5. člen ZVO

Nižji sodišči sta ravnali pravilno, ker od tržne cene gramoza 950,00 SIT nista odšteli stroškov izkopa. Takšno stališče je v skladu z načelom popolne odškodnine in vzpostavitve prejšnjega stanja. V predmetni zadevi ne gre za vračanje premoženjske koristi oškodovancu, temveč za izravnavo premoženjskega prikrajšanja, ki naj tožnici omogoči vzpostavitev položaja, kakršnega je imela pred škodnim dogodkom. Ta namen je mogoče udejanjiti le tako, da gramoz kupi na trgu in zanj plača tržno ceno, v kateri so všteti tudi stroški izkopa.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje, ker je zavrnilo očitek o kršitvi prepovedi novot s sklicevanjem na pomanjkanje pritožnikovih trditev o vplivu relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka na zakonitost in pravilnost sodbe; - ali je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče druge stopnje na očitek o ugotavljanju dejstev brez trditvene podlage odgovorilo, da je sodišče prve stopnje svoje ugotovitve izčrpno obrazložilo; - ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da ugovor zastaranja v zvezi s povečanim zahtevkom ni utemeljen; - ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da od tržne cene gramoza ni treba odšteti stroškov izkopa.

Tožnikoma je pravno priznana nepremoženjska škoda dokazano nastajala že v letu 2005, za katero je bil znan tudi povzročitelj in odgovorna oseba, od katere bi že takrat lahko zahtevala odškodnino. V skladu z določbo prvega odstavka 336. člena OZ je najkasneje v letu 2005 začelo teči zastaranje. Na začetek teka zastaranja ne vpliva dejstvo, da je škoda nastajala in se povečevala tudi v naslednjih letih. Do vložitve tožbe 19. 2. 2010 je potekel triletni zastaralni rok iz prvega odstavka 352. člena OZ.

Višina odškodnine zaradi imisij - tožnici sodita v skupino tistih, ki so bili zelo obremenjeni z nedovoljenimi imisijami. Drugi toženec je bil prekomernim vplivom s ceste izpostavljen nekoliko krajši čas. Hiša tožnikov je od ceste oddaljena 7 metrov, prvi tožnik in tretja tožnica, oba zaposlena v gostinskem lokalu mirne narave v pritličju hiše, sta se v relevantnem obdobju, tj. od začetka marca 2004 do konca oktobra 2008, praktično ves čas zadrževala v tej hiši. Drugi tožnik, v spornem obdobju študent Ljudske univerze v Gornji Radgoni in Univerze v Ljubljani, pa je bil zdoma v povprečju po nekaj ur na teden. V neposredni bližini hiše je križišče, ki je zavoljo nenehnega speljevanja in zaviranja vozil pred njim še dodatno prispevalo k motenju.

Prva tožnica in tretji tožnik, sodita v skupino tistih, ki so bili srednje obremenjeni z nedovoljenimi imisijami. Njuna hiša je od ceste oddaljena 15 metrov, tožnika pa sta bila v relevantnem obdobju, tj. od začetka februarja 2004 do konca oktobra 2008, zaradi zaposlitve ob delavnikih približno po 9 ur odsotna z doma. V neposredni bližini hiše sta križišče in krožišče, ki sta z nenehnim speljevanjem in zaviranjem vozil pred njima dodatno prispevala k motenju tožnikov.

Višina odškodnine zaradi imisij - tožniki sodijo v skupino tistih, ki so bili manj obremenjeni z nedovoljenimi imisijami. Hiša tožnikov je od ceste oddaljena 20 do 22 metrov. Drugi tožnik se je v relevantnem obdobju, tj. od avgusta 2006 do konca oktobra 2008, zadrževal pretežno doma, prva tožnica je bila zaposlena in v tem času odsotna, tretji tožnik pa je bil kot učenec odsoten približno tretjino dneva. V bližini stanovanjske hiše je križišče s cestnim otokom, nedaleč stran pa odtočni kanali, kar je bilo posebej moteče zaradi zadevanja tovornih vozil vanje.

Višina odškodnine zaradi imsij - tožnika sodita v skupino tistih, ki niso bili najbolj obremenjeni z nedovoljenimi imisijami. Hiša tožnikov je od ceste oddaljena 16 metrov, tožnika (upokojenca) pa sta se v relevantnem obdobju, tj. od sredine januarja 2004 do konca oktobra 2008, zadrževala pretežno doma. Že tako visoko raven hrupa je dodatno povečevalo še glasno zaviranje in ponovno speljevanje vozil prek bližnjih ovir in na mostu, ki zaradi svoje širine ni omogočal neoviranega srečanja dveh tovornih vozil, tako da se tožnika zaradi hrupa zunaj stanovanjske hiše nista mogla zadrževati, terase in balkona pa tudi nista mogla uporabljati.

