VSRS Sodba in sklep II Ips 976/2008 in II Ips 977/2008

Reviziji se zavrneta.

Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da spada v skupno premoženje pravdnih strank nepremičnina s parc. št. 3468 k.o. ... do nerazdeljenih 73/100, do celote kontejner za čebele, 60 čebeljih panjev in kamion znamke Fiat in da pripada tožnici na tem skupnem premoženju delež do ene polovice. Tožencu je naložilo, da tožnici izstavi listino, sposobno za vknjižbo lastninske pravice na sporni nepremičnini. Višji tožbeni zahtevek in zahtevek v preostalem delu je zavrnilo. Listinske dokaze, ki jih je toženec predložil na zadnjem naroku za glavno obravnavo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo, ker je ocenilo, da je toženec glede predlaganja teh dokazov prekludiran, pa tudi zato, ker je prispevek toženčevih staršev k gradnji sporne nepremičnine že upoštevalo na podlagi toženčeve izpovedbe.

Pritožbeno sodišče je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti tej sodbi je toženec vložil pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da sta že iz ustavnopravnega vidika sporni določbi prvega in drugega odstavka 286. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP), zato sta nižji sodišči zavrnili izvedbo dokazov v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije (Uradni list RS/I, št. 33/91 - URS). Treba bi bilo upoštevati ustavno odločbo Up-486/03-15 oziroma jamstva, ki izhajajo iz 22., 25. in tretje alineje 29. člena URS, saj pravica obdolženca do izvajanja dokazov ustreza pravici do izvajanja dokazov v pravdi. Pritožbeno sodišče se v tem delu o večini pritožbenih navedb ni izjasnilo in jih je enostavno spregledalo oziroma zavrnilo s pavšalnimi zaključki. Toženec je opozarjal na uporabo 8. člena ZPP in na celo vrsto pomembnih dejstev in dokazov, vendar sta jih nižji sodišči prezrli. Opozarjal je tudi na prvi stopnji storjeno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar je pritožbeno sodišče odločalo precej formalno in ni napravilo celovite analize in ocene izpovedb in listin. Nižji sodišči sta napačno uporabili določbe prvega in drugega odstavka 286. člena ZPP, kar predstavlja kršitev iz prvega in drugega odstavka 339. člena ZPP. Prej za listinske dokaze ni vedel in jih je slučajno našel na podstrešju stanovanjske hiše, in to na takšnem mestu, da je mogoče sklepati, da jih je nekdo tja namerno založil. Predlagani dokazi so takšne vsebine, da bi pripeljali do bistveno drugačne odločitve. Nižji sodišči nista upoštevali 8. člena ZPP in sta storili kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju revizije toženec izpodbija ugotovitev, kdaj je prenehala skupnost pravdnih strank, in navaja, da je tožnica zainteresirana za izid pravde, da je ocena o skladnosti tožničinih trditev z izpovedbo sina in njene sestre napačna, da bi nižji sodišči morali upoštevati navedbe tožnice v razveznem postopku, da vsaj od leta 1993 skupnost ni več obstajala, da so bila napravljena dela glede ogrevanja hiše in njene razširitve in da sodišči nista v zadostni meri upoštevali njegovih navedb. