4. člen ZPVAS

Tožnica ima zaradi zapuščinskega postopka pravni interes, da se ugotovi, ali sta bila toženca pravilno in skladno z zakonskimi določbami včlanjena v agrarno skupnost. Nima pa pravnega interesa, da postavi samostojen ugotovitveni zahtevek za ugotovitev ničnosti določbe statuta, ker ima na voljo močnejše pravno sredstvo, tj. oblikovalni in dajatveni zahtevek. Osnovni namen agrarne skupnosti je povezan z upravljanjem premoženja in ne vezanost na konkretnega člana. Člani agrarne skupnosti se lahko spremenijo glede na upravičenost do premoženjskih pravic. Ena izmed takih okoliščin pa je tudi dedovanje. Čeprav je pri ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti sodelovala le tožničina mati oz. tožnica in ne tudi toženca ali njuni pravni predniki, bi tožnica mogla in morala vedeti, da bo lahko pridobila vrnjeno premoženje šele po izvedenem zapuščinskem postopku.

ZPVAS in statut agrarne skupnosti ne omejujeta članstva na osebe, ki so sodelovale pri ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti ali so podale zahtevo za vračilo premoženja članom ali na osebe, ki imajo lastniški delež v skupnosti, ampak to vprašanje prepušča dogovoru v skupnosti. Tožnica ima materialno pravno upravičenje zahtevati ugotovitev ničnosti pogodbenih določb statuta agrarne skupnosti, a tega ne more uveljaviti mimo določb ZPP, ki urejajo ugotovitveno tožbo.

ZPVAS je denacionalizacijski predpis, saj gre za plačilo odškodnine kot oblike denacionalizacije s strani zavezancev upravičencem, če premoženja niso dobili vrnjenega v naravi. V primeru pokojnih upravičencev se zato vtoževani zahtevek pravilno glasi na plačilo odškodnine v korist pokojnih upravičencev v deležu, ki odpade na posameznega upravičenca. Ker pa je odškodnina premoženjska pravica, se vrača individualno določenim subjektom, konkretno članom bivše agrarne skupnosti, ki so hkrati člani novoustanovljene agrarne skupnosti oziroma njihovim pravnim naslednikom. Za utemeljenost tožbenega zahtevka morajo tako tožniki zatrjevati in izkazati: - da so bili tožniki oziroma, da so bili tožnikovi pravni predniki pred podržavljanjem člani agrarne skupnosti, ki jim je bilo premoženje odvzeto po predpisih iz 1. člena ZPVAS; - da so tožniki člani ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti; - da so denacionalizacijski upravičenci oziroma njihovi pravni nasledniki pravočasno (do 30. 6. 2001) vložili zahtevek za povrnitev premoženjskih pravic, tako v naravi, kar je bilo predmet odločanja v upravnem postopku, kot v obliki odškodnine, kar je predmet odločanja v tem postopku (primerjaj 9.

Agrarne skupnosti so premoženjske skupnosti, zato bi bila njihova ponovna vzpostavitev brez vračila premoženja brez smisla (četudi teoretično sicer mogoča). Ni videti razloga, zakaj bi se šesti odstavek 8. člena ZPVAS nanašal le na situacije, ki bi bile v praksi prej izjema kot pravilo, to je na situacije, ko bi (najmanj trije) upravičenci iz 4. člena ZPVAS (nekdanji člani, njihovi dediči ali pravni nasledniki), sklenili sporazum o ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti brez lastnega namena zahtevati vračilo podržavljenega premoženja, a morda v pričakovanju, da bodo vračilo premoženja morebiti zahtevali kasneje včlanjeni upravičenci, nazadnje pa tudi slednji tega ne bi storili. Agrarna skupnost bi v tem primeru ostala mrtva črka na papirju - enako, kot če sploh ne bi bila ustanovljena - pravne posledice pa bi bile brez utemeljenega razloga različne. Če ne bi bila ustanovljena, bi se namreč za vračanje lastninske pravice glede nepremičnin uporabljal ZDen in če vračila (v rokih po ZDen) nihče ne bi zahteval, bi lastninsko stanje ostalo nespremenjeno. Če pa bi bila ustanovljena, a po ZPVAS nihče ne bi zahteval vračila premoženja, bi lastninsko pravico pridobila občina. Zato je treb

