72. člen URS

Tožnik je dokazal, da mu je zaradi protipravnega ravnanja toženke nastala škoda v nepremoženjski sferi. Toženka je z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in zakonskih določb o najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. člen ZVZD-1 in 45. člen ZDR-1). Ker je toženka ravnala v nasprotju s svojimi pogodbenimi obveznostmi in tudi delovnopravnimi predpisi, je pravilna odločitev o obstoju njene pogodbene in tudi nepogodbene odškodninske odgovornosti. Ni podlage za seštevanje posameznih zagotovljenih ur počitka, če zagotovljeni neprekinjeni počitek ne ustreza tedenskemu oziroma dvotedenskemu minimalnemu neprekinjenemu počitku. Prav tako kršitev pravice do neprekinjenega tedenskega počitka v enem tednu ne more biti sanirana z dvema tedenskima počitkoma v drugem tednu, ki vsak posebej trajata 35 ur, ne dosegata pa zahtevanih 59 ur. Zaradi ugotovljene intenzivnosti kršitev ter zaradi daljšega obd

Tožnik je dokazal, da mu je zaradi protipravnega ravnanja toženke nastala škoda v nepremoženjski sferi. Toženka je z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in zakonskih določb o najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu in 45. člen ZDR-1).

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Ali je Upravno sodišče z materialnopravnega vidika pravilno priznalo neposreden pravni interes tožnicam glede varstva zaradi zatrjevanega prikrajšanja osončenja pri gradnji sosednjega objekta? 2. Ali je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v zvezi z izdelavo projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki je izdelan v skladu s Pravilnikom o projektni dokumentaciji, predlagatelju naložilo obveznosti izdelave dodatnih sestavin oziroma delov projekta, ki niso predpisani z zakonom in z na zakonu temelječih predpisih? 3. Ali je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in s tem neutemeljeno odstopilo od ustaljene sodne prakse, ko je v zvezi s presojanjem vplivov gradnje na osončenje sosednjih objektov preložilo dokazno breme s stranskih udeležencev na investitorja oziroma projektanta?

Javni interes za odstranitev nelegalno zgrajenih objektov ne preneha zgolj zaradi poteka časa. Ta obstaja, vse dokler obstaja stanje nezakonite gradnje, to je stanje pravnomočno ugotovljenega nezakonitega posega v prostor, in zahteva, da se vzpostavi zakonito stanje, ki bo v skladu s predpisi oziroma prostorskimi akti, ki med drugim varujejo pravico do zdravega življenjskega okolja, ki spada med temeljne ustavne vrednote, ter določajo načine urejanja prostora kot omejene in nenadomestljive naravne dobrine s premišljenim poseganjem v prostor, vključno z varstvom pred pretirano pozidanostjo. Prav tako je tudi Evropsko sodišče za človekove pravice že presodilo, da celo temeljne pravice ne morejo imeti prednosti pred premisleki glede varstva okolja. Oseba, ki ji je zaradi nelegalne gradnje s pravnomočno upravno odločbo naložen inšpekcijski ukrep odstranitve in vzpostavitve prejšnjega stanja, niti ne more imeti upoštevnih, v pravu utemeljenih legitimnih pričakovanj, da ji na podlagi tega izvršilnega naslova po določenem (tudi daljšem) časovnem obdobju vendarle ne bo izdan sklep o dovolitvi izvršbe. Pravo namreč zastaranja izvršitve pravnomočne upravne odločbe v tem primeru ne p

Pritožba toženke tudi neutemeljeno očita nekatere (relativne) kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Ni pravilno stališče pritožbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati pripravljalne vloge tožnika z dne 10. 11. 2023, ki jo je vložil 13. 11. 2023. Sodišče je prvi narok sicer res opravilo 15. 11. 2023, in tožnik pripravljalne vloge ni vložil najmanj 15 dni pred narokom v smislu četrtega odstavka 269. člena ZPP, vendar pa je bistveno, da je v navedeni vlogi upošteval podatke iz evidenc delovnega časa, ki jih je toženka predložila šele z vlogo z dne 29. 9. 2023, ki je bila tožniku vročena 9. 10. 2023. Sodišče prve stopnje je namreč toženko pozvalo k predložitvi podatkov že dne 25. 8. 2023. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba toženke, da ni mogla z gotovostjo spoznati obsega in pravne podlage tožnikovega zahtevka, ker sodišče prve stopnje o tožnikovi spremembi tožbe ni odločilo s sklepom. Drži sicer pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče v skladu s 185. členom ZPP o spremembi odločiti s sklepom, vendar pa v okoliščinah konkretne zadeve to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Bistveno je, da je tožnik že v tožbi uveljavljal

