VSRS Sodba X Ips 114/2007

Revizija se zavrne.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 16.6.2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Carinskega urada A. z dne 16.5.2002, s katerim je ta dovolil obnovo postopka uvoznega carinjenja po enotni carinski listini (ECL) Carinske izpostave B. z dne 29.3.1999, na podlagi 1. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Uradni list RS, št. 80/99 in 52/02).

Sodiš če prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da gre v obravnavanem primeru za vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji za obnovo postopka po določbah ZUP, in ne, ali so izpolnjeni pogoji za odločanje po 154. členu Carinskega zakona (CZ; Uradni list RS, št. 1/95, 28/95 in 32/99). Položaj osebe v carinskem postopku je razviden iz listin, ki se predložijo, ker so potrebne za izvedbo izbranega postopka. Ker je tožeča stranka vpisana v polje št. 14 ECL, gre le za pavšalno zatrjevanje, da ni bila pooblaščenka prejemnika blaga, saj za to ni predložila nobenih dokazov. Po 1. odstavku 261. člena ZUP lahko organ, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan, začne obnovo postopka po uradni dolžnosti, in sicer v roku enega meseca od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. Za ugotovitev, ali je bila obnova postopka začeta znotraj enomesečnega roka, je pomembno, kdaj je krajevno in stvarno pristojni organ, torej Carinski urad A., izvedel za novo dejstvo kot razlog za začetek obnove postopka. Rezultate preverjanja potrdil o poreklu, iz katerih izhaja, da blago po spornih ECL ni blago s poreklom v smislu Evropskega sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije, na drugi strani (Uradni list RS, št. 44/97 – MP št. 13/97; Evropski sporazum), je prejel dne 14.5.2002, dne 16.5.2002 pa je izdal sklep, s katerim je obnovil postopek carinjenja, kar pomeni, da je bil spoštovan enomesečni rok. Podlaga za obnovo postopka carinjenja je novo dejstvo, da potrdila EUR.1 o poreklu blaga niso verodostojna, kar izhaja iz naknadnih preverjanj nemške carinske administracije. Izjava tujega carinskega organa predstavlja novo dejstvo (oziroma dokaz), ki bi, če bi bilo znano ob carinjenju blaga, pripeljalo do drugačne odločitve. Tožena stranka kot razlog za obnovo postopka ni navedla razloga iz 5. točke 260. člena ZUP, zato so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na ta razlog, neutemeljeni. Ni bilo kršeno načelo zaslišanja stranke, saj je bilo novo dejstvo (oziroma dokaz) ugotovljeno na podlagi naknadne kontrole porekla spornega blaga, in sicer z javno listino – EUR.1, kar dokazuje, da blago ni imelo porekla v smislu Evropskega sporazuma. Listine so bile prevedene in z njimi je bila tožeča stranka med pritožbenim postopkom tudi seznanjena. Navedbe, da carinski delavec, ki je sprejel ECL, ni imel pooblastil, so pavšalne. Odločitev v tej zadevi ni odvisna od rešitve predhodnega vprašanja glede razlage prava Evropskih skupnosti, ki ga predlaga tožeča stranka. Odločalo je na nejavni seji, saj je v okviru tožbenih ugovorov opravilo pravno presojo v postopku ugotovljenih dejstev (o izpolnjevanju pogojev za uvedbo obnove postopka). Procesno razmerje med organom in stranko se vzpostavi šele z izdajo sklepa o obnovi postopka, zato bo tožeča stranka v obnovljenem postopku v celoti lahko uveljavljala svoje pravice in interese.