156. člen ZOR

Dokaz z izvedencem izvaja sodišče in ne pravdni stranki (252. člen ZPP). S tem, ko sodišče izvedencu ni zastavilo prav vseh vprašanj, ki jih je predlagala pritožnica, ni zagrešilo relativno bistvene kršitve določb postopka. Tudi če je odpravo škode financiral le eden od zakoncev, to dejstvo zaradi režima skupnega premoženja ne izključuje aktivne legitimacije obeh za povračilni zahtevek. Pritožba utemeljeno opozarja, da bi sodišče pri presoji, ali so zamudne obresti že dosegle glavnico, moralo upoštevati čas zapadlosti terjatve, torej 1. 1. 2001, in ne trenutek, od katerega jih je, upoštevajoč ugovor zastaranja, prisodilo (23. 3. 2006). Pritožnica sodišču neutemeljeno očita relativno bistveno kršitev določb postopka, ker naj bi pri odločanju preseglo trditveno podlago tožnikov. Ti so v obravnavani zadevi tožbeni zahtevek utemeljili na odškodninski podlagi in zanj podali ustrezne trditve. S tem, ko je sodišče njihov zahtevek presojalo tudi po tretjem odstavku 156. člena ZOR, trditvene podlage ni preseglo. Kdaj škoda preseže normalne meje, sodišče namreč ugotavlja v okviru pravilne uporabe materialnega prava v vsakem posamičnem primeru. Tretje toženka je ukr

Ko višje sodišče odloča o pritožbah strank zoper odločitve prvostopenjskih sodišč, upošteva stanje, kakršno je bilo ob sprejemu izpodbijane odločitve prvostopenjskega sodišča. Le izjemoma, ko je to posebej predvideno v zakonu, lahko upošteva stanje, ki je nastalo po izdaji izpodbijane odločitve. Zato se dejstva, ki nastopijo po izdaji izvršilnega naslova (izpodbijana sodba), upoštevajo na ugovor dolžnika v izvršilnem postopku. Škodo, ki nastane pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, je skladno s tretjim odstavkom 156. člena ZOR oziroma tretjim odstavkom 133. člena OZ dolžan povrniti njen povzročitelj, vendar le škodo, ki presega normalne (ZOR) oziroma običajne (OZ) meje. Škoda, ki presega normalne (običajne) meje, je protipravna. Za uspeh z zahtevkom mora tožeča stranka dokazati, da ji je v zvezi z opravljanjem (splošno koristne) dejavnosti tožene stranke nastala škoda, ki presega normalne meje. Ni torej bistveno, ali so tožene stranke presegale predpisane mejne vrednosti izpustov v okolje, pač pa kakšne so posledice njihove sicer dovoljene dejavnosti. Toženke so tožnikom za škodo odgovorne solidarno na podlagi tretj

Novo pooblastilo za vložitev izrednega pravnega sredstva je hkrati tudi posebno. Za veljavnost pooblastila je dovolj podpis pooblastitelja. Zahtevek za plačilo odškodnine in za vključitev CD-ROM-a sta medsebojno povezana zahtevka, saj oba zahtevka izvirata iz istega življenjskega dogodka in skupaj predstavljata zaokroženo celoto. ZOR oziroma sedaj OZ v določbah o povzročitvi škode med drugim ureja odstranitveni oziroma opustitveni zahtevek. V prvem odstavku 156. člena ZOR oziroma prvem odstavku 133. člena OZ določa, da lahko vsakdo zahteva od drugega, da odstrani vir nevarnosti, od katerega grozi njemu ali nedoločenemu številu oseb večja škoda, ter da se vzdrži dejavnosti, iz katere izvira vznemirjanje ali škodna nevarnost. Tožbeni zahtevek za vključitev CD-ROM-a po svoji vsebini smiselno predstavlja ravno takšen odstranitveni oziroma opustitveni zahtevek. Za ugotovitev višine izgubljenega dobička je treba opraviti primerjavo dejanskega položaja oškodovanca s položajem, ki bi ga ta imel v primeru, če oškodovalčevega dejanja ne bi bilo (tretji odstavek 189. člena ZOR oziroma tretji odstavek 168. člena OZ). V ta namen je treba oblikovati hipotetični scenarij (sce

Za vprašanje obstoja pasivne (stvarne) legitimacije je bistveno, kdo ima oblast nad virom nevarnosti. Vendar pa zgolj to ni dovolj. V pravdnem postopku se namreč lahko zahteva le izvršitev tistih ukrepov, ki so v dispoziciji odgovorne osebe. Pasivno legitimiran je torej tisti, ki ima oblast nad virom nevarnosti, ki mu omogoča izvedbo ustreznih ukrepov za preprečitev nastanka škode.