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob upoštevanju vseh prispevkov obeh pravdnih strank bo moral biti njegov delež na skupnem premoženju 75%. Hiša je bila obnovljena že prej, gradnja se je pričela v letu 1969 in ne 1971. Iz sodb nižjih sodišč ni mogoče razbrati, kateri prispevki so bili šteti v njegovo korist in kateri v tožničino. Sodišči sta nekritično verjeli navedbam tožnice, ki jih ni podkrepila z dokazi. Toženec ponavlja ugotovljeno dejansko stanje, sklicuje se tudi na dokumentacijo, pridobljeno na podstrešju stanovanjske hiše in navaja, da je tožnica sodelovala v piramidni igri, v kateri je zgubila 7.000 DEM. S strani vseh udeležencev postopka je bilo spregledano, da se na sporni parceli nahaja tudi večje gospodarsko poslopje, ki nikoli ni bilo predmet adaptacije, zato bi moral tožbeni zahtevek zajeti le jugozahodni del parc. št. 3468 k.o. ... To bi moralo biti upoštevano tudi pri izdelavi cenitve, kar bi vplivalo na drugačen obseg skupnega premoženja. S pravnomočnostjo te sodbe je tožnica pridobila tudi delež na gospodarskem poslopju, na katerem ni uveljavljala nobenega zahtevka. Gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Tožbeni zahtevek je bil nepravilno oblikovan, ker tožnica v tožbi ni zajela nepremičnin parc. št. 3469 (atrijsko dvorišče in preostali del zemljišča pri hiši) in 3470 (dovozna pot), obe k.o. ..., ki s sporno nepremičnino tvorita funkcionalno celoto in posamezna parcela sama zase ne more funkcionirati. Gre za prispevek toženca k skupnem premoženju, ki bi zmanjšal delež tožnice na skupnem premoženju. Krediti, ki jih je tožnica porabila za nakup stanovanja njenih krušnih staršev po določilih SZ v letu 1991, so bili nepravilno ocenjeni. Kršitev 8. člena ZPP je podana predvsem pri vpogled u v katastrsko mapo in izvedensko mnenje izvedenca gradbene stroke. Okvir izvedenskega dela je določilo sodišče. Izvedensko delo in cenitev sta pomanjkljiva, saj gospodarsko poslopje ni bilo ocenjeno. Enako velja tudi za cenitev obeh parcel, ki s sporno predstavljata funkcionalno celoto. Dokazno breme o obsegu in deležu na skupnem premoženju je bilo na strani tožnice, sodišči pa sta v dvomu odločali v njeno korist. Tako sta storili pri odločanju o njunih plačah, o tem, da je bil toženec 1981 leta brezposeln, kar je bila le navedba tožnice, in pri številnih drugih okoliščinah. Gre za očitno kršenje pravil o dokaznem bremenu in prostem preudarku. Sodišči zato nista imeli dejanske podlage za ugotovitev, da sta deleža na tem premoženju enaka. Iz prvostopenjske sodbe ni mogoče razbrati, kako je sodišče prišlo do take ugotovitve in kako je lahko prispevke obeh strank dalo na isti imenovalec. Posledično je zaradi zgoraj navedenih kršitev prišlo do zmotne uporabe materialnega prava Š2. odst. 51. člena in 1. odst. 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. - ZZZDR)Ć. Velja zakonska domneva o polovičnih deležih na skupnem premoženju, vendar toženec tožnici ni priznal, da sporna nepremičnina predstavlja skupno premoženje, zato bi morala tožnica dokazati, da določeno premoženje predstavlja skupno premoženje in da ji pripada delež 1/2.

