398. člen ZPP

Odločitev o zavrženju toženčevega predloga za obnovo postopka je pravilna. Golo sklicevanje na zakonske določbe ob vsebinsko praznih navedbah predloga ne zadošča. V predlogu za obnovo postopka ni navedb, ki bi utemeljevale obstoj konkretnih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je podan kateri od zakonitih obnovitvenih razlogov.

Dovoljenost predloga za obnovo postopka, ki se sklicuje na nova dejstva in nove dokaze, je odvisna od presoje, ali je stranka nova dejstva in nove dokaze mogla uveljavljati brez svoje krivde, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo (drugi odstavek 395. člena ZPP). Izkazati mora tudi, da glede tega dokaza ni ravnala (procesno) neskrbno. Če ta predpostavka ni izpolnjena, sodišče predlog na podlagi povsem jasne določbe prvega odstavka 398. člena ZPP kot nedovoljen zavrže. Tožnik bi lahko dokaze, na katere se sklicuje v predlogu za obnovo, ob zadostni skrbnosti predložil že v prejšnjem postopku. Glede na očitke v izredni odpovedi, ki jih je tožnik zanikal ter ob vedenju, da je zoper njega podana kazenska ovadba, ni neživljenjsko niti nerazumno pričakovati, da bi v zvezi s tem opravil ustrezne poizvedbe pri tožilstvu, torej preveril, ali se v tožilskem spisu nahajajo morebitni razbremenilni dokazi, oziroma predlagal, da dokumentacijo pridobi sodišče. Tožnik je v dokaznem postopku vsekakor to možnost imel, če nanjo ni pravočasno pomislil, mora procesne posledice takšne opustitve nositi sam.

Pritrditi je ugotovitvi, da se je tožnik z vsemi relevantnimi dejstvi glede vsebine sodne poravnave in s tem tudi z razlogi, ki kažejo na njegovo morebitno zmotno razlago te poravnave, seznanil oziroma bi se ob ustrezni skrbnosti mogel in moral seznaniti že s prejemom toženčevega dopisa z dne 8. 11. 2022, torej 10. 11. 2022. Trimesečni subjektivni rok po prvem odstavku 393. člena ZPP je iztekel 10. 2. 2023, dne 1. 3. 2023 vložena tožba pa je tudi glede drugega uveljavljanega razloga (bistvene zmote) prepozna.

Za odločanje o predlogu za izločitev sodnika je pristojen predsednik sodišča, višje sodišče pa o tem odloča le v obsegu, ki je potreben za odločitev o pritožbi, vse v okviru presoje, ali je podana bistvena kršitev določb pravdnega oziroma insolvenčnega postopka iz 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, katerega pravila se smiselno uporabljajo. Ta izločitveni razlog ni podan, kadar gre za odločanje na isti stopnji postopka, četudi se stranka postopka s prejšnjo (tu celo pravnomočno) odločitvijo istega sodnika ne strinja. Glede izločitvenega razloga po 6. točki 70. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP pa iz zgoraj citiranega zakonskega določila ne izhaja, da bi višje sodišče ob presoji pritožbe in s tem pravilnosti izdane sodne odločbe, presojalo, ali ta izločitveni razlog dejansko obstaja. To je stvar odločitve predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je za tako presojo pristojen. Višje sodišča pa mora preveriti zgolj, ali je bil sodnik, ki je izdal izpodbijano odločbo, pred tem s sklepom predsednika sodišča izločen. Z izpodbijanim sklepom pa dolžnici tudi ni bila odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva. ZFPPIPP zaradi narave postopk

Obnovitveni razlog, ki ga je uveljavljal tožnik (da je šele konec novembra 2023 oziroma 1. 12. 2023 s strani Pošte Slovenije izvedel, da je bila pritožba oddana priporočeno že 8. 11. 2022 in ne šele 9. 11. 2022, kot je to ugotovilo sodišče druge stopnje) ni razlog po 10. točki 394. člena ZPP, temveč se uvršča med razloge po 2. točki 394. člena ZPP. S tem, ko je bilo pred sodiščem druge stopnje nepravilno ugotovljeno, da je pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo vložil prepozno, je bilo tožniku onemogočeno vsebinsko obravnavanje njegove pritožbe (prav to pa tožnik navaja v predlogu za obnovo).

Ker toženec ni izkazal, da bi imel opravljen pravniški državni izpit, je njegov predlog za obnovo postopka nedovoljen, zaradi česar bi ga bilo že iz tega razloga potrebno zavreči.

Glede na to, da je tožnica predlog za obnovo postopka vložila po izteku prekluzivnega roka 30 dni, kot ga določa 2. točka prvega odstavka 396. člena ZPP, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 398. člena ZPP, predlog za obnovo postopka utemeljeno kot prepozen zavrglo. Ker tožnica ni predložila odločbe, na katero se sklicuje, niti ni dokazala, da brez svoje krivde odločbe ZPIZ ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo, je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo, da niso izpolnjeni pogoji, določeni v drugem odstavku 395. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 398. člena ZPP, za vsebinsko obravnavo predloga za obnovo postopka.

Glede na to, da je tožnica predlog za obnovo postopka vložila po izteku prekluzivnega roka 30 dni, kot ga določa 2. točka 394. člena ZPP, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 398. člena ZPP, predlog za obnovo postopka utemeljeno kot prepozen zavrglo. Ker tožnica ni predložila odločbe, na katero se sklicuje, niti ni dokazala, da brez svoje krivde odločbe ZPIZ ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo, je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo, da niso izpolnjeni pogoji določeni v drugem odstavku 395. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 398. člena ZPP, za vsebinsko obravnavo predloga za obnovo postopka.