V vmesni sodbi mora biti določeno, ali gre za solidarno ali za razdelno odgovornost. V primeru razdelne odgovornosti morajo biti že v vmesni sodbi določeni deleži posameznih tožencev. Razdelna odgovornost je v razmerju do zahtevka za solidarno plačilo nekaj manj (minus) in ne nekaj drugega (aliud). Pravilo, da morajo biti odločbe izdane v slovenskem jeziku, ne pomeni le tega, da morajo biti uporabljene slovenske besede, marveč da mora besedilo ustrezati celotnemu sklopu slovničnih pravil. Njihov sestavni del je tudi skladnja slovenskega jezika. Izhodišče reševanja spora v odškodninski pravdi za okoljsko škodo, ki nastaja z obratovanjem dovoljene dejavnosti, mora biti v škodi, ki je zatrjevana in ne v ugotavljanju emisij. Ključno je, ali tako zatrjevana škoda (poslabšanje okolja in zmanjšanje premoženjske koristi zaradi poslabšanja okolja) presega normalne meje. K škodljivemu dejstvu se ozremo šele v naslednjem koraku, ko že vidimo, da je okolje razvrednoteno. Šele tu imamo opraviti s težkim strokovnim vprašanjem, ali obstaja (naravna) vzročna zveza med dejavnostjo posamezne tožene stranke in premoženjsko škodo, ki je posledica poslabšanega ali celo uničenega ok

Neutemeljen je revizijski očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, saj je sodišče druge stopnje odločitev sodišča prve stopnje na seji senata spremenilo v skladu z drugo alinejo 358. člena ZPP in zaključilo, da je sodišče prve stopnje pri presoji pravnega standarda krajevno običajnih razmer zmotno presodilo listine, ogledne predmete, ki so v spisu, in posredno izvedene dokaze (3. odstavek 302. člena ZPP), njegova odločba pa se v tem delu opira samo na te dokaze (druga alineja 358. člena ZPP). Ker drugi, tretji in četrti tožnik v hiši ne živijo, zdravstvene težave prvega tožnika pa so v bistvenem pogojene z njegovo psihično motnjo oziroma boleznijo, ki se je pričela že pred gradnjo toženčevega objekta in toženčev objekt s svojimi imisijami bistveno ne vpliva k pogostejšim pojavljanjem njegove bolezni, je pravilna presoja, da tožnikom zaradi toženčevega objekta večja škoda niti ne grozi niti ne nastaja, zato tožbeni zahtevek po 156. členu ZOR ni utemeljen.

Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da gre za nujno sosporništvo v primerih, ko pravnomočna sodba vodi do posledic, ki so enake posledicam aktov razpolaganja. To merilo je treba uporabiti tudi v primeru stvarnopravnega varstva pred imisijami pri presoji, ali so solastniki nepremičnine, s katere izvirajo imisije, nujni sosporniki: to bodo tedaj, kadar se z zahtevkom zasledujejo takšna dejanja, ki bistveno posegajo v stvar (njeno substanco) kot celoto; ne bodo pa glede dejanj, ki posegajo le v način (normalne) rabe oziroma ustreznega vzdrževanja stvari tako, da ne povzroča škode, kar je v večji ali celo izključni meri odvisno od uporabnika, ne pa lastnika. Tožbo zaradi vznemirjanja lastninske pravice namreč lastnik ali domnevni lastnik naperi zoper tistega, ki ga vznemirja, to pa je lahko tudi uporabnik (neposredni posestnik) sosednje nepremičnine. Solastniki pa niso nujni sosporniki v odškodninski pravdi zaradi nedopustnih imisij. Za odškodninski zahtevek je pasivno legitimiran povzročitelj škode oziroma za zahtevek po 156. členu ZOR vsak, iz čigar sfere izvira oziroma grozi nevarnost.