Pogoj za dedovanje premoženja in premoženjskih pravic, ki so bile podržavljene bivšim agrarnim skupnostim, je, da je bilo premoženje upravičencem vrnjeno, in sicer po postopku in na način, kot ga je določal ZPVAS. Nekdanji člani agrarnih skupnosti oz. njihovi pravni nasledniki so morali najprej ponovno vzpostaviti agrarno skupnost in jo registrirati po postopku, določenem v členih 2 – 7 ZPVAS. Nato so morali uveljavljati vračilo tistega obsega pravic, ki so jih imeli sami oz. njihovi pravni predniki ob podržavljenju. Premoženje in premoženjske pravice so bile z odločbo upravnega organa vrnjene fizični osebi, kateri so bile odvzete. Če prejšnji člani, njihovi dediči oz. pravni nasledniki niso uveljavljali vračanja lastninske pravice v celoti, so ostale oz. postale nepremičnine s preostalega dela območja bivše agrarne skupnosti last občine, na območju katere ležijo (8. člen ZPVAS). Zmotno je pritožnikovo prepričanje, da je mogoče zatrjevane napake, ki naj bi jih upravni organ zagrešil v postopku vračanja premoženja po določbah ZPVAS, odpravljati v drugem – zapuščinskem postopku po upravičencu, ki ni bil upoštevan v pravnomočni upravni odločbi. Morebitne nepravilnosti v posto

Ker naj bi listina, sestavljena leta 1930, predstavljala edini dokument iz časa obstoja bivše agrarne skupnosti, ji ni mogoče odreči dokazne vrednosti zgolj iz razloga, ker je bila sestavljena 19 let pred podržavljenjem, kot sta to storila upravna organa, zlasti ker v dosedanjem postopku (glede na podatke spisa) ni bilo mogoče pridobiti nobenih drugih listin (predvsem iz časa oziroma ob času podržavljenja, tj. leta 1949).

Določili petega in šestega odstavka 8. člena ZPVAS ne predstavljata samostojne podlage za lastninjenje kmetijskih zemljišč, če se agrarna skupnost ni ponovno vzpostavila.

ZPVAS v drugem odstavku 8. člena določa, da če je prejšnji imetnik premoženjske pravice fizična oseba že mrtev ali razglašen za mrtvega, se vrnjene premoženjske pravice štejejo za pozneje najdeno premoženje in se zanje dedovanje izvede po ZD; skladno s tem v četrtem odstavku 8. člena med določbami ZDen, ki se smiselno uporabljajo v postopkih na podlagi ZPVAS, specialne določbe ZDen, ki urejajo dedovanje denacionaliziranega premoženja (med drugim 78. člen ZDen), niso naštete. Za končni izid tega pravdnega postopka ni bistveno, da toženki nista bili članici AS; to dejstvo je pomembno v zapuščinskem postopku, če so predmet dedovanja premoženjske pravice v naravi, saj jih lahko dedujejo le tisti dediči, ki so člani agrarne skupnosti, drugi pa lahko zahtevajo le nujni delež v gotovini (drugi odstavek 8. člena ZPVAS).

Nepremičnine se vračajo v obsegu, torej v izmerah, ki so jih podržavljene parcele imele v času podržavljenja.

Če je med dediči spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino, se na pravdo napoti tistega, ki trdi, da premoženje spada v zapuščino, saj negativnega dejstva ni mogoče dokazovati.

Razmerje med člani agrarne skupnosti in skupnostjo je civilnopravne narave. Sodno varstvo v takih sporih je (v odsotnosti posebne ureditve) zagotovljeno v pravdnem postopku. Njegov obseg in vsebino določajo pravila o vrstah tožb in njihovih predpostavkah. Ker želi tožnica jasnost glede (ne)obstoja razmerja med novim članom in agrarno skupnostjo ter vplivom tega razmerja na spremembo njenega lastninskega položaja v skupnosti, je podan pravni interes za odločitev o zahtevku za ugotovitev nezakonitosti sklepa agrarne skupnosti in za ugotovitev, da novo sprejeti član ni član agrarne skupnosti. Odločitev o sprejemu v članstvo kljub neizpolnjevanju vnaprej dogovorjenih pogojev, določenih v pravilih agrarne skupnosti, sama po sebi še ne pomeni njene nezakonitosti, sploh pa ne take, ki bi utemeljevala njeno ničnost.

