VSRS Sodba II Ips 813/2007, II IPS 502/2007, II IPS 159/2007, II IPS 600/2007, II IPS 812/2007, II IPS 148/2007

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 358,02 EUR v 15 dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožnikoma plačati odškodnino v skupnem znesku 2,100.000 SIT (8763,14 EUR), od tega tožnici 1,400.000 SIT (5842,09 EUR), tožniku pa 700.000 SIT (2.921,04 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je odškodnino tožnici zvišalo na 8345,85 EUR, tožniku pa na 3755,63 EUR. V tem okviru je tudi znova odločilo o višini pravdnih stroškov, ki jih mora tožena stranka plačati tožeči stranki. V ostalem delu je zavrnilo pritožbo tožeče stranke, pritožbo tožene stranke pa v celoti in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdilo.

Tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 1. in 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve v novo sojenje. Zaradi načela individualizacije odškodnine bi bilo treba, kot je tožena stranka že predlagala, angažirati izvedenca z ustreznim strokovnim znanjem. Izvedensko mnenje ni potrebno le v primerih, ko gre za izrazito porušenje duševnega ravnovesja z ugotovljeno okvaro zdravja, temveč tudi pri oceni stopnje neugodja zaradi različnih imisij. Pavšalno določanje odmene za duševne bolečine zaradi povečanih imisij ni sprejemljivo. Tožnika živita v urbanem okolju, kjer so imisije sestavni del vsakodnevnega življenja. Ni sprejemljivo določanje višine odškodnine ob zatrjevanih duševnih bolečinah po prostem preudarku in na podlagi subjektivne ocene oškodovanca. Sodišče ni usposobljeno za razumevanje psiholoških procesov. Brez izvedenskega mnenja ni mogoče sklepati, da so bile zatrjevane duševne bolečine tako intenzivne, da bi tožnikoma pripadala odškodnina. Glede temelja tožbenega zahtevka, pa revizija postavlja tezo, da vmesna sodba o podlagi tožbenega zahtevka ne more utemeljevati odgovornosti tožene stranke za vso nastalo škodo. Z vmesno sodbo je namreč ugotovljena le pasivna legitimacija in obstoj nekakšne abstraktne škode, ki pa fizično ni določena. Ni obrazloženo, zakaj duševne bolečine zaradi vplivov iz okolja spadajo v podvrsto duševnih bolečin zaradi kršitve osebnosti. Odškodnina mora biti primerno individualizirana in hkrati ne sme presegati družbeno priznanih okvirov, ki se na področju odškodninskega prava izražajo skozi medsebojno razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Dne 11.7.2003 je sodišče prve stopnje z vmesno sodbo (opr. št. P 83/98) ugotovilo, da obstoji obveznost tožene stranke za plačilo odškodnine za škodo, nastalo tožeči stranki in drugim oškodovancem, ki so uveljavljali plačilo odškodnine na isti dejanski in pravni podlagi. Oprlo se je na izvedensko mnenje Inštituta za varstvo okolja Maribor in na poročilo o meritvah onesnaženosti zraka na območju Murske Sobote iz februarja 1998. Tožena stranka je dopustila povečano odvijanje prometa po cesti, potekajoči skozi gosto pozidano naselje. Opisano vmesno sodbo je sodišče druge stopnje z zavrnitvijo pritožbe tožene stranke potrdilo s svojo sodbo z dne 7.12.2004 (I Cp 1744/2003).