Pri zapolnjevanju omenjenega pravnega standarda škode, ki normalne meje presega (oz. čezmernih obremenitev okolja), pa je sodišče prve stopnje zavzelo napačen materialnopravni pristop. Še posebej v obravnavani zadevi, ko je bila zatrjevana prepletenost večih vrst imisij, od katerih so vsaj nekatere zaradi pomanjkanja ustreznih predpisov (pa tudi metod merjenja) praktično neizmerljive, je bilo potrebno kot predhodno vprašanje ugotoviti, kakšna je normalna meja oziroma normalna obremenitev okolja s tovrstnimi vplivi. Šele odgovor na to vprašanje nam omogoča nadaljnje presojanje, ali so navedene meje presežene oz. ali je obremenitev okolja čezmerna. Pri tem pa mora sodišče izhajati iz normalnih meja in normalnih vplivov v okolici deponij, v katere so tožniki z zgoraj izpostavljenimi pogodbami po 78. členu ZVO pristali in zanje tudi dobili nadomestilo.

Mnenje prvo postavljenega izvedenca je bilo po presoji sodišča prve stopnje nepopolno in ne dovolj natančno, njegovo dopolnitev je predlagal tudi tožnik, poleg tega pomanjkljivosti prvega mnenja tudi zaradi okoliščin na strani izvedenca ni bilo mogoče odpraviti, zato je sodišče prve stopnje v skladu s tretjim odstavkom 254. člena ZPP povsem utemeljeno postavilo drugega izvedenca.

Višina odškodnine zaradi imisij – tožniki so od leta 1997 do septembra 1999 bivali 16,7 m stran od gradbišča avtoceste in gradbišča 28 m visokega nasipa.

Ravnanje tožene stranke je pomenilo le izvršitev odločitve lokalne skupnosti, saj je odločanje o poteku občinskih javnih poti v pristojnosti občine in ne v pristojnosti tožene stranke. Ker tožena stranka ni pristojna za odločanje o mestu poteka javnih poti in cest, se z izjavo tudi ni mogla veljavno zavezati, da bo javno pot uredila. Izjava zato ne spreminja opredelitve protipravnosti ravnanja toženke. Ravnanje toženke temelji na planskih aktih občine ter gradbenemu dovoljenju upravne enote, zato ne more biti protipravno.

V pravdi zaradi nedopustnosti izvršbe bi morala tožnika dokazati, da je njuna obveznost iz sodne poravnave zaradi izpolnitve prenehala. Ker nepravilna izpolnitev tudi šteje za neizpolnitev, je bilo na njuni strani dokazno breme, da je njun pravni prednik sanacijo izvedel pravilno in v skladu s pogoji, določenimi v sodni poravnavi. Pravilni so razlogi pritožbenega sodišča, zakaj v tej zadevi materialnopravnih učinkov sodne poravnave ni mogoče enačiti z učinki gradbene pogodbe. Pravni prednik tožnikov se je brez plačila zavezal sanirati svoj zgornji zid in ne spodnji zid tožencev. Svojo nepogodbeno odškodninsko obveznost je s sodno poravnavo potrdil (da bi se izognil zahtevani odstranitvi zidu), vendar s tem njegova obveznost ni pridobila učinkov obveznosti iz gradbene pogodbe. Ker je njegova obveznost povzeta v sodni poravnavi (1995), zanjo velja najdaljši zastaralni rok 10 let, ki je bil prekinjen že v istem letu, ko je bil vložen predlog za začasno odredbo oziroma izvršbo (1998).

Predmet zaščite, na katerega meri tožbeni zahtevek tožeče stranke, ne predstavlja avtorskega dela, ki bi užival varstvo v smislu izključnih osebnostnih, oziroma premoženjskih upravičenj avtorja. Da bi s pravnim varstvom na tej podlagi tožeča stranka uspela, bi kot dejansko predpostavko morala zatrjevati in dokazati obstoj avtorske pravice, katere dejanska podlaga je avtorsko delo v smislu določb ZASP. Tožeča stranka bi morala za utemeljitev svojega zahtevka poleg položaja prizadetega udeleženca v smislu 1. odstavka 26. člena ZVK ponuditi tudi ustrezno trditveno podlago, s katero bi utemeljila dejanje nelojalne konkurence s strani tožene stranke. Sama ideja ne uživa avtorskopravnega varstva, zato golo trženje ideje, katere avtor naj bi bil tožnik, še ne pomeni opredelitev dejanskega stanu iz 10. alineje 3. odstavka 13. člena ZVK. Know-how predstavlja znanje, izkušnje in spretnosti, ki se kot dejanska kategorija oblikujejo v toku izvajanja poslovne dejavnosti, ki pa je kot taka lahko tudi predmet pravnega prometa.