Po predložitvi revizije Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije je toženec podal predlog za obnovo postopka iz razloga iz 10. točke prvega odstavka 394. člena ZPP. Vrhovno sodišče je s sklepom II Ips 768/2006 z dne 7.6.2007 revizijski postopek prekinilo do pravnomočne odločitve o predlogu za obnovo postopka.

Prvostopenjsko sodišče je predlog za obnovo postopka zavrglo. Ocenilo je, da predlog ni dovoljen, saj toženec ni izkazal, da novih dokazov brez svoje krivde ni mogel pridobiti in predlagati v prejšnjem postopku, Poudarilo je tudi, da so bila tožencu ključna dejstva, na podlagi katerih je kasneje s posredovanjem nepravdnega sodišča pridobil dokaze (kupoprodajno pogodbo z dne 15.11.1991 in pogodbo o dosmrtnem preživljanju z dne 11.12.1991) in iz katerih izhaja, da je tožnica k ustvarjanju skupnega premoženja prispevala manj, kot je bilo ugotovljeno, znana že v prejšnjem postopku.

Pritožbeno sodišče je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sklep prvostopenjskega sodišča.

Proti temu sklepu je toženec vložil pravočasno revizijo (s tremi dopolnitvami) iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se pritožbi ugodi in se obnova postopka dovoli, podrejeno, naj se zadevo vrne pritožbenemu sodišču v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je pavšalno zavrnilo očitke v pritožbi in ni zavzelo konkretnega stališča do posameznih pripomb. V nadaljevanju revizije pojasnjuje, da ni vedel in ni mogel vedeti za usodo stanovanja krušnih staršev tožnice. Za stanovanje v Š. je po naključju izvedel šele po pogovoru s stanovalcem bloka, ki mu je povedal, da je tožnica stanovanje prodala drugemu stanovalcu bloka. Nato je takoj ukrepal in pridobil listinska dokaza s posredovanjem nepravdnega sodišča. Pritožbeno sodišče je enostransko povzelo njegove navedbe in ob tem ni zavzelo jasnega in pravilnega stališča. Nižji sodišči sta storili kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zakoniti pogoji za zavrženje predloga niso bili podani, saj bi se prvostopenjsko sodišče šele z izvedbo vseh dokazov in z zaslišanjem toženca prepričalo, ali so podani formalni pogoji za obnovo postopka. V pritožbi toženec ni širil navedb iz predloga za obnovo postopka, saj ni imel možnosti, da bi o tem jasno izpovedal ob svojem zaslišanju. Jasno je bilo povedano, da ni vedel za obstoj dejstev in listin oziroma je to izvedel šele ob nadaljevanju nepravdnega postopka. Posledično je tudi materialno pravo zmotno uporabljeno.

Reviziji sta bili vročeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen ZPP), ki je na reviziji odgovorila. Tožeča stranka v odgovoru na reviziji navaja, da revizija zoper sklep ni dovoljena, in opozarja, da v reviziji zoper sodbo tožeča stranka ne sme navajati revizijskih novot.

Že po izteku zakonskega roka za vložitev revizije zoper sodbo (prvi odstavek 367. člena ZPP) je tožena stranka vložila dve nepravočasni dopolnitvi revizije in urgenco za odločanje v zadevi, ki po svoji vsebini delno predstavlja tudi dopolnitev revizije zoper sodbo. Ker so dopolnitve prepozne in zato neupoštevne, revizijsko sodišče njihovih vsebin ne povzema. Enako je ravnalo tudi z delom urgence za odločanje v zadevi, ki po svoji vsebini predstavlja tudi dopolnitev revizije zoper sklep, saj je takšna dopolnitev vložena po izteku zakonskega roka za vložitev revizije zoper sklep (prvi odstavek 367. člena ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

O reviziji zoper sodbo:

Revizijsko sodišče je pri odločanju o reviziji vezano na relevantno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člen ZPP), kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in glede katerega je bil uspešno opravljen preizkus pritožbenega sodišča. Zato ni upoštevalo vseh revizijskih navedb, ki kakorkoli presegajo oziroma odstopajo od ugotovitev iz izpodbijanih sodb (npr. da skupnost pravdnih strank vsaj od leta 1993 ni več obstajala, da je bila hiša obnovljena že prej), in navedb, ki predstavljajo revizijske novote (npr. da je tožnica v piramidni igri izgubila 7.000 DEM, da je porabila kredite za nakup hiše njenih krušnih staršev).

Neupoštevno revizijsko novoto predstavljajo tudi navedbe, da je na sporni nepremičnini gospodarsko poslopje, ki je bilo spregledano s strani vseh udeležencev postopka (še posebej izvedenca gradbene stroke, ki je ocenil vrednost nepremičnine), in v zvezi z njimi uveljavljani očitki bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Prvostopenjsko sodišče je dejansko stanje, ki ga je pritožbeno sodišče preizkusilo in potrdilo, ugotovilo na podlagi trditev in dokaznih predlogov pravdnih strank. V tem okviru je postavilo izvedenca gradbene stroke, ki je skladno z zahtevanim izdelal izvid in mnenje. O toženčevih očitkih in trditvah, ki jih navaja šele v reviziji, lahko revizijsko sodišče ugotovi samo, da so neupoštevni, saj revizija ni pravočasno sredstvo za podajanje novot in pripomb na izvedensko delo.

