti stanovanja po I. odst. 152. člena KZ stori, kdor neupravičeno vstopi v tuje stanovanje. To kaznivo dejanje pa je konzumirano v kaznivem dejanju velike tatvine po 1. točki I. odst. 212. člena KZ. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu ugodilo pritožbi zagovornice in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje glede očitka obtožencu, da je iz hiše oškodovancev vzel zlatnino, dejansko stanje zmotno ugotovilo, za pravilno ugotovitev dejanskega stanja pa je bila potrebna samo drugačna presoja že ugotovljenih dejstev. Sodišče druge stopnje je zato ravnalo po določbi V. odstavka 392. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po I. odst. 152. člena KZ, kar je narekovalo spremembo opisa kaznivega dejanja v abstraktnem delu (konkretni dejanski stan namreč v celoti zajema zakonske znake kaznivega dejanja, za katerega