Sodišče druge stopnje nadalje pojasnjuje, da o obstoju "škodnega dogodka" govorimo že takrat, ko so presežene mejne vrednosti hrupa po upravnih (podzakonskih) predpisih, t.j. po Uredbi o mejnih vrednostih hrupa iz l. 2005 oziroma iz leta 2018. Vendar dejstvo, da je do preseganja mejnih (oziroma kritičnih) vrednosti hrupa po Uredbi prišlo, samo po sebi še ne pomeni, da je mogoče državi očitati protipravnost, temveč kaže zgolj na to, da se je zgodil "škodni dogodek". Za ugotovitev protipravnosti ravnanja (ali opustitev) države morajo biti izpolnjeni še nadaljnji kriteriji, in sicer je treba pretehtati naslednje kriterije (oziroma se je treba vprašati): - v kolikšni meri je bilo poseženo v interes oškodovanca (tožnika) po življenju v zdravem življenjskem okolju (brez prekomernega hrupa), - kakšen je javni interes, torej kakšna je družbena koristnost sporne ceste, - kakšni so bili ukrepi države (toženke) za zmanjšanje hrupa in - kaj je za zmanjšanje škode storil tožnik. Na koncu pa je treba vse te kriterije vzeti v ozir in v iskanju pravične rešitve ustrezno tehtati med družbeno koristjo železniškega prometa in prizadetimi interesi tožnika zaradi prekomernega hrupa ter med nasprotuj

Toženec je z opozarjanjem in nasprotovanjem izvedbi projekta varoval tako svojo lastninsko pravico kot tudi javno korist. V zvezi s slednjo velja poudariti, da tožnica, četudi deluje v javnem interesu, projekta izgradnje povezovalnega Kanala ni transparentno predstavila niti lastnikom zemljišč niti (strokovni) javnosti, s tem pa je onemogočila strokovno razpravo o morebitnih spornih vprašanjih (tudi o primernosti izbrane trase). Trasa povezovalnega Kanala poteka čez vodovarstveno območje, zato bi bila o vprašanju, sproženem v javnosti po začetku gradnje - ali predstavlja projekt grožnjo za vire pitne vode (torej povečano tveganje za zdravje ljudi), nujna predhodna odprta strokovna razprava. Zaradi pomembnosti vprašanja za širšo javnost, v povezavi s kredibilnostjo projekta, takšna razprava, četudi na račun morebitnega časovnega zamika pri izvedbi projekta (in posledično morebitnih težav pri financiranju), ne bi smela izostati. Vsakršno drugačno ravnanje vzbuja vtis o enostranskem in avtoritarnem reševanju problemov. Sodišče prve stopnje je konkretna toženčeva ravnanja pravilno presojalo (tudi) v luči ugotovitve, da toženec gradnje ni oviral samovoljno, brez argumentov. Upo

Na podlagi 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP je nična le tista odločba, ki je bila objektivno neizvršljiva že v trenutku njene izdaje, ne pa tudi odločba, ki je taka postala s potekom časa, ker je zavezanec za izpolnitev ni pravočasno izpolnil. Glede na navedeno za presojo ni relevantno, da tožnica danes izpodbijane odločbe ne more več izpolniti, saj ne more več izposlovati finančnega jamstva v obliki bančne garancije ali zavarovalne police, ker je čas, za katerega naj bi bil izdan kateri od navedenih inštrumentov zavarovanja, že potekel. Za nazaj navedenih inštrumentov že na podlagi določb OZ, ki ureja zavarovalno pogodbo, oziroma ZOR, ki ureja bančno garancijo, namreč ni mogoče izdati. V Uredbi o odpadnih nagrobnih svečah predpisano finančno jamstvo ima podlago v prvem odstavku 115. člena ZVO-1, ki določa, da Vlada lahko predpiše, da mora povzročitelj obremenitve zagotoviti finančno jamstvo zaradi izvajanja predpisanih obveznosti ali poplačila stroškov obremenjevanja okolja pri opravljanju svoje dejavnosti, po njenem prenehanju, prenehanju obratovanja naprave ali obrata ali prenehanju povzročitelja obremenitve. Po presoji sodišča izpodbijana ureditev razširje

Če obtoženi pri svojem ravnanju ni mogel pričakovati zasebnosti v smislu, da ga nihče ne bi pri tem opazoval, s tem ni odgovorjeno na vprašanje, ali mu je bila pravica do zasebnosti kršena s snemanjem. Posnetek daje oblast nad tujo osebo oziroma njeno osebno dobrino, ker omogoča ponovitev (ponovno predvajanje). Če je torej to storjeno brez vednosti prizadete osebe, je s tem poseženo v izključno pravico osebe, da sama razpolaga s svojo podobo in glasom. Predpogoj za tehtanje med prizadetimi ustavnimi pravicami je, da je kolizija med njimi neposredna. Prvostopno sodišče je kot neposredno nasprotno ustavni pravici obtoženca do zasebnosti upoštevalo pravice živali, da niso podvržene mučenju, pri čemer se je oprlo na določbo 72. člena URS (zadnji stavek četrtega odstavka). Varstvo živali sicer je ustavno varovana vrednota, vendar je očitno, da ne gre za pravico, ki bi bila neposredno oškodovančeva. A. A. ni oškodovanec in mu torej z obravnavanim kaznivim dejanjem ni bila prekršena ali ogrožena nobena njegova osebna ali premoženjska pravica, še toliko manj ustavna pravica. Predpogoj za izvedbo postopka praktične konkordance torej ni izpolnjen.

