VSRS Sodba I Up 1419/2005

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) kot neutemeljeno zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4. 12. 2003, s katero je ta kot neutemeljeno zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote Nova Gorica z dne 30. 7. 2003. Z navedeno odločbo, s katero je bila nadomeščena odločba z dne 28. 2. 2003, je bilo investitorjema A.A. in B.B. iz ... izdano lokacijsko dovoljenje za legalizacijo prizidka k stanovanjski hiši in legalizacijo lope za spravilo orodja na zemljišču parc. št. 15, 16 in 17 k.o. ..., v skladu z lokacijsko dokumentacijo.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke in z razlogi za njeno odločitev. Sklicuje se na določbe drugega odstavka 54. in 55. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) in določbe Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora na območju občine Nova Gorica (Uradne objave, št. 6/94; v nadaljevanju PUP za sanacijo degradiranega prostora) ter Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za posege v prostor na mestnem območju Nove Gorice (Uradne objave, št. 1/2000, 12/2000; v nadaljevanju Splošni PUP). V obravnavanem primeru gre za dva posega, ki se presojata po dveh različnih pravnih podlagah. Legalizacija prizidka k stanovanjski hiši je obravnavana v PUP za sanacijo degradiranega prostora. Predmet citiranega odloka je pod zaporedno številko 133 obravnavani poseg, ki je kot tak dejansko izveden in je razvrščen v skupino objektov, ki se legalizirajo tako, kot so izvedeni v naravi. Legalizacija lope za spravilo orodja pa se presoja po pogojih in merilih, ki jih ureja Splošni PUP, ki v predmetnem območju dovoljuje predelave in povečave obstoječih objektov ter novogradnje, pod pogojem ureditve dostopa, ki pa v obravnavanem primeru ni vprašljiv. Ker so bila pridobljena tudi vsa predpisana soglasja, investitorja pa sta izkazala, da sta upravičena razpolagati z zemljiščem, ki je predmet obeh posegov, je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da so za izdajo lokacijskega dovoljenja izpolnjeni vsi pogoji.

3Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da investitorja kljub večkratnim pozivom upravnega organa na dopolnitev vloge le-te nista dopolnila, zato bi moral upravni organ njuno vlogo skladno s 67. členom ZUP zavreči. Investitorja sta zoper odločbo podala ugovor, nista pa predlagala vrnitve v prejšnje stanje, niti pojasnila, kdaj je prenehal vzrok za njuno zamudo. Navedeni ugovor ni bil vročen tožnici. Na podlagi določbe 242. člena ZUP bi lahko organ prve stopnje z novo odločbo nadomestil odločbo le v primeru, da bi bil ugotovitveni postopek že speljan. Kljub temu, da je šlo za absolutno bistvene kršitve postopka, jih niti upravni organ druge stopnje niti upravno sodišče prve stopnje nista upoštevala, vse to pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost postopka. Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker ni razpisalo glavne obravnave. Napačna je odločitev sodišča, ki legalizira večji objekt, kot je določen s PUP o sanaciji degradiranega prostora. Obrazložitev tožene stranke, da gre za napako v navedbi velikosti objekta pri pripravi navedenega odloka, je irelevantna. Investitorja sta skupaj s prizidkom pozidala cca 84,90 m2 svojega zemljišča s črnimi gradnjami, sedaj pa ne moreta obračati vozil na svojem zemljišču, temveč jih obračata na dvorišču tožnice. Investitorja nista izkazala, da imata urejen dostop. V odločbi tožene stranke je navedeno, da imata investitorja urejeno služnostno pot preko tožničinega zemljišča parcelna številka 14 k.o. ..., kar pa iz podatkov v spisu ni razvidno.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6S 1. 1.2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006), ki v prvem odstavku 107. člena določa, da Vrhovno sodišče vsa pred uveljavitvijo ZUS-1 vložena pravna sredstva v upravnem sporu obravnava po ZUS-1. Glede na kriterij iz drugega odstavka navedenega člena (ker je po ZUN pravnomočnost sodbe pogoj za izvršitev upravnega akta), se obravnavana pritožba, vložena po ZUS, obravnava kot pritožba po ZUS-1.

7Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo v obravnavani zadevi na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja materialno pravo pravilno uporabljeno. V obravnavanem primeru je tožnica z vlogo z dne 31. 5. 2000 zaprosila za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo prizidka k stanovanjski hiši na zemljišču parc. št. 15 k.o. ... Glede na prehodno določbo 190. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1, Uradni list RS, št. 110/2002 in 47/2004) se postopki za izdajo lokacijskega dovoljenja, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, končajo po določbah Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86, Uradni list RS, št. 26/90, 3/91, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97). Sodišče prve stopnje se je glede na datum vložitve vloge pravilno oprlo na drugi odstavek 54. člena ZUN, ki določa, da se lokacijsko dovoljenje za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. Ta pa se po 55. členu ZUN pripravi na podlagi določb o prostorskih ureditvenih pogojih. Ni sporno, da je legalizacija prizidka k stanovanjski hiši urejena s PUP za sanacijo degradiranega prostora. Obravnavani poseg je v citiranem odloku označen z zaporedno številko 133 in je uvrščen med posege, ki se lahko legalizirajo brez pogojev sanacije. Že sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožničin tožbeni ugovor, ki ga ponavlja tudi v pritožbi, da se legalizira večji objekt, kot je določen s PUP za sanacijo degradiranega prostora. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča ugotovljene razlike v dimenzijah objekta med arhitektonsko skico PUP-a za sanacijo degradiranega prostora in geodetskim posnetkom ne vplivajo na dovoljenost posega. Sporno lokacijsko dovoljenje predstavlja konkretizacijo določb citiranega PUP, ob pripravi katerega je bil objekt že dokončan.