Nižji sodišči sta ugotovili dejansko stanje, ki ga je v bistvenem mogoče povzeti v naslednjem:

- zakonska zveza pravdnih strank, v kateri so je jima rodili trije otroci, je trajala od leta 1969 do leta 1996, skupaj sta živeli do leta 1995, ko se je tožnica odselila; - takrat je razpadla tudi njuna ekonomska skupnost, čeprav so bili že pred tem prisotni spori; - v času trajanja zakonske zveze sta adaptirala staro hišo na parc. št. 3468 k.o. ..., ki jo je toženec dobil v dar od svojih staršev; - pri adaptaciji je bilo angažiranje obeh približno enako (v adaptacijo sta prispevala oba, jemala kredite, pomagali so starši obeh, starši so pomagali tudi finančno, tožničini krušni starši so prispevali predvsem za sprotne potrebe družine, medtem ko so toženčevi starši prispevali predvsem k nabavi materiala); - vrednost nepremičnine z adaptirano in dozidano hišo znaša takratnih 22.487.126 SIT, pred adaptacijo je znašala takratnih 6.071.265 SIT; - angažiranje pravdnih strank pri ustvarjanju skupnega premoženja je bilo približno enako (toženec je imel višje zaslužke kot tožnica, kot šofer je bil od leta 1972 večkrat odsoten, tožnica je bila večkrat sama doma in je takrat skrbela za vse, toženec leta 1981 ni delal in bi brez pomoči tožničinih staršev težko shajali, tožnica je skrbela za gospodinjstvo in otroke, za gospodarske zadeve in fizično delo na hiši je skrbel toženec, za tekoče stroške in prehrano sta prispevala oba, vrt je obdelovala tožnica, toženec je na njem opravil strojna dela, pri točenju meda so pomagali vsi, prodajala ga je tožnica, tožnica je skrbela tudi za toženčeva starša, ki sta bila hudo bolna in večkrat hospitalizirana); - v času trajanja zakonske zveze sta pravdni stranki pridobili kontejner za čebele, 60 panjev, kamion znamke Fiat in dva kompresorja, ki ju ni več.

Revizijski očitki o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka in v zvezi z njimi zatrjevanih kršitvah URS so neutemeljeni. Sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije v prekrškovni zadevi oziroma ustavna procesna jamstva, ki se nanašajo na kazenski postopek, niso v enaki meri uporabljiva v pravdnem postopku, zato je zavzemanje toženca, da bi prekluzijo prikazal v luči ustavno spornega določila, neutemeljeno.

Ne glede na morebitne pomisleke o pravilnosti pretirane strogosti pri uporabi prekluzije (prvi in drugi odstavek 286. člena ZPP) glede listinskih dokazov, s katerimi je toženec dokazoval pomoč njegovih staršev pri adaptaciji hiše (v reviziji napačno navaja, da je dokazoval z njimi tudi resničnost svoje izpovedbe), ki jih je po naključju našel na podstrešju stanovanjske hiše in predložil na zadnjem naroku za glavno obravnavo, to po presoji revizijskega sodišča ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj so bili dokazi zavrnjeni še iz drugega, dodatnega in pravilnega razloga. Obe nižji sodišči sta namreč že na podlagi toženčeve izpovedbe, ki sta ji v tem delu verjeli, ugotovili, da so njegovi starši pomagali (finančno, z materialom in z delom) pri gradnji hiše. Dejanske ugotovitve v tej smeri so tako jasne in izvedba dokazov ne bi pripeljala do drugačne odločitve. Izvedba listinskih dokazov, s katerimi je tožnik dokazoval, da je bila hiša zgrajena s pomočjo njegovih staršev, pa je brezpredmetna še iz drugega razloga. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da je pri ustvarjanju skupnega premoženja zakoncev darilo (pomoč) sorodnikov in prijateljev načeloma mogoče šteti kot prispevek, dan obema zakoncema po enakih deležih, vse do tedaj, dokler se ne dokaže nasprotno. Toženec nasprotnega niti ni zatrjeval, zato tudi iz tega razloga z morebitno izvedbo predlaganih dokazov ne bi mogel izpodbiti presoje o enakosti deležev pravdnih strank.