Glede imisij, ki izvirajo iz splošno koristnih dejavnosti, veljata tretji in četrti odstavek 133. člena OZ, ki izključujeta uporabo prvega in drugega odstavka tega člena. Kadar škoda izvira iz splošno koristne dejavnosti, oškodovanec torej nima odstranitvenega in opustitvenega zahtevka po prvem odstavku 133. člena OZ. Ima pa pravno varstvo za zagotovitev ukrepov za preprečitev nastanka škode ali za njeno zmanjšanje po četrtem odstavku 133. člena OZ, ki je blažje varstvo v primerjavi z varstvom iz prvega in drugega odstavka 133. člena OZ. Upnik mora najprej zatrjevati in izkazati grozečo škodo, ki presega običajne meje, nato pa zahtevati le tiste ukrepe, ki so glede na splošno potrebnost in koristnost dejavnosti dolžnika in s tem povezanim javnim interesom upravičeni. V primeru, ko škoda izvira iz dovoljene splošno koristne dejavnosti, oškodovanec torej ima sodno varstvo, vendar je zahtevku mogoče ugoditi le pod pogojem, da škoda presega običajne meje. Civilnopravno razmerje je namreč vzpostavljeno le v delu, kolikor škoda presega običajne meje. Sodišče mora upoštevati, prvič, da je glede na sodno prakso treba odgovorni osebi prepustiti, da sama izbere med ukrep

Ker se sporna objava na TV nanaša na kritiko tožeče stranke, ko je izvrševala oblastno funkcijo države, ni mogoče ugoditi zahtevku za objavo popravka. Država sicer ima to pravico, vendar le v izjemnih primerih. Ustavna pravica do svobode izražanja ima odločilen pomen pri zagotavljanju delovanja najpomembnejših mehanizmov demokracije in je njeno temeljno poslanstvo zagotavljanje od predstavnikov oblasti nevsiljenih informacij.

Zgolj dejstvo, da zakonskega predpisa o merilih o mejnih vrednostih smradu v stanovanjskih območjih Republike Slovenije ni, še ne pomeni, da se lahko okolje neomejeno obremenjuje oziroma, da se lahko vanj neomejeno posega s tovrstnimi emisijami. Postavlja se vprašanje, kakšna je normalna obremenitev in kakšna je čezmerna obremenitev. Za ugotavljanje teh pa se je mogoče opreti na že oblikovane standarde držav, ki prav tako kot Republika Slovenija ščitijo pravico do zdravega življenjskega okolja.

Zakon o varstvu okolja (ZVO-1) glede odprave posledic čezmernega obremenjevanja okolja, vključno z odškodninsko odgovornostjo, določa objektivno odgovornost povzročitelja. Stroški subsidiarnega ukrepanja države ali občine namreč ne pokrivajo stroškov odškodninskih zahtevkov oškodovancev zaradi posledic čezmerne obremenitve okolja. Vendar pa s tem ni izključena odgovornost povzročitelja okoljske škode nasproti tretjim osebam v skladu z OZ. Imisije kljub preseženim mejnim oziroma kritičnim vrednostim v Uredbi, ne predstavljajo podlage za pravno priznano škodo, zaradi česar sodišče prve stopnje tudi ni kršilo 14. člena Ustave (enakosti pred zakonom) in 22. člena Ustave (enakega varstva pravic). Izhajajoč iz okoliščine, da so kritične vrednosti skupnega hrupa v povprečju presežene le za 1,5 %, za 3,4 % pa so presežene kritične vrednosti kazalca hrupa za noč, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo stopnjo kršitve pravic tožeče stranke iz 22. člena Ustave Republike Slovenije v zunanjem okolju, kot tako izrazito nizko, da ne dosega stopnje resne kršitve in da ne ugotavlja nesorazmernosti med stopnjo kršitve, ki jo mora tožeča stranka trpeti in med koristmi, ki jih ima tožeča stranka

Pravilnik (podzakonski predpis), ki predvideva povečanje stroškov toplote s količnikom 3 - za tiste lastnike, ki merjenja dejanske porabe toplote v posameznih delih stavb ne omogočajo - je skladen z zakonom. Sankcioniranje uporabnikov, ki merjenja dejanske uporabe ne omogočajo, s povečanimi stroški toplote, je primeren in sorazmeren ukrep za zagotavljanje ustavno varovane dobrine - zdravega življenjskega okolja.