Višina odškodnine zaradi imisij - tožniki sodijo v skupino tistih, ki so bili bolj obremenjeni z nedovoljenimi imisijami. Hiša tožnikov je od ceste oddaljena 14 metrov. Prvi tožnik in tretja tožnica sta bila v relevantnem obdobju (57 mesecev) zaradi službenih obveznosti delno odsotna (prvi tožnik od 2 do 3 ure dnevno, tretja tožnica pa največ 5 ur dnevno), medtem ko se je četrta tožnica (upokojenka) v relevantnem obdobju (55 mesecev) zadrževala pretežno doma. V oddaljenosti 150 metrov od hiše je rondo, kar je bilo posebej moteče zaradi posledičnega speljevanja in zaviranja vozil.

Višina odškodnine zaradi imisij - hiša tožnice je od ceste oddaljena 8 metrov, v relevantnem obdobju je bila najprej 20 mesecev zaradi zaposlitve ob delavnikih približno po 8 ur odsotna z doma, nato pa je približno 37 mesecev kot upokojenka ves čas preživela doma; v neposredni bližini tožničine hiše je križišče, ki je z nenehnim speljevanjem in zaviranjem vozil pred njim dodatno prispevalo k neugodnim učinkom motenja.

Mejne, zagotovo pa kritične vrednosti hrupa presegajo običajne meje hrupa, ki ga povzroča cestni promet in jih je mogoče subsumirati pod pravni standard škode, ki presega običajne meje iz tretjega odstavka 133. člena OZ.

Predpostavke odškodninske odgovornosti po 76.b členu ZUN bi bile izpolnjene, če bi bila kljub odrejeni in izvršeni sanaciji posledic nedovoljenega posega v prostor, še vedno podana poškodba okolja; pri opredelitvi pojma poškodbe okolja je treba izhajati iz definicije 8. točke 5. člena ZVO. Pojem premoženjske škode po splošnih načelih odškodninskega prava je odprt in v tem pogledu širši od pojma poškodbe okolja iz 76.b člena ZUN, ki je opredeljen s predpostavkami iz 8. točke 5. člena ZVO.

Po drugem odstavku 78. člena ZVO, bi morala vrste posegov v okolje, merila za določanje njihovega vplivnega območja in merila za določanje najnižje odškodnine iz prvega odstavka 78. člena ZVO predpisati Vlada ob soglasju Državnega zbora. Tak podzakonski predpis ni bil sprejet, kar pa ne pomeni, da v primeru razvrednotenja okolja oškodovanci niso upravičeni do nobene odškodnine. Kolikor ZVO kot specialni predpis ne ureja posameznih predpostavk odškodninske odgovornosti za škodo v okolju, je treba pri njihovi presoji uporabiti splošnejši predpis, to je ZOR. Prvi odstavek 9. člena ZVO omejuje odškodninsko odgovornost le na povzročitev čezmerne obremenitve okolja, kar pomeni, da dopustno obremenjevanje okolja še ne vzpostavlja odškodninske odgovornosti. O

Upoštevano je, da življenje v urbanem okolju sicer terja od posameznikov ustrezno prilagoditev in toleranco do imisij (hrup, vibracije, onesnaženje zraka), vendar le do normalnih meja. Kadar imisije presežejo mejne vrednosti, pa je mogoče govoriti o takšnem vplivu na osebnostne pravice posameznika, ki utemeljuje nastanek pravno priznane škode in s tem tudi odškodninske odgovornosti. Pojem duševnih bolečin se razlaga kot vsako psihično neugodje, ki ga trpi oškodovanec, pri čemer ni potrebno, da zaradi takšnega posega trpi njegovo zdravje. Ob ugotovljenih duševnih bolečinah zaradi neugodnosti, ki jih povzroča prekomerni promet, sodišču pri določitvi odškodnine ni potrebno strokovno medicinsko mnenje, če se posledice opisanih imisij ne odražajo v oškodovančevem zdravju, torej v zmanjšanju njegove življenjske aktivnosti. Določba 200. člena ZOR, ki se nanaša na duševne bolečine zaradi okrnitve pravice osebnosti, predpostavlja obstoj škode na področju duševnega funkcioniranja, ki jo je v običajnih okoliščinah mogoče opredeliti brez izvedenskih mnenj.

Presoja višine odškodnine. Določba 243. člena ZPP nalaga sodišču izvedbo dokaza z izvedenci v postopku določitve odškodnine zaradi kršitve pravic osebnosti takrat, ko duševne bolečine zaradi imisij povečanega prometa, ki presegajo tolerančni prag, prerasejo v duševne bolečine zaradi okvare zdravja, torej v znižanje življenjske aktivnosti.