Revizijsko sodišče na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), zaradi česar je treba vsak očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka obrazložiti in konkretizirati. Revident sicer v reviziji na večih mestih uveljavlja kršitve 8. člena ter 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar so te revizijske navedbe večinoma tako pavšalne (npr. da sta nižji sodišči spregledali celo vrsto pomembnih dejstev in dokazov, da je toženec že na prvi stopnji opozarjal na kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar pritožbeno sodišče na očitke ni "zadovoljivo" odgovorilo, da nižji sodišči nista upoštevali 8. člena ZPP in sta storili kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), da jih revizijsko sodišče ni upoštevalo. Ob tem velja dodati, da pavšalno sklicevanje na pritožbene očitke ni upoštevno, saj pritožbene navedbe niso del revizijskih. Iz preostanka zatrjevanih bistvenih kršitev je razvidno, da predstavljajo predvsem izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kritiko dokaznih ocen posameznih dokazov in očitek pomanjkljive obrazložitve pritožbene sodbe. Prva dva sklopa preostanka procesnih kršitev sta zgolj navidezna, saj toženec z njima skuša izpodbijati ugotovljeno dejansko stanje oziroma dokazno oceno posameznih dokazov, in zato neupoštevna (tretji odstavek 370. člena ZPP), medtem ko je tretji neutemeljen. Pritožbeno sodišče ni storilo kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (nespoštovanje tako imenovanega standarda obrazloženosti pritožbene sodbe). Standard obrazloženosti odločb pritožbenega sodišča je nižji kot standard obrazloženosti odločb prvostopenjskega sodišča. Dovolj je, da iz razlogov sodbe druge stopnje izhaja, da se je pritožbeno sodišče seznanilo s pritožbenimi razlogi in da jih ni enostavno prezrlo. Podrobno obravnavanje vseh, tudi minucioznih, pravno povsem zgrešenih in očitno neutemeljenih ter nesmiselnih pritožbenih argumentov presega zahtevani standard obrazloženosti. Predvsem pritožbenemu sodišču ni treba napraviti celovite analize in ocene izpovedb in listin, če soglaša z zadostnimi razlogi prvostopenjskega sodišča. Pri omenjeni kršitvi je treba upoštevati tudi to, da je nosilni del določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tisti, ki govori o tem, da sodbe zaradi njene pomanjkljivosti ni mogoče preizkusiti. Šele če je obrazložitev sodbe do te mere nezadostna, da onemogoča njen preizkus, bo podana ta kršitev postopka. Ker je izpodbijano sodbo vsekakor mogoče preizkusiti, očitana kršitev postopka ni podana.

Neutemeljeni so tudi revizijski očitki o tem, da je tožbeni zahtevek napačen, ker tožnica z njim ni zajela še dveh nepremičnin, ki so last toženca, saj ti dve nepremičnini s sporno predstavljata funkcionalno celoto. Sodišča odločajo v mejah tožbenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP), zato je bila odločitev o tem, katere nepremičnine bo zajela s tožbo, tožničina. Odločitev v mejah tožbenega zahtevka sama po sebi ne more predstavljati bistvene kršitve določb pravdnega postopka ali zmotne uporabe materialnega prava. Vsaka nepremičnina je individualna stvar in se o njej lahko odloča v okviru posameznega tožbenega zahtevka. V pravdi za ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju pa bi bil nenazadnje v tem delu zahtevek (glede na revizijske navedbe) tudi neutemeljen, saj ti dve nepremičnini nista skupno premoženje zakoncev, temveč posebno premoženje toženca.

