10. člen ZVO

Tožnikoma je pravno priznana nepremoženjska škoda dokazano nastajala že v letu 2005, za katero je bil znan tudi povzročitelj in odgovorna oseba, od katere bi že takrat lahko zahtevala odškodnino. V skladu z določbo prvega odstavka 336. člena OZ je najkasneje v letu 2005 začelo teči zastaranje. Na začetek teka zastaranja ne vpliva dejstvo, da je škoda nastajala in se povečevala tudi v naslednjih letih. Do vložitve tožbe 19. 2. 2010 je potekel triletni zastaralni rok iz prvega odstavka 352. člena OZ.

Višina odškodnine zaradi imisij - tožnici sodita v skupino tistih, ki so bili zelo obremenjeni z nedovoljenimi imisijami. Drugi toženec je bil prekomernim vplivom s ceste izpostavljen nekoliko krajši čas. Hiša tožnikov je od ceste oddaljena 7 metrov, prvi tožnik in tretja tožnica, oba zaposlena v gostinskem lokalu mirne narave v pritličju hiše, sta se v relevantnem obdobju, tj. od začetka marca 2004 do konca oktobra 2008, praktično ves čas zadrževala v tej hiši. Drugi tožnik, v spornem obdobju študent Ljudske univerze v Gornji Radgoni in Univerze v Ljubljani, pa je bil zdoma v povprečju po nekaj ur na teden. V neposredni bližini hiše je križišče, ki je zavoljo nenehnega speljevanja in zaviranja vozil pred njim še dodatno prispevalo k motenju.

Prva tožnica in tretji tožnik, sodita v skupino tistih, ki so bili srednje obremenjeni z nedovoljenimi imisijami. Njuna hiša je od ceste oddaljena 15 metrov, tožnika pa sta bila v relevantnem obdobju, tj. od začetka februarja 2004 do konca oktobra 2008, zaradi zaposlitve ob delavnikih približno po 9 ur odsotna z doma. V neposredni bližini hiše sta križišče in krožišče, ki sta z nenehnim speljevanjem in zaviranjem vozil pred njima dodatno prispevala k motenju tožnikov.

Višina odškodnine zaradi imisij - tožniki sodijo v skupino tistih, ki so bili manj obremenjeni z nedovoljenimi imisijami. Hiša tožnikov je od ceste oddaljena 20 do 22 metrov. Drugi tožnik se je v relevantnem obdobju, tj. od avgusta 2006 do konca oktobra 2008, zadrževal pretežno doma, prva tožnica je bila zaposlena in v tem času odsotna, tretji tožnik pa je bil kot učenec odsoten približno tretjino dneva. V bližini stanovanjske hiše je križišče s cestnim otokom, nedaleč stran pa odtočni kanali, kar je bilo posebej moteče zaradi zadevanja tovornih vozil vanje.

Višina odškodnine zaradi imsij - tožnika sodita v skupino tistih, ki niso bili najbolj obremenjeni z nedovoljenimi imisijami. Hiša tožnikov je od ceste oddaljena 16 metrov, tožnika (upokojenca) pa sta se v relevantnem obdobju, tj. od sredine januarja 2004 do konca oktobra 2008, zadrževala pretežno doma. Že tako visoko raven hrupa je dodatno povečevalo še glasno zaviranje in ponovno speljevanje vozil prek bližnjih ovir in na mostu, ki zaradi svoje širine ni omogočal neoviranega srečanja dveh tovornih vozil, tako da se tožnika zaradi hrupa zunaj stanovanjske hiše nista mogla zadrževati, terase in balkona pa tudi nista mogla uporabljati.

Višina odškodnine zaradi imisij - tožniki sodijo v skupino tistih, ki so bili bolj obremenjeni z nedovoljenimi imisijami. Hiša tožnikov je od ceste oddaljena 14 metrov. Prvi tožnik in tretja tožnica sta bila v relevantnem obdobju (57 mesecev) zaradi službenih obveznosti delno odsotna (prvi tožnik od 2 do 3 ure dnevno, tretja tožnica pa največ 5 ur dnevno), medtem ko se je četrta tožnica (upokojenka) v relevantnem obdobju (55 mesecev) zadrževala pretežno doma. V oddaljenosti 150 metrov od hiše je rondo, kar je bilo posebej moteče zaradi posledičnega speljevanja in zaviranja vozil.

Višina odškodnine zaradi imisij - hiša tožnice je od ceste oddaljena 8 metrov, v relevantnem obdobju je bila najprej 20 mesecev zaradi zaposlitve ob delavnikih približno po 8 ur odsotna z doma, nato pa je približno 37 mesecev kot upokojenka ves čas preživela doma; v neposredni bližini tožničine hiše je križišče, ki je z nenehnim speljevanjem in zaviranjem vozil pred njim dodatno prispevalo k neugodnim učinkom motenja.

Mejne, zagotovo pa kritične vrednosti hrupa presegajo običajne meje hrupa, ki ga povzroča cestni promet in jih je mogoče subsumirati pod pravni standard škode, ki presega običajne meje iz tretjega odstavka 133. člena OZ.

Upoštevano je, da življenje v urbanem okolju sicer terja od posameznikov ustrezno prilagoditev in toleranco do imisij (hrup, vibracije, onesnaženje zraka), vendar le do normalnih meja. Kadar imisije presežejo mejne vrednosti, pa je mogoče govoriti o takšnem vplivu na osebnostne pravice posameznika, ki utemeljuje nastanek pravno priznane škode in s tem tudi odškodninske odgovornosti. Pojem duševnih bolečin se razlaga kot vsako psihično neugodje, ki ga trpi oškodovanec, pri čemer ni potrebno, da zaradi takšnega posega trpi njegovo zdravje. Ob ugotovljenih duševnih bolečinah zaradi neugodnosti, ki jih povzroča prekomerni promet, sodišču pri določitvi odškodnine ni potrebno strokovno medicinsko mnenje, če se posledice opisanih imisij ne odražajo v oškodovančevem zdravju, torej v zmanjšanju njegove življenjske aktivnosti. Določba 200. člena ZOR, ki se nanaša na duševne bolečine zaradi okrnitve pravice osebnosti, predpostavlja obstoj škode na področju duševnega funkcioniranja, ki jo je v običajnih okoliščinah mogoče opredeliti brez izvedenskih mnenj.

Presoja višine odškodnine. Določba 243. člena ZPP nalaga sodišču izvedbo dokaza z izvedenci v postopku določitve odškodnine zaradi kršitve pravic osebnosti takrat, ko duševne bolečine zaradi imisij povečanega prometa, ki presegajo tolerančni prag, prerasejo v duševne bolečine zaradi okvare zdravja, torej v znižanje življenjske aktivnosti.