Pravnomočna vmesna sodba, s katero je odločeno o podlagi tožbenega zahtevka, ni odločila le o pasivni legitimaciji tožene stranke in o obstoju nekakšne abstraktne škode, za kar se zavzema revizija. Odločitev o obstoju pravno priznane škode je utemeljena na določbi 72. člena Ustave RS in določbah Zakona o varstvu okolja (5., 9. in 10. člen - Uradni list RS, št. 32/93). Upoštevano je, da življenje v urbanem okolju terja od posameznika ustrezno prilagoditev in tolerance do imisij (hrup, vibracije, onesnaženje zraka), vendar le do normalnih meja. Kadar te imisije presežejo mejne vrednosti, pa je mogoče govoriti o takšnem vplivu na osebnostne pravice posameznika, da so podane okoliščine, ki utemeljujejo nastanek pravno priznane škode in s tem tudi odškodninsko odgovornost zanjo. Gre torej za povsem jasne in določne razloge, ki se nanašajo na odškodninsko odgovornost tožene stranke, zaradi česar bi sodišči nižjih stopenj storili procesno kršitev, če bi o temelju tožbenega zahtevka ponovno razpravljali in odločali (12. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Tožeča stranka torej zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki presega normalne meje (tretji odstavek 156. člena ZOR). Sodišči druge in prve stopnje sta primerno obrazložili, da je nastalo škodo mogoče uvrstiti v določbo prvega odstavka 200. člena ZOR, torej med duševne bolečine zaradi okrnitve pravice do osebnosti. Pravica do zdravega življenjskega okolja spada med temeljne človekove pravice, ki so ustavno varovane. Revizija zmotno meni, da v razlogih izpodbijane sodbe ni utemeljeno, zakaj duševne bolečine zaradi negativnih vplivov iz okolja štejejo za podvrstvo duševnih bolečin zaradi kršitve osebnosti. Narava in obseg škode, ki je nastala tožnikoma, je v tem okviru predvsem stvar dejanskih ugotovitev, na katere je revizijsko sodišče po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano. Izpoved tožnikov o doživljanju duševnih bolečin zaradi hrupa, vibracij in onesnaženega zraka je povzeta kot podlaga za opredelitev višine odškodnine. Pri tem se revizijsko sodišče strinja z razlogi, po katerih se pojem duševnih bolečin razlaga kot vsako psihično neugodje, ki ga trpi oškodovanec, pri čemer ni potrebno, da zaradi takšnega posega trpi njegovo zdravje. Tožnika okvare zdravja zaradi imisij nista zatrjevala, zaradi česar v tej smeri sodišče prve stopnje niti ni imelo podlage, da bi z izvedencem medicinske stroke ugotavljalo obseg takšne domnevne okvare. Ob ugotovljenih duševnih bolečinah zaradi neugodnosti, ki jih povzroča prekomerni pomet (neprestani hup, vibracije in onesnaženo ozračje, kar povzroča stresno stanje zaradi nespečnosti, utrujenosti in motenj duševnega ravnovesja), sodišču pri določitvi višine odškodnine ni potrebno strokovno medicinsko mnenje, če se posledice opisanih imisij ne odrazijo v oškodovančevem zdravju. Višino odškodnine je v tem primeru mogoče določiti ob upoštevanju določbe 200. člena ZOR in podobnih ter primerljivih primerov iz sodne prakse. Določba 243. člena ZPP sodišču namreč nalaga izvedbo dokaza z izvedenci takrat, ko je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Dejstva, na katerih podlagi sta sodišči nižjih stopenj odločali o obstoju pravno priznane škode in višini odškodnine zanjo, so del tožbene trditvene podlage, osvetljena so bila v postopku z izdajo vmesne sodbe o podlagi tožbenega zahtevka, dokončno pa so bila razjasnjena z zaslišanjem tožnikov. Ob takšnem dejanskem stanju je bila dana podlaga za vsebinsko konkretizacijo določbe 200. člena ZOR z uporabo vrednostnih meril, ki jih sodišču ni bilo treba opredeljevati s strokovnimi mnenji izvedencev.

Po povedanem je neutemeljena revizijska trditev, da je izpodbijana sodba določila odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi kršitve pravic osebnosti po prostem preudarku in ne da bi ugotavljala, katere duševne bolečine so pri tožnikih bile prisotne. Razlogi izpodbijane sodbe vsebujejo ugotovitve dejanske in pravne narave, ki se nanašajo na naravo duševnih bolečin, ki sta jih tožnika prestajala in na njihov obseg. Zatrjevani kvarni vplivi na osebnost tožnikov so objektivno tako utemeljeni, da se je mogoče strinjati z razlago, ki jo sprejema izpodbijana sodba, po kateri je mogoče verjeti prikazu oškodovancev tudi z vidika življenjsko izkustvenih sklepanj. Določba 200. člena ZOR, ki se nanaša na duševne bolečine zaradi okrnitve pravice osebnosti, predpostavlja obstoj škode na področju duševnega funkcioniranja, ki jo je v običajnih okoliščinah mogoče opredeliti brez izvedenskih mnenj. Praviloma bodo ta mnenja potrebna, kadar bo škoda konkretizirana v obliki objektivno merljivih posledic na duševnem in telesnem zdravju.

Opisani razlogi podpirajo tudi izvedbo načela individualizacije odškodnine. Gre za oceno osebnosti tožnikov in objektivnih okoliščin, v katerih je prihajalo do imisij in škode. Glede na vsebino revizijske trditvene podlage in tudi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP) je revizijsko sodišče presodilo višino dosojene odškodnine za vsakega od tožnikov. Sodišče druge stopnje je utemeljeno zvišalo odškodnino, ki jo je tožnikoma dosodilo sodišče prve stopnje. Cesta, po kateri se je odvijal moteči promet, je oddaljena 2 metra od stanovanjske hiše pravdnih strank. Tožnica se je kot upokojenka od oktobra 1990 dalje večino časa nahajala doma, zaradi česar je bila imisijam izpostavljena praktično noč in dan. Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku na 4. strani svoje sodbe ugotovilo številne okoliščine, ki konkretizirajo škodo zaradi kršitve tožničinih osebnostnih pravic do zdravega in mirnega življenjskega okolja. Doživela je celo trčenje tovornjaka v svojo hišo, ko je od mesta trka bila oddaljena približno 3 metre. Ni razloga, da bi bilo mogoče podvomiti v pravilnost odločitve, po kateri je primerna odškodnina tožnici bila zvišana na 2,000.000 SIT (8345,85 EUR). Tožnik je bil v času povečanega tovornega prometa zaposlen, razen tega pa je bilo ugotovljeno, da v začetnem obdobju povečanega prometa ni živel v tožničini stanovanjski hiši. Zato je odškodnina, ki mu jo je sodišče določilo v znesku 900.000 SIT (1755,63 EUR) v razmerju do škode, ki jo je prestajala tožnica in do drugih podobnih primerov, povsem primerna.

Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati niti v reviziji zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti zmotne uporabe materialnega prava, zaradi česar je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo po določbi 378. člena ZPP zavrnilo.

Izrek o revizijskih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške, ki jih je ta zaznamovala zaradi odgovora na neutemeljeno revizijo. Višina stroškov je odmerjena v skladu z odvetniško tarifo.