VSRS Sodba X Ips 190/2005

Revizija se zavrne.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 19.6.2002. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo zoper sklep Upravne enote Koper z dne 12.9.2001, s katerim se D.B. ni priznala lastnost stranke v postopku vračila premoženja članom vaške zemljiške skupnosti V.

Sodišče prve stopnje je navedlo, da tožnica ni članica novovzpostavljene agrarne skupnosti V. Sposobnost biti stranka je omejena le na člane novovzpostavljene agrarne skupnosti. Tožnica ne more biti stranka v postopku vračanja premoženja agrarni skupnosti, ker ni njena članica. Tožnica je zatrjevala, da je ena od imetnic skupne lastnine na stvari, ki bo v postopku vrnjena. Zatrjuje, da je pravna naslednica člana nekdanje agrarne skupnosti. Kljub temu ne more biti stranka v postopku vračanja premoženja agrarni skupnosti V. Po določbah Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (ZPVAS; Ur.l. RS, št. 5/94, 38/94, 69/95, 22/97, 56/99 in 72/2000) gre pravni položaj skupnih lastnikov na vrnjeni stvari le članom nekdanjih agrarnih skupnosti, katerim so bile odvzete premoženjske pravice. Njihovi pravni nasledniki tega pravnega položaja nimajo. Če je oseba, ki so ji bile pravice odvzete, že mrtva, se izvede dedovanje. Pravice lahko v naravi deduje le tisti dedič, ki je član agrarne skupnosti, drugi dediči pa lahko zahtevajo le nujni delež v gotovini (2. odstavek 8. člena ZPVAS).

Tožnica v reviziji meni, da so razlogi izpodbijane sodbe sami s seboj v nasprotju. Navaja, da je sodedinja po pokojnem I.B., ki je bil član nekdanje agrarne skupnosti. V zahtevi za priznanje položaja stranke v postopku vračanja premoženja je navedla, da se je sodedič pri včlanjevanju v ponovno vzpostavljeno agrarno skupnost brez razloga predstavil kot edini dedič po I.B. Tožnici zato na ustanovnem zboru nezakonito ni bil priznan položaj člana agrarne skupnosti. Prvostopenjski sodbi tudi očita, da je materialnopravno napačna. Upravičenci, ki ponovno vzpostavijo agrarno skupnost na podlagi ZPVAS, jo vzpostavijo za vse osebe iz 4. člena ZPVAS in ne le zase. Člani torej niso le osebe, ki so skupnost ponovno vzpostavile na temelju 5. člena ZPVAS in vsi tisti, ki jih te osebe sprejmejo v članstvo. 8. člen ZPVAS ne daje legitimacije za sodelovanje v postopku vračanja premoženja agrarni skupnosti le članom novovzpostavljene agrarne skupnosti. Vsaka od oseb, ki izpolnjuje pogoje za članstvo iz 4. člena ZPVAS, lahko uveljavlja tisti obseg pravic, ki jih je imel njen pravni prednik ob podržavljanju. Tožnica tudi meni, da vsako drugačno stališče privede do absurdnega položaja. Ta naj bi bil v tem, da če prejšnji člani (ali njihovi dediči) ne uveljavljajo vrnitve lastninske pravice v celoti, postanejo preostale nepremičnine z območja bivše agrarne skupnosti last občine, občina pa postane tudi članica skupnosti na temelju zakona. Dodaten razlog za to, da je bilo materialno pravo v prvostopenjski sodbi uporabljeno zmotno, je mogoče najti tudi v 9. členu ZPVAS. Po 9. členu ZPVAS se postopek za vrnitev premoženja začne na temelju zahteve kateregakoli člana. To pomeni, da lahko v začeti postopek kot stranke, že tekom postopka, vstopijo vsi, ki izpolnjujejo pogoje za članstvo iz 4. člena ZPVAS, saj je zahtevku potrebno priložiti listine, iz katerih izhajajo podatki o naslednikih in pravnih temeljih za njihove zahtevke. Iz tega razloga odločba o vračanju premoženjskih pravic (12. člen ZPVAS), nujno vsebuje podatke o nepremičnini, ime agrarne skupnosti in fizičnih oseb, ki so jim bile pravice podržavljene.

Ker se je s 1.1.2007 začel uporabljati ZUS-1, je bilo treba s tožničino pritožbo, ki je bila vložena še pred uveljavitvijo ZUS-1, ravnati po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1. Skladno s to določbo se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnavajo kot pritožbe po določbah ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1 in v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Ker v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje vložene pritožbe kot pritožbe po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1, jo je Vrhovno sodišče RS obravnavalo kot revizijo. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1. 1. 2007.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1).

V tej zadevi je sporno zlasti, ali je tožnica članica agrarne skupnosti. Pomembno je to zato, ker so le člani na temelju določb ZPVAS ustanovljenih agrarnih skupnosti upravičeni do vračila po drugi svetovni vojni odvzetih premoženjskih pravic v naravi (1. odstavek 8. člena ZPVAS).