Ker je namen dedovanja premoženjskih pravic po ZPVAS, da jih pridobi tisti, ki naj bi imel tudi drugo premoženje, je zmotna pritožbena trditev, da bi moral dedovati premoženjske pravice pritožnik samo zato, ker je bil član agrarne skupnosti v času smrti pok. A.K.. Pomemben je trenutek odločanja, saj naj bi pridobil premoženjsko pravico tisti od dedičev, ki jih bo dejansko koristil in mora zato tudi biti včlanjen v agrarno skupnost. Članstvo v agrarni skupnosti bi moralo odražati ta namen. Če ga ne in to zatrjuje, mora imeti pravno varstvo: to je možnost, da v sodnem postopku doseže vključitev v članstvo agrarne skupnosti.

Po določbi 1. odstavka 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last Republike Slovenije oziroma občin po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij oziroma po Zakonu o zadrugah, ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih Temeljne organizacije kooperantov dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način, postanejo z dnem uveljavitve tega zakona (tj. z dne 11. 3. 1993) last Republike Slovenije oziroma občin in se po stanju ob uveljavitvi tega zakona prenesejo na Sklad oziroma na občino. Po določbi 2. odstavka 74. člena ZZad pa ne glede na določbe prejšnjega odstavka postanejo kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih organizacije pridobile na neodplačen način, z dnem uveljavitve tega zakona (tj. z dne 28. 3. 1992) last Republike Slovenije in se prenesejo v Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Tožnica je obravnavana kmetijska zemljišča pridobila na neodplačen način, to pomeni, da so prešla v last Republike Slovenije oziroma na D. kot zavezanca za vrnitev, pri čemer ni pomembno, da je v zemljiški knjigi, ki je res sicer javna knjig, na teh zemljiščih vpisana

Člani ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti so le osebe, ki sklenejo sporazum o njeni ponovni vzpostavitvi. Če revizijski očitek o kršitvi določb postopka v upravnem sporu ni obrazložen, je brez razlogov. Utemeljenosti očitka zato niti ni mogoče preizkusiti.

Ker lahko po 8. členu ZPVAS prošnjo za vračilo premoženja članom nekdanje agrarne skupnosti vložijo le člani (prejšnji člani ali njihovi pravni nasledniki) ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti, tožnik pa to ni, tožnik nima pravnega interesa, da v postopku vračanja premoženja članom ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti sodeluje kot stranka ali stranski udeleženec, zato se mu tudi ne vroči odločbe o vračanju premoženja; prav tako iz istih razlogov ni upravičena oseba za predlaganje obnove postopka, ki se je končal z odločbo o vrnitvi premoženja agrarne skupnosti.

Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določbe 3. odstavka 4. člena ZPVAS, ker jih je razlagalo drugače, kot jih je razložilo Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-308/02 z dne 22.4.2004.

Upravna organa in sodišče prve stopnje sta napačno uporabila določbe 3. odstavka 4. člena ZPVAS, ker sta jih razlagala drugače, kot jih je razložilo ustavno sodišče v odločbi U-I-308/02 z dne 22.4.2004.

Če mednarodnega sporazuma, ki ga kot pogoj določa ZPVAS, ni, potem tujim državljanom ni mogoče priznati pravice do vzpostavitve agrarne skupnosti in vrnitve premoženja po tem zakonu, pri čemer okoliščine in pravni temelj odvzema premoženja nekdanjim agrarnim skupnostim na odločitev v zadevi ne morejo vplivati.

Ker se po ZPVAS vračajo premoženjske pravice, ki so jih posamezni člani imeli na premoženju bivše agrarne skupnosti, ne pa premoženje bivše agrarne skupnosti, in ker so upravičenci do vračila člani nekdanje agrarne skupnosti kot nosilci nekdanjih premoženjskih pravic, če so sami ali njihovi pravni nasledniki člani ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti, ne pa ponovno vzpostavljena agrarna skupnost, ki ni pravna oseba, je za odločanje po ZPVAS pomembno, ali so zahtevo za vrnitev premoženjskih pravic vložile upravičene osebe. Od tega dejstva je odvisno, komu in katere premoženjske pravice na podržavljenem premoženju ter v kakšnem obsegu se bodo v postopku vračale. Zato je po ZPVAS pomembna okoliščina pravilna ugotovitev vsebine pravic, kar je med drugim tudi podlaga za presojo aktivne legitimacije vlagateljev zahteve za vrnitev premoženjskih pravic. ZPVAS določa, da se lahko vrača le tiste pravice in tisti obseg pravic, kot je bil odvzet. Podana in izkazana mora biti torej istovetnost odvzetih, zahtevanih in vrnjenih premoženjskih pravic in v istovetno urejeni ponovno vzpostavljeni agrarni skupnosti.