Med kršitvijo predpisov (izkop mineralnih snovi brez lokacijskega dovoljenja in koncesije za izkoriščanje) in čezmerno rabo, ter nastalo posledico mora obstajati vzročna zveza. V kolikor so se mineralne snovi izkoriščale pred očitanim obdobjem je potrebno ugotoviti, ali je prišlo do devastacije okolja že pred očitanim obdobjem oziroma šele v očitanem obdobju.

Ker določba 10. točke 5. člena Zakona o varstvu okolja, ki je v opisu kaznivega dejanja obremenjevanja in uničenja okolja in prostora po 1. odstavku 333. člena KZ navedena kot predpis, ki ga je obsojenec kršil, vsebuje le zakonsko razlago pojma "povzročitelj obremenitve", ne vsebuje pa predpisa o varstvu okolja, ki ga je obsojenec s svojim ravnanjem (nelegalnim izkopavanjem gramoza) kršil, opis ne vsebuje vseh zakonskih znakov navedenega kaznivega dejanja.

Sodišče prve stopnje je sicer zavzelo pravilno pravno izhodišče, ko se v izpodbijani sodbi sklicuje na določbo 5. člena ZTLR, ki kot mejna kriterija, ki razločujeta dopustne imisije od nedopustnih, določa otežkočeno uporabo nepremičnin zaradi dima, neprijetnih vonjav, toplote, saj in podobnih dejavnikov čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine in glede na krajevne razmere običajna ali ki povzroča znatnejšo škodo. Sodno varstvo, ki ga zahtevata tožnika z negatornim tožbenim zahtevkom, ima nadalje svojo pravno podlago v določbi 42. člena ZTLR, ki predvideva pravovarstveni zahtevek na prenehanje opisanih vznemirjanj, v primeru nastanka škode pa tudi uveljavitev ustreznega odškodninskega zahtevka, pri čemer je tudi mogoč zahtevek za povrnitev negmotne škode tudi zaradi kršitve pravice do zdravega življenjskega okolja iz 72. člena Ustave RS, katero zatrjujeta v konkretnem primeru tudi tožnika. Sodišče prve stopnje je nadalje našlo tudi ustrezen pravni okvir za dajatveni tožbeni zahtevek na odstranitev gnojne jame in prašičev v določbi 133. člena ZOR, ki omogoča prizadetemu, da zahteva od imetnika vira ne

Tožeča stranka bi bila povzročitelj tveganja za okolje v smislu določb ZVO (9. člen) ter Pravilnika o ravnanju z odpadki (4. člen) le tedaj, če bi nevarne odpadke prevzela v svojo posest voljno in hote, kar pa iz predloženih upravnih spisov ne izhaja.

Pravica do zdravega življenjskega okolja je kot vrsti osebnostne pravice treba nuditi pravno varstvo. Če je do posega v osebnostno pravico že prišlo, ima prizadeti pravico zahtevati povrnitev nastale škode (3. odstavek 72. člena URS, 156. člen in 200. člen ZOR ter 9. člen ZVO). Tudi intenziven in trajen smrad lahko bistveno vpliva na življenjske pogoje v določenem okolju in lahko predstavlja resno motnjo, ki vpliva na kvaliteto življenja, lahko pa, kot izhaja iz izvedenskega mnenja, ogroža tudi zdravje prizadetega. Glede na to je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da lahko tožeča stranka zahteva tudi varstvo pred škodo zaradi smradu. Republika Slovenija (še) nima predpisov o emisijskih koncentracijah vonjav. Vendar pa to ne pomeni, da zato tožena stranka lahko neomejeno obremenjuje okolje oziroma lahko vanj neomejeno posega s tovrstnimi emisijami. V takem primeru je treba najprej kot predhodno vprašanje ugotoviti, kakšna je normalna obremenitev oziroma kakšna je čezmerna obremenitev. Za ugotavljanje teh pa se je po presoji pritožbenega sodišča mogoče opreti na že oblikovane standarde držav, ki prav tako ščitijo pravico do zdravega življenjskega okolja.

Lov kot zakonski znak kaznivega dejanja nezakonitega lova po 343. členu KZ obsega različne aktivnosti, katerih cilj je, da se žival ubije, rani ali ulovi, izvaja pa se lahko le na območju lovišč, s katerimi upravljajo lovske organizacije. Predmet lova so samo brez umetnega izbora in poseganja v dedne zasnove nastale domorodne živali, ki neodvisno od človeka živijo prosto v naravi na območju omenjenih lovišč. Objekt kazenskopravnega varstva po 343. členu KZ so tudi prosto živeče domorodne živali, ki sicer neodvisno od človeka prosto živijo v naravi na območju lovišč v upravljanju lovskih organizacij, in to v času, ko so s strani teh lovskih organizacij začasno ločena od narave v ograjen prostor (npr. z namenom ohranjanja določene vrste živali, ki jih je množično prizadela bolezen).