O zahtevku za vračilo premoženja članom agrarne skupnosti se odloča v posebnem postopku, to je postopku za vračilo premoženja članom agrarne skupnosti. To je samostojen postopek, ki se razlikuje od postopka za ponovno vzpostavitev agrarne skupnosti in z njim povezanim vprašanjem, katera oseba je lahko član ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti (tako že odločba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 1121/2005).

Članstvo v po ZPVAS ustanovljenih agrarnih skupnostih opredeljujeta skupaj 4. in 5. člen. V 1. odstavku 5. člena ZPVAS je določeno, da je agrarna skupnost ponovno vzpostavljena, če sklenejo sporazum o njeni ponovni vzpostavitvi najmanj trije polnoletni upravičenci. Upravičenci do ponovne vzpostavitve agrarne skupnosti so opredeljeni zlasti v 1. odstavku 4. člena ZPVAS. To so člani nekdanje agrarne skupnosti in njihovi pravni nasledniki. V 1. odstavku 5. člena ZPVAS je določeno, da se agrarna skupnost šteje za ponovno vzpostavljeno, če je sklenjen sporazum o ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti. Sporazum morajo skleniti upravičenci, ki jih opredeljuje 4. člen ZPVAS.

Ker se 2. odstavek 5. člena ZPVAS nahaja v istem členu kot njegov prvi odstavek, je mogoče razumeti 2. odstavek kot nadaljevanje svojega predhodnika. Po vsebinski plati gre za njegovo dopolnitev. Iz 2. odstavka 5. člena ZPVAS je mogoče sklepati, da so člani ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti pač le tiste osebe, ki sklenejo sporazum. Da bi veljalo kaj drugega, bi bila potrebna izrecna drugačna določba, ki pa je v ZPVAS ni najti niti v 4. členu ZPVAS, niti v kateri drugi določbi. V 1. odstavku 4. člena ZPVAS je urejeno zgolj, kdo lahko ponovno vzpostavi agrarno skupnost. Ponovna vzpostavitev agrarne skupnosti torej za člane nekdanje agrarne skupnosti in njihove dediče ni dolžnost, in je udeležba na tej skupnosti lahko zgolj prostovoljna. Ti (prostovoljni) člani pa so po ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti lahko udeleženi v postopku vrnitve premoženja nekdanje ("stare") agrarne skupnosti. Ostali, ki bi lahko bili člani, vendar pa to niso postali, nimajo zahtevka za povrnitev premoženjskih pravic, in ne morejo sodelovati v postopku za njihovo povrnitev (1. odstavek 8. člena in 1. odstavek 9. člena ZPVAS). Enako je že odločila odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Up 1121/2005.

Postopek za vrnitev premoženja ponovno vzpostavljeni agrarni skupnosti se lahko začne na podlagi zahteve kateregakoli člana ali skupnega pooblaščenca (9. člen ZPVAS). Ta določba zgolj podeljuje upravičenje za vložitev zahteve za začetek postopka za vrnitev premoženjskih pravic članom ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti. Nič ne pove, katera oseba je lahko član ponovno ustanovljene agrarne skupnosti, saj to opredeljuje 5. člen ZPVAS, kot je že bilo obrazloženo. 1. odstavek 9. člena ZPVAS zato tožnici ne more v ničemer koristiti. Res je, kar navaja tožnica, da je namreč v odločbi o vrnitvi premoženjskih pravic treba navesti podatke, ki jih opredeljuje 12. člen ZPVAS. Iz 12. člena ZPVAS pa še ni mogoče sklepati, da bi bila zato stranka postopka za vračanje premoženjskih pravic vsaka oseba, ki je upravičena do udeležbe pri ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti. Tožnica je tudi pravilno navedla, da lahko postane imetnik premoženjskih pravic občina (4. odstavek 8. člena ZPVAS). ZPVAS izrecno ureja članstvo občine v ponovno vzpostavljeni agrarni skupnosti in predvideva njeno pridobitev premoženjskih pravic. Tožničini očitki, da je oboje protipravno, so očitno neutemeljeni.

Tožnica v reviziji trdi, da se je drugi dedič po I.B. pri včlanjevanju v ponovno vzpostavljeno agrarno skupnost lažno predstavil kot njegov edini dedič. To tožnici ne more pomagati do uspeha v tej zadevi. V njej se namreč odloča le o vrnitvi premoženja agrarne skupnosti, ne o članstvu v njej. Poleg tega s prvostopenjsko sodbo ni bilo ugotovljeno, da bi se drugi dedič lažno predstavil kot edini dedič. Zatrjevano dejstvo je zato novo in zaradi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 neupoštevno.

Morebitne kršitve določb postopka v upravnem sporu preizkusi Vrhovno sodišče RS zgolj v mejah revizijskih razlogov (86. člen ZUS-1). Tožnica ni obrazložila revizijskega očitka absolutne kršitve določb postopka v upravnem sporu in je torej njena revizija ostala brez razlogov. Vrhovno sodišče RS zato ni opravilo nobenega preizkusa glede morebitne kršitve določb postopka v upravnem sporu.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče zavrnilo neutemeljeno revizijo, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (92. člen ZUS-1).