74. člen ZUS-1

Določba prvega odstavka 74. člena ZUS-1 je uporabljiva tudi za postopek s predlogom za izdajo začasne odredbe, pri čemer iz navedb v pritožbi v povezavi z navedbami v odgovoru tožene stranke izhaja pojasnilo o upravičenem navajanju novot šele v pritožbenem postopku. Sodišče prve stopnje mora tudi v postopku odločanja o začasni odredbi strankam zagotoviti ustrezno materialno procesno vodstvo po 285. členu ZPP (ta je kot institut tudi vsebina 45. člena ZUS-1). Bistveno je, da se predlagatelju začasne odredbe omogoči, da s svojimi navedbami in dokazi ustrezno vsebinsko napolni nedoločen pravni pojem težko popravljive škode iz 32. člena ZUS-1, če sodišče meni, da te zakonske zahteve ni izpolnil. Le tako je predlagatelju lahko razpoznavno, kdaj je zadostil zahtevam sodišča za to, da lahko to opravi meritorno presojo in vsebinsko odloči o utemeljenosti ali neutemeljenosti podanega predloga za izdajo začasne odredbe.

Vrhovno sodišče ni nadaljnja (tretja) instanca, ki bi ponovno preverjala pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki mu pritožnik nasprotuje le s ponavljanjem že podanih argumentov in navajanjem dejstev, ki jih je kot neutemeljene oziroma nedokazane zavrnilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno ponavljanje trditev, ki jih je pritožnik podal že v tožbi (glede nasilnega odnosa hrvaških policistov, prevoza do železniške postaje in poskusa vrnitve v Republiko Hrvaško), zato ne more biti uspešno.

Kolikor pritožnik (pavšalno) zatrjuje, (1) da bi moral v primeru vrnitve v Kraljevino Maroko spati na cesti, (2) da bi bilo tam zaradi terorizma in dejstva, da je državo zapustil, ogroženo njegovo življenje (3) ter da je prava neuk, Vrhovno sodišče ugotavlja, da te navedbe predstavljajo nedovoljene pritožbene novote. Po prvem odstavku 74. člena ZUS-1 sme namreč pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in dokaze le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave, če je postopek tekel brez glavne obravnave, pa do konca postopka na prvi stopnji. V obravnavani zadevi pa pritožnik niti ne predstavi okoliščin, zakaj navedenih dejstev ni navedel do konca glavne obravnave 31. 7. 2025.

Z vidika presoje ovir za predajo prosilca za mednarodno zaščito drugi državi članici na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo organi v državi članci s prosilci za mednarodno zaščito, ki so jim predani v okviru dublinskih postopkov. Razlike med organi in sodišči države članice, ki daje zahtevo za sprejem, ter na drugi strani organi in sodišči države članice, na katero je zahteva naslovljena, glede razlage materialnih pogojev za mednarodno zaščito, niso sistemske pomanjkljivosti. Zahteva po zagotavljanju dostopa do učinkovitega azilnega postopka v sprejemni državi članici ne pomeni le upravnega postopka, ampak je njen neločljivi del tudi učinkovit sodni nadzor. To pomeni, da mora imeti prosilec zoper odločitve, ki se nanašajo nanj, možnost dostopa do sodnega varstva, v okviru katerega lahko uveljavlja tudi kršitve upravnega postopka.

Načelo pravnomočno razsojene stvari (res iudicata) obsega tudi dejansko stanje oziroma dejansko podlago sodbe, kot to izhaja iz sodne prakse, in sicer da se obseg pravnomočnosti sodbe presoja z razlago celotne sodbe, ne le izreka, ampak tudi dejanskega stanja in njenih razlogov. Glede (časovnega) obsega relevantnega dejanskega stanja so zato pritožbeni ugovori, da naj se pri presoji ponovne prošnje upošteva tudi tisto, kar je bilo predmet presoje prve prošnje, neutemeljeni.

Težko popravljiva škoda iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso gre za takšno škodo, če je resna in tožniku neposredno preti, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve akta ali z začasno ureditvijo stanja glede na sporno pravno razmerje. Tožnik mora torej določno navesti škodo, ki mu grozi z izvršitvijo odločbe, vključno z njeno težo in naravo, in utemeljiti okoliščine, zakaj je taka škoda v njegovem primeru (to je individualno) težko popravljiva ali celo nepopravljiva. V obravnavanem primeru pritožnikova možnost zatrjevanja stroškov in obremenjevanja okolja z gradbenimi odpadki kot škode, zaradi katere naj se izda začasna odredba, ni v ničemer odvisna od lastništva zemljišča, na katerem stoji sporni objekt, ne od možnosti legalizacije objekta, zato gre za pritožbene novote, ki niso upoštevne.