8Sporno tudi ni, da se legalizacija predmetne lope za spravilo orodja presoja po določbah Splošnega PUP, ki v območju, v katerem se ta objekt nahaja, dovoljuje predelave in povečave obstoječih objektov, novogradnje pa so dopustne v smislu zaokroževanja obstoječe pozidave pod pogojem ureditve primernega dostopa. Sodišče prve stopnje je pritrdilo ugotovitvam tožene stranke, da dostop do lope, ki poteka od javne ceste preko zemljišča tožeče stranke parc. št. 14 k.o. ..., na kateri imata investitorja urejeno služnostno pot, ter preko dvorišča stanovanjske hiše investitorjev, ni vprašljiv. Pritožbenega ugovora glede obstoja služnosti hoje oziroma vožnje tožnica, kot izhaja iz predloženih spisov, ni uveljavljala v postopku pred sodiščem prve stopnje, temveč je v tožbi služnostno pot investitorjev priznavala. V pritožbi pa sme tožnica navajati nova dejstva in dokaze le, če dokaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti do konca postopka na prvi stopnji (prvi odstavek 74. člena ZUS-1). Enako določbo je vseboval tudi prej veljavni ZUS v prvem odstavku 71. člena. Navedenega tožnica v pritožbi ne izkazuje, zato Vrhovno sodišče tega ugovora ni presojalo, ker gre za nedovoljeno pritožbeno novoto.

9Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v obravnavanem primeru ni dopusten. V 3. točki prvega odstavka 75. člena v zvezi s prvim odstavkom 73. člena ZUS-1 je določeno, da je dopustna pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kadar je Upravno sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje ter ga ugotovilo drugače, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, in je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je odločilo o sporu iz 66. člena ZUS-1 (kršitev ustavnih pravic). V drugih primerih uveljavljanja razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po ZUS-1 ni dopustno. Prav tako uveljavljanje tega pritožbenega razloga ni bilo dopustno po prej veljavnem ZUS (peti odstavek 72. člena). Ker po presoji Vrhovnega sodišča v pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je dejansko stanje ugotavljalo prvostopenjsko sodišče samo, česar pa v tem primeru ni storilo, se Vrhovno sodišče do pritožbenih navedb v zvezi z zmotno ugotovljenim dejanskim stanjem ni opredeljevalo.

10Po presoji Vrhovnega sodišča je neupošteven pritožbeni ugovor o bistvenih kršitvah določb ZUP. Upravni organ prve stopnje je odločbo z dne 30. 7. 2003 izdal na podlagi tretjega odstavka 243. člena ZUP. Investitorja sta namreč v ugovoru zoper odločbo z dne 28. 2. 2003, s katero je bil njun zahtevek za izdajo lokacijskega dovoljenja zavrnjen zaradi pomanjkanja dokazil, potrebnih za meritorno odločitev v zadevi, navedla razloge za zamudo pri predložitvi dopolnjene lokacijske dokumentacije, ki sta jo ob tem tudi predložila. Upravni organ je tako na podlagi drugega odstavka 243. člena ZUP dopolnil postopek in izdal novo odločbo. Do bistvene kršitve ZUP pa tudi ni prišlo zaradi nevročitve ugovora investitorjev tožnici, saj je bila slednji pred izdajo nove odločbe dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, z vabilom na ustno obravnavo, ki se jo je tožnica tudi udeležila.

11V obravnavanem primeru prvostopenjsko sodišče po presoji Vrhovnega sodišča ni napravilo v pritožbi zatrjevane kršitve določb postopka v upravnem sporu zaradi neopravljene glavne obravnave. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče pri odločanju o pravnih sredstvih uporablja ZUS-1. Po določbi četrtega odstavka 75. člena ZUS-1 pa se opustitev oprave glavne obravnave pred prvostopenjskih sodiščem šteje za bistveno kršitev pravil postopka v upravnem sporu le, če je bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1 in je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe. V 59. členu ZUS-1 pa je določeno, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Ne glede na to pa lahko odloči brez glavne obravnave tudi v primerih iz drugega odstavka 59. člena ZUS-1, med drugim tudi, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno z ZUS-1 sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1), ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena). Do enakega zaključka pa pripelje tudi uporaba četrtega odstavka 72. člena v zvezi z drugim odstavkom 50. člena ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje. V obravnavanem primeru tožnica ni navedla, kateri dokazi naj bi se na glavni obravnavi izvajali. Po presoji Vrhovnega sodišča glede na zgoraj citirane določbe ZUS-1 prvostopenjsko sodišče s tem, ko ni opravilo glavne obravnave, ni bistveno kršilo pravil postopka v upravnem sporu.

12Glede na navedeno je Vrhovno sodišče, ki pri presoji izpodbijane sodbe tudi ni našlo uradno upoštevnih kršitev, na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 107. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.