Toženčevo stališče, da dokazno breme glede obsega skupnega premoženja nosi tožnica, je sicer pravilno, vendar napačno nadaljuje, da ima dokazno breme tudi glede višine deležev na skupnem premoženju. Glede višine deležev na skupnem premoženju namreč velja zakonska domneva, da sta deleža zakoncev enaka, torej je toženec tisti, ki bi moral dokazati, da je njegov delež večji (prvi odstavek 59. člena ZZZDR). Glede na navedeno so neutemeljeni revizijski očitki, da nižji sodišči nista imeli dejanske podlage za ugotovitev, da sta deleža na tem premoženju enaka, in sta glede teh dejstev v dvomu in po prostem preudarku odločali v korist tožnice.

O reviziji zoper sklep:

Po oceni revizijskega sodišča je tako imenovani standard obrazloženosti odločb nižjih sodišč spoštovan in so revizijski očitki v tem delu neutemeljeni. Prvostopenjsko sodišče je o predlogu za obnovo postopka odločalo na podlagi navedb, ki jih je toženec navedel v predlogu, in je svojo odločitev ustrezno obrazložilo z obširnimi razlogi. Pritožbeno sodišče pritožbenih navedb ni spregledalo in se je o bistvenih tudi opredelilo. Sklepa nižjih sodišč po presoji revizijskega sodišča nimata takšnih pomanjkljivosti, da se ne bi dala preizkusiti, zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Stališče pritožbenega sodišča, da toženec v pritožbi zoper sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka ne more širiti trditev in navajati novih okoliščin o njegovi utemeljenosti, je pravilno (prvi odstavek 337. člena ZPP). Takšne navedbe so nedopustne tudi v reviziji (tretji odstavek 370. člena ZPP), zato revizijsko sodišče vseh navedb, ki kakorkoli odstopajo od tistih, ki jih je toženec navedel v predlogu za obnovo postopka, ni upoštevalo (npr. da je za usodo stanovanja tožničinih krušnih staršev izvedel po naključju pri pogovoru s stanovalcem bloka in je takoj ukrepal ter s posredovanjem nepravdnega sodišča uspel pridobiti nova listinska dokaza).

V predlogu toženec ni navedel nobenih okoliščin, ki bi lahko omajale zaključek, da je bilo njegovo subjektivno vedenje o stanovanju ves čas do pridobitve novih dokazov enako. Če predlog nima navedb o okoliščinah, zakaj dokazov ni mogel brez svoje krivde predlagati že prej, ni izkazan pogoj za dopustnost obnove. Zaslišanje stranke v odsotnosti navedb ne pride v poštev, zato je prvostopenjsko sodišče brez oprave naroka izdalo sklep o zavrženju predloga (10. točka 394. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 395. člena ZPP in prvim odstavkom 398. člena ZPP). Takšno postopanje je po oceni revizijskega sodišča pravilno in so revizijski očitki o tem, da bi moralo opraviti narok, neutemeljeni.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je tudi drugače odločitev nižjih sodišč pravilna. Glede na dejstvo, da je toženec v predlogu za obnovo postopka navedel, da je že pri svojem zaslišanju opozarjal, da sta imela tožničina krušna starša omejena sredstva, da sta bila slabega zdravstvenega stanja in potrebna pomoči, da sta kupila stanovanje, ki ga je dejansko plačala tožnica, in da je tožnica z njimi sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju, in okoliščine v zvezi s tem, kolikor je zanje pač vedel, in glede na ostale konkretne okoliščine zadeve (da je v nepravdnem postopku toženec prek sodišča pridobil pogodbi, ki sta bili že od leta 1991 na Davčni upravi Republike Slovenije; da je bila tožba vložena leta 1999; da je bil prvi narok za glavno obravnavo opravljen v juniju leta 2002; da je bil nepravdni postopek prekinjen zaradi napotitve tožnice na pravdo) ni dvoma, da bi toženec dokaza lahko predlagal že v prejšnjem postopku. Zakaj tega ni mogel storiti že prej, v predlogu za obnovo postopka ni navedel.

Ker niso podani v revizijah uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP reviziji zavrnilo.