Četudi bi določilo 14. čl. ZVO-1 lahko upoštevali kot samostojno pravno podlago za vtoževani opustitveni zahtevek na prenehanje proizvodnje (glede na to, da v ZVO-1 ni nobenih omejitev glede tistih imetnikov, ki povzročajo škodno nevarnost ali vznemirjanje na podlagi dovoljene dejavnosti), ta v obravnavanem primeru ne pride v poštev, ker čezmerna obremenitev v smislu ZVO-1 ni bila ugotovljena.

Ker je tožnik izkazal nastanek škode in vzročno zvezo med škodo in nevarno dejavnostjo tožene stranke, le-ta pa ni dokazala okoliščin, ki bi jo odgovornosti razbremenile, prav tako pa tudi ni izpodbila domneve vzročne zveze med škodo in nevarno dejavnostjo, je treba tožbenemu zahtevku na podlagi drugega odstavka 154. člena ZOR po temelju ugoditi.

Upravni predpisi o dovoljenih količinah imisij so (lahko) orientacija, vendar sodišče pri presoji pravnega standarda iz tretjega odstavka 156. člena ZOR nanjo v principu ni vezano. Če tožnik zahteva denarno odškodnino, mora vsako vrsto škode posebej denarno ovrednotiti.

Če frekvenca prometa ne presega tiste meje, ki je predvidena z Uredbo o hrupu sledi logičen sklep, da tudi prah, izpušni plini in voda s ceste običajne mejne ravni ne bi smeli presegati. Tožnik, na katerem je dokazno breme v tem postopku, pa nasprotnega ni dokazal. Gotovo pa bi postavitev protihrupne ograje oz. zaščitnega zidu predstavljala izboljšavo bivalnih pogojev vendar to ne zadošča, saj sodišče lahko tožbenemu zahtevku ugodi le v primeru, kadar so meje tolerance v določenem okolju presežene.

Revizija se dopusti glede vprašanja ustreznosti uporabe določbe tretjega odstavka 156. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) kot materialnopravne podlage za presojo obstoja odškodninske obveznosti tožene stranke za škodo kot posledico poklicne bolezni.

Določbi tretjega odstavka 133. člena OZ oziroma 156. člena ZOR predstavljata posebnost odškodninskega prava, ki določa obveznost povračila škode, čeprav ta izhaja iz opravljanja zakonite dejavnosti; gre za civilnopravno različico sodobnega načela varstva okolja "povzročitelj obremenitve plača". Denarni odškodninski zahtevek po tretjem odstavku 133. člena OZ oziroma 156. člena ZOR je tako odvisen od odgovora na vprašanje, ali je nastala oziroma ali nastaja škoda, ki presega običajne oziroma normalne meje . Gre za pravni standard škode, ki ga ni mogoče zamenjevati s pravnim standardom krajevno običajne mere iz 75. člena SP. Upravni predpisi o dovoljenih količinah emisij so lahko orientacija, vendar sodišče pri presoji omenjenega standarda nanje ni vezano. S spremembo tožbe tožniki niso uveljavljali kakšne nove toženčeve obveznosti, temveč so le v okviru istega historičnega dogodka, se pravi na isti dejanski in pravni podlagi, zahtevali izpolnitev iste (odškodninske) obveznosti, iz katere izhajajo tako primarni kot podrejeni tožbeni zahtevki. Zastaranje se veže na obveznost, ne pa na posamične preoblikovane zahtevke v okviru iste obveznosti. Tako se lahko v zastaralnem roku,

Zgolj zaradi pomanjkanja ustreznih predpisov ni mogoče zaključiti, da z emisijami neprijetnih vonjav ni mogoče kršiti pravice do zdravega življenjskega okolja.