V predlogu za obnovo zatrjevano novo dejstvo in nov dokaz se nanašata na pošiljanje tožnikove pritožbe na sodišče, in tako ne predstavljata novega dejstva in novega dokaza, ki sta predvidena kot razlog za obnovo postopka po 10. točki 394. člena ZPP.

Če je stranka sama kriva, da dejstev in dokazov, ki tvorijo dejanski stan obnovitvenega razloga ni uveljavljala, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo, je predlog za obnovo postopka nedovoljen in ga sodišče zavrže (drugi odstavek 395. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 398. člena ZPP). Na to pazi sodišče po uradni dolžnosti.

Tožnik v predlogu za obnovo postopka v bistvu niti ne uveljavlja, da je podan razlog po 2. točki 394. člena ZPP, temveč se ne strinja z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, kot je razvidna iz pravnomočne sodbe. Tožnik namreč v predlogu za obnovo postopka in tudi v obširni pritožbi navaja, da je sodišče, pred njim pa tudi tožena stranka, zmotno uporabilo materialno pravo in da je bila zaradi tega pokojninska osnova napačno izračunana. Glede na navedeno so torej neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje obnoviti postopek in ponovno presojati, ali je bila pokojninska osnova pravilno izračunana.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je odločba sodišča prve stopnje v tem sporu postala pravnomočna dne 28. 10. 2015, ko je pritožbeno sodišče s sklepom Pdp 776/2015 ugotovilo, da je tožnica pritožbo umaknila. Zato se je objektivni 5-letni zastaralni rok za vložitev predloga za obnovo postopka iztekel 28. 10. 2020. Tožnica je vložila predlog za obnovo postopka dne 7. 8. 2023, torej po poteku objektivnega 5-letnega zastaralnega roka.

Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da se je objektivni 5-letni rok za vložitev predloga za obnovo postopka iztekel 5. 5. 2021, glede na to, da je postala odločba sodišča prve stopnje v tem sporu pravnomočna 5. 5. 2016. Zato na dan vložitve predloga za obnovo postopka dne 13. 5. 2023, obnove postopka torej ni bilo več mogoče predlagati. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje tožnice, da je objektivni 5-letni rok za vložitev predloga za obnovo postopka pričel teči šele z vročitvijo odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice.

Sodna odločba v podobni zadevi ni dejstvo oziroma dokaz, na podlagi katerega bi bilo mogoče uspešno predlagati obnovo postopka.

V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi se lahko opravljajo pravdna dejanja le po pooblaščencu, ki je odvetnik. Predlagatelj je vložil vlogo sam in ni zatrjeval, da ima opravljen pravniški državni izpit. Pri tem ni pomembno, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem pozivalo predlagatelja, da predlog za obnovo dopolni.

V pravnomočno končanem sodnem postopku je bilo med drugim ugotovljeno, da je tožnica pri B. B. od leta 1970 opravljala gospodinjska opravila, da je isto počela tudi od leta 2007 dalje, ko se je ločila od moža, da je bil njun odnos samo posloven, saj ji je B. B. plačeval storitve, kar je potrdil v notarski listini z dne 20. 2. 2013, podpisani v domu starejših. Upoštevaje pisni izjavi A. A. in . F. F. ter izpovedi tožnice, da sta imela s pričama redne stike, sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da bi tožnica ob primerni skrbi dokaza lahko uveljavljala že v prejšnjem pravnomočno končanem sodnem postopku.

Stiki pod nadzorom se določajo le v okviru začasne odredbe in so izjema, k njihovemu izdajanju je potrebno pristopiti restriktivno, torej zgolj v primeru, če je otrok ogrožen.

V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi se lahko opravljajo pravdna dejanja le po pooblaščencu, ki je odvetnik. Pravdna dejanja lahko opravlja tudi stranka sama, če ima opravljen pravniški državni izpit. Toženec je vložil vlogo sam, ob tem pa ni zatrjeval, da ima opravljen pravniški državni izpit.

Ker je sodba, izdana v tem postopku, postala pravnomočna 9. 9. 2015, toženec pa je vložil predlog za obnovo postopka 9. 3. 2022, je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo njegov predlog za obnovo, saj je bil vložen po preteku 5-letnega roka iz tretjega odstavka 396. člena ZPP (prvi odstavek 398. člena ZPP). Po izteku objektivnega roka petih let se obnova ne dovoli, čeprav je stranka šele po izteku tega roka izvedela za okoliščine, ki tvorijo obnovitveni razlog. Zato so brezpredmetne pritožbene navedbe, ki se nanašajo (le) na tek subjektivnega 30-dnevnega roka za vložitev predloga za obnovo iz 4. točke prvega odstavka 396. člena ZPP. Ne glede na to pritožbeno sodišče pripominja, da je, glede na toženčeve trditve iz predloga za obnovo postopka (da je za pravnomočno sodbo v kazenskem postopku izvedel 6. 1. 2022), sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženec zamudil tudi subjektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka.

Tudi če bi šlo za predlog za obnovo postopka, je ta nepopoln in nedovoljen in ga je treba zavreči. V pritožbi prvič kot novoto smiselno predlaga zaslišanje priče, brez naslova. Ta dokazni predlog je nedovoljena pritožbena novota, saj tožena stranka ne pojasni, zakaj te navedbe ni mogla podati prej.