Pritožnica na glavni obravnavi zavrnitvi dokaznega predloga za poizvedbo pri slovenskem konzulatu v Moskvi ni ugovarjala. Zato je glede uveljavljanja te procesne kršitve (kršitve pravice do izvedbe dokazov) prekludirana (prvi odstavek 286.b člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), v pritožbi pa niti ne navaja okoliščin, ki bi ji preprečevale, da bi kršitev uveljavljala takoj, ko je bilo to mogoče, to je še na glavni obravnavi. Pritožnica z golimi navedbami o stresu, ki naj bi ga doživljala zaradi postopka, in o nevednosti glede relevantnosti njenega zdravstvenega stanja za odločitev o priznanju mednarodne zaščite, ni izkazala opravičljivih razlogov za to, da je dejstva v zvezi s svojim zdravstvenim stanjem navedla šele v pritožb. Te njene pritožbene navedbe v povezavi s predhodnimi navedbami v postopku za priznanje mednarodne zaščite pa so tudi neprepričljive.

Upoštevaje stališče iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017, da se informacije o izvorni državi pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element, Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi zaključuje, da navedena obveznost preverjanja informacij o izvorni državi ni obstajala.

Revizija se dopusti glede vprašanja: "Katera pravila o prekluziji je treba uporabiti v primeru, če sodišče v upravnem sporu odloči na glavni obravnavi?"

Vrhovno sodišče pritrjuje presoji toženke in sodišča prve stopnje, da v Republiki Hrvaški ni mogoče ugotoviti sistemskih pomanjkljivosti, in da niti iz dokazov, ki jih je predlagal pritožnik (praksa nekaterih sodišč v državah članicah EU v posamičnih primerih), niti iz drugih dokazov, ki so bili dostopni sodišču prve stopnje, ne izhaja drugače. Pri tem Vrhovno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da se kot pomembne v obravnavani zadevi lahko izkažejo (le) tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice. Zato zgolj ugotovitev, da je bil pritožnik v preteklosti (po njegovih navedbah) že izpostavljen nečloveškemu ravnanju s strani hrvaške policije, sama po sebi ne more preprečiti njegove predaje, če ni mogoče ugotoviti, da v povezavi z drugimi dejstvi in okoliščinami delovanja organov Republike Hrvaške kaže na to, da bo po vrnitvi v to državo članico na podlagi Uredbe Dublin III izpostavljen kršitvam 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine o temeljnih pravicah. Take ugotovitve pa sodišče prve stopnje ni sprejelo, niti v zvezi s tem pri

Razlogi, ki so socialno ekonomske narave (slabo ekonomsko stanje v izvorni državi), niso razlogi, zaradi katerih bi bil prosilec upravičen do mednarodne zaščite. Stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta, sodišče pa svoje odločitve na taka dejstva in dokaze ne sme opreti. Presoja prekluzije ni odvisna od nasprotovanja tožene stranke, kot to zmotno navaja pritožnik, saj na formalne in vsebinske razloge za (ne)ugotavljanje novih dejstev in (ne)izvedbo novih dokazov sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Vprašanje zdravstvenega stanja pritožnika, ki ga je v sodnem postopku zastopal odvetnik, v dosedanjem postopku ni bilo izpostavljeno niti iz pritožbe ni razvidno, da naj bi nastopilo šele v času obravnave pred sodiščem prve stopnje. Pri tem pa je iz zapisa glavne obravnave razvidno, da je bil tudi pooblaščenec pritožnika ves čas prisoten, vendar razjasnitve navedenega ni niti predlagal niti ugovarjal siceršnji procesni sposobnosti stranke. Ker je pritožnik šele v pritožbi zatrjeval duševne bolezni, ob tem pa ni navedel, zakaj tega ni izpostavil že v upravnem postopku oziroma pred sodiščem prve stopnje, Vrhovno sodišče teh navedb ne more upoštevati (74. člen ZUS-1).

Procesno dejansko stanje glede pravočasnosti vložitve revizije je nepopolno ugotovljeno, in še ne daje podlage za zavrženje revizije kot prepozne na podlagi drugega odstavka 112. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in prvega odstavka 374. člena ZPP. Zato je Vrhovno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in vrnilo zadevo Upravnemu sodišču v nov postopek.

Skladno s prvim odstavkom 64. člena ZMZ-1 lahko upoštevajo le tista nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Temu kriteriju pa pritožnik (čeprav je bilo na njem trditveno in dokazno breme) ni zadostil, saj ni pojasnil (še manj dokazal), kako (če sploh) je oziroma bi željo po spremembi vere manifestiral navzven in kakšne konkretne posledice bi ga zaradi tega lahko doletele v izvorni državi.