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 72. člena ZUS in poleg tega zatrjuje tudi kršitve Ustave Republike Slovenije (22., 23., 24., 25. člena in 2. odstavka 120. člena) ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94; EKČP). Predlaga, da pritožbeno sodišče po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Navaja, da dejansko stanje ni popolno ugotovljeno (oziroma je sporno), zato je napačno stališče sodišča prve stopnje, da ni bilo treba opraviti zahtevane glavne obravnave. O zadevi je dejansko odločal sodnik poročevalec in ne senat, pri izdaji sodbe pa so sodelovale sodnice, ki so bile zaposlene pri toženem organu. Sodišče prve stopnje ni sprejelo dokaznega sklepa oziroma je zavrnilo njegove dokazne predloge, zaradi česar ni jasno, kako je prišlo do dejstev, na katerih sodba temelji. Izpodbijana sodba ni obrazložena, obrazložitev je nejasna in med seboj v nasprotju. Določba 260. člena ZUP je bila selektivno uporabljena. Ponarejeno potrdilo je v vzročni zvezi z nezakonito odločbo, zato bi organ moral postopek obnoviti po 2. točki 260. člena ZUP. Sodišče prve stopnje ni presodilo tožbenih navedb glede kaznivega dejanja ponarejanja listin in se nedopustno sklicuje na določbo 2. odstavka 67. člena ZUS. Prvostopenjski organ v sklepu o obnovi postopka ne bi smel navesti dveh obnovitvenih razlogov, ki se med seboj izključujeta. Potrdilo o poreklu EUR.1 je sestavni del prejšnjega dejanskega stanja, saj je že bilo priloženo ob carinjenju in že presojano. Izvedensko mnenje je carinski organ naročil, ne da bi o tem obvestil stranko, kar predstavlja kršitev 3. odstavka 190. člena ZUP. Tožena stranka tujega izvedenca ni povabila na ustno obravnavo, ampak je njegovo poročilo štela za nesporno, čeprav ni bilo overjeno, poleg tega iz mnenja nista razvidna ime in priimek izvedenca niti njegovo pooblastilo. Meni, da carinski dolg ne bi smel biti obračunan, saj je do neplačila carine prišlo, ker carinski delavec ni opazil očitne napake na potrdilih o poreklu (5. odstavek 154. člena CZ). Tožena stranka se ni ukvarjala s pritožbenimi navedbami glede zakonitega oziroma pogodbenega zastopnika tožeče stranke in je neupravičeno štela, da se je tožeča stranka sama vpisala v polje št. 14 ECL, ki sicer omogoča alternativni vpis tako deklaranta kot zastopnika. Zatrjuje, da fizična oseba, ki je vložila carinsko deklaracijo, ni imela pooblastila direktorja pravne osebe za zastopanje. Navaja tudi, da carinski delavec ni imel pooblastila za odločanje, poleg tega pa ugovarja stvarni in krajevni pristojnosti prvostopenjskega carinskega organa. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo s pravočasnostjo obnove postopka. Prvostopenjski carinski organ je namreč obšel enomesečni rok za obnovo postopka z obrazložitvijo, da je sektor za preiskovalne zadeve poseben organ, ki je ločen od carinskega urada. Odločitev carinskega organa prve stopnje naj bi bila v nasprotju z ustaljeno sodno prakso sodišča prve stopnje glede razmerja med določbami ZUP o obnovi postopka ter določbami CZ o naknadnem obračunu carinskega dolga (navaja sodbo z opr. št. U-562/2002). Meni, da ni mogoče po uradni dolžnosti posegati v carinsko deklaracijo, ampak je treba v primeru, če organ ugotovi, da podatki v carinski deklaraciji niso pravilni, sestaviti zapisnik (62. člen CZ) in izdati redno odločbo o naknadnem obračunu (154. člen CZ), ne pa uporabiti določb ZUP o obnovi postopka. Sodišče prve stopnje ni presodilo dokončnosti in pravnomočnosti ECL. Tožena stranka bi morala postopek obnoviti preden je potrdilo o poreklu poslala na preverjanje, saj se postopek preverjanja potrdila ne more opraviti, če ni začet upravni postopek.