Za zakonodajno protipravnost, kamor se uvrščajo opustitve pri izdaji predpisov in neskladnost s hierarhično višjimi predpisi, te opustitve in neskladnost same po sebi ne zadoščajo, temveč lahko odškodninsko odgovornost utemeljijo le najhujše kršitve ustavnih določb oziroma kršitve temeljnih civilizacijskih standardov. Ne glede na pravna stališča o tem, ali bi morala biti materija Uredbe pravzaprav vsebovana (v večji meri) že v ZVO-1, je glede na obrazloženo podana koneksnost med predmetom urejanja ZVO-1 (med drugim pravil za ravnanje z odpadki) in predmetom urejanja z Uredbo, ki podrobneje opredeljuje omejitve in predpostavke za ravnanje z embalažo in odpadno embalažo, torej odpadki v smislu ZVO-1. V takem primeru pa po presoji pritožbenega sodišča o kršitvi ustavnih pravic (prav pravica do zdravega življenjskega okolja je povzdignjena na ustavno raven - 72. člen Ustave) in temeljnih civilizacijskih standardov, kar bi utemeljevalo protipravnost, ni mogoče govoriti.

Tožnica pri zatrjevanju o izkazanem pravnem interesu ne more uspeti s pavšalnimi navedbami, da je okoljevarstveno dovoljenje v nasprotju z določbami prostorskih aktov, ker odlaganje odpadkov na spornem zemljišču naj ne bi bilo dovoljeno. Poleg tega izdano okoljevarstveno dovoljenje ne predstavlja dovoljenja za (morebitno) spremembo namenske rabe zemljišča, saj je ohranjen nadzor nad skladnostjo namena vnosa zemeljskega izkopa z namensko rabo zemljišč, ki je v pristojnosti ustreznih inšpekcijskih služb.

Kljub temu, da tožnik ni odgovoren za prekršek, opredeljen v petem odstavku 19. člena ZPrCP, je kot lastnik za odstranitev zapuščenega vozila dolžan poskrbeti - v roku treh dni po tem, ko je bila odstranitev pisno odrejena.

Za zemljišče, ki je neposredno namenjeno za redno rabo stavbe v smislu pripadajočega zemljišča, se šteje zemljišče, ki je bilo kot tako načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali v drugih upravnih aktih, s katerimi je bilo določeno takšno zemljišče. Šele, če pripadajočega zemljišča na tak način ni mogoče ugotoviti, ga določi sodišče, upoštevajoč vse okoliščine primera, zlasti namen zemljišča in preteklo rabo zemljišča. Dejstvo, da parcele, za katere predlagatelji predlagajo, da se jih določi kot pripadajoče zemljišče, predlagatelji uporabljajo že vrsto let, ni pravno odločilno. Glede na zazidalni načrt je bilo lahko predvideti, da bosta na sporni površini nekoč zgrajeni šola in športni parki, ki bi bili namenjeni prvenstveno pouku. Dopustnost uporabe s strani prebivalcev soseske (najverjetneje tudi s strani tretjih oseb) ne pripelje do pridobitve pravice uporabe, ki bi bila pomensko enakovredna sedanji lastninski pravici. Enako velja za urejanje in vzdrževanje spornega zemljišča s strani etažnih lastnikov. Njihovo pričakovanje je bilo lahko omejeno le na pričakovanje bodoče deljene rabe obšolskega pro

Z zahtevo za posestno varstvo tožnik ni uspel, ker toženčevo zasutje greznice - zaradi stanja, v katerem je bila greznica - ni bilo niti samovoljno niti protipravno. Tožnik je v greznico, ki je bila nevarna za življenje in zdravje ljudi, in ni ustrezala standardom za odvajanje fekalij in odpadnih vod, pred motilnim dejanjem odvajal minimalno količino fekalij in odpadnih vod.

Standard običajne meje iz tretjega odstavka 133. čelna OZ je pravni standard, ki ga mora zapolniti sodišče v vsakem konkretnem primeru. Sodišči sta rezultate meritev hrupa ob hiši tožnikov, ki so bile opravljene s pomočjo izvedenca ob pogojih, ki so bili podobni kot v spornem obdobju, primerjali z (mejnimi in kritičnimi) vrednostmi iz Uredbe, ki so postavljene glede na kriterije (vir hrupa, naravo območja), ki že upoštevajo primerljiva okolja, iz česar izhaja, da sta ugotavljali in napolnjevali standard običajne meje (in ne krajevno običajne meje) iz tretjega odstavka 133. člena OZ.