Sodba je nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju, ker se toženki v izreku kot nezakonito očita ravnanje izročitve tožnika organom Republike Hrvaške 16. 8. 2019, iz obrazložitve sodbe pa izhaja, da so bila nezakonita že ravnanja pred tem datumom. Ni mogoče nedvoumno ugotoviti niti, ali je sodišče prve stopnje tožnika obravnavalo kot prosilca za mednarodno zaščito (torej kot osebo, ki je podala prošnjo za to zaščito v smislu izražene namere, pa njena prošnja ni bila evidentirana, niti ji nato ni bilo omogočeno, da to prošnjo formalno vloži) ali kot osebo, za katero bi se lahko štelo, da želi podati prošnjo za mednarodno zaščito, pa o tej možnosti podaje prošnje v Republiki Sloveniji ni bila informirana (to je v smislu prvega odstavka 8. člena Procesne direktive), ali kot tujca, za katerega je treba uporabiti Direktivo 2008/115 (v nadaljevanju tudi Direktiva o vračanju), na katero se prav tako sklicuje izpodbijana sodba. Direktiva o vračanju se ne more uporabljati za prosilce za mednarodno zaščito do zaključka obravnave njihove prošnje. To pa pomeni, da pravilna uporaba materialnega prava, na katero pritožbeno sodišče prav tako pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek

Pritožnica s svojimi navedbami ni izkazala neposredne povezave med izpodbijano delno odločbo oziroma odstranitvijo objekta C in zatrjevano težko popravljivo škodo, ki naj bi bila posledica nemožnosti opravljanja poslovne dejavnosti v objektu A, kar pomeni, da v obravnavani zadevi ni izkazala nastanka težko popravljive škode kot pogoja za izdajo začasne odredbe.

Uporaba objekta B je bila z odločbo pristojnega organa prepovedana. Ob taki prepovedi z upravno inšpekcijsko odločbo in zaradi njenih takojšnjih učinkov pritožniku začasna odložitev rušenja objekta C ne bi omogočila tega, za kar si prizadeva – nadaljnje uporabe objekta B za poslovno dejavnost – in v tem delu ne bi preprečila nastanek zatrjevane škode. Ob tem je neutemeljeno še pritožnikovo zavzemanje za tako razlago 32. člena ZUS-1, po kateri naj bi z začasno odredbo že v tem upravnem sporu lahko zaščitil svoje pričakovanje, da bo uporaba objektov A in B postala zakonita, in s tem povezano zavzemanje, naj se nesuspenzivna pravna sredstva zoper odločbe gradbenega inšpektorja iz tretjega odstavka 146. člena ZGO-1 glede objektov A in B obravnavajo s suspenzivnimi učinki. Ker pa sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zavrnitev predlagane začasne odredbe zaradi prepovedi uporabe objekta A, saj je bila odločba o tem odpravljena še pred izpodbijano odločitvijo sodišča prve stopnje, je Vrhovno sodišče zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V njem bo moralo presoditi p

Začasna odredba – nastanek težko popravljive škode ni izkazan. Stečaj je lahko težko popravljiva škoda v smislu 32. člena ZUS-1, vendar je treba vsaj s stopnjo verjetnosti izkazati, da je neposredna posledica (izvršitve) ravno tega izpodbijanega akta. Če stranka zatrjuje možnost stečaja, je tako ob ustrezni trditveni podlagi potrebno presojati okoliščine, ki bi na podlagi Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju lahko predstavljale podlago za verjetnost uvedbe stečaja. Za presojo možnosti stečaja zaradi izvršitve izpodbijane odločbe je torej treba upoštevati trenutno pritožničino premoženjsko stanje in vpliv zatrjevane izgube dejavnosti na njen pravni in ekonomski položaj. Pritožnica zgolj s splošnimi navedbami o grožnji stečaja okoliščin, ki bi lahko predstavljale podlago za verjetnost uvedbe stečaja, ni ustrezno in dovolj konkretno zatrjevala ter v zvezi s tem niti ni predložila nobenih dokazov, zato možnosti uvedbe stečaja zaradi naloženega inšpekcijskega ukrepa ni izkazala.

Zgolj nejasno zatrjevanje, da zaradi izpodbijane odločbe in posledičnega izbrisa iz registra svoje edine dejavnosti ne more opravljati, za izkazanost zatrjevane škode ne zadošča. Pritožnica sicer navaja, da drugih dejavnosti ne opravlja, vendar za to navedbo ni predložila nobenih dokazov. Tako ni izkazala ne vrste ne obsega svojih dejavnosti, za katere naj bi bila registrirana, kot tudi ne tega, da ji grozi prenehanje njenega podjetja oziroma bi bil ta neposredna posledica v tem upravnem sporu izpodbijanega akta.

Z golo trditvijo, da bo tožniku z nadaljevanjem postopka davčne izvršbe nastala nenadomestljiva škoda, verjetnost nastanka težko popravljive škode, ki bi stranki nastala z izvršitvijo v upravnem sporu izpodbijanega akta, ni izkazana.