Tožena stranka na pritožbo – sedaj revizijo – ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v 2. odstavku 107. člena določil, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnavajo kot pritožbe po določbah ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1 oziroma v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Ker v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje vložene pritožbe kot pritožbe po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, jo vrhovno sodišče obravnava kot revizijo, izpodbijana sodba pa je postala pravnomočna s 1.1.2007.

Po določilu 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se revizija lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Skladno z določilom 86. člena ZUS-1 revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje in obeh upravnih organov, da je v vseh obravnavanih zadevah podan obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP. V obravnavanih zadevah je bilo ob naknadnem preverjanju verodostojnosti potrdil o poreklu blaga EUR.1, ki predstavljajo podlago za preferencialno obravnavo carinskega blaga, ugotovljeno, da naj bi bila le-ta ponarejena. Na hrbtni strani obravnavanega potrdila o poreklu blaga je v polju št. 14, ki je predvideno za vnos podatkov o rezultatu preverjanja, nemški carinski delavec označil stavek, da to potrdilo ne izpolnjuje zahtevanih pogojev o verodostojnosti in točnosti ter navedeno potrdil s podpisom in žigom nemškega carinskega urada. To so nove ugotovitve oziroma nova dejstva, za katera je carinski organ prve stopnje izvedel šele po sprostitvi blaga v prost promet in ki bi lahko privedle do drugačnega obračuna carinskega dolga, če bi bile znane v prejšnjem postopku. Ne gre torej le za nov dokaz o (starem) dejstvu, ki je že bilo predmet obravnave v carinskem postopku, kot meni tožeča stranka, ampak za nov dokaz o novem dejstvu. Tudi revizijsko sodišče ocenjuje, da je podana zadostna kvalificiranost novih dejstev, saj je verjetno, da bi lahko (sama zase ali v zvezi z drugimi, že ugotovljenimi okoliščinami) pripeljala do drugačne odločbe. Glede na navedeno je treba zavrniti navedbe o selektivni uporabi določbe 1. točke 260. člen ZUP s strani sodišča prve stopnje. Navedbe o obnovi postopka po dveh točkah 260. člena ZUP, so protispisne, saj je bil postopek obnovljen le po 1. točki navedenega člena, navedbe, ki se nanašajo na 2. točko 260. člena ZUP, v obravnavanem primeru niso pravno pomembne, saj obnova postopka ni bila dovoljena na tej podlagi, niti ne drži, da bi moral biti postopek v primeru suma ponarejenosti listine obnovljen na podlagi 2. točke. Takšna interpretacija v ZUP nima podlage, saj se obnova lahko dovoli po vsaki izmed točk, naštetih v 260. členu ZUP, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji. Prav tako niso utemeljene navedbe glede dokončnosti in pravnomočnosti ECL, saj je predpostavka za začetek obnove dokončnost postopka carinjenja, ki je predmet obnove.

Sodišče prve stopnje je pravilno potrdilo tudi odločitev tožene stranke o pravočasnosti začetka obnove postopka po uradni dolžnosti. Po določbi 2. odstavka 263. člena ZUP je na enomesečni rok, v katerem lahko predlaga uvedbo obnove postopka stranka, vezan tudi organ, če začne obnovo postopka po uradni dolžnosti. Omenjeni subjektivni (prekluzivni) rok teče v primeru iz 1. točke 260. člena ZUP od dneva, ko je stranka oziroma organ mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. Z organom je mišljen organ, ki je izdal odločbo, na katero se nanaša obnovitveni razlog. Zato omenjeni rok teče od dneva, ko je organ, pristojen za odločanje o začetku obnove postopka, zvedel za nova dejstva oziroma jih je mogel navesti. Z organom v obravnavani zadevi ne more biti mišljena Carinska uprava Republike Slovenije kot organ v sestavi ministrstva, pristojnega za finance (2. člen Zakona o carinski službi, ZCS-1; Uradni list RS, št. 56/99, 52/02 in 101/02), saj ni mogoče govoriti o njegovi (organizacijski) enotnosti, kot sta to pravilno pojasnila že tožena stranka in sodišče prve stopnje. Z organom je lahko mišljen le carinski urad, ki odloča v upravnih zadevah iz pristojnosti službe v upravnem postopku na prvi stopnji (12. točka 12. člena ZCS-1), v konkretnem primeru Carinski urad A., kjer je bilo opravljeno carinjenje po spornih ECL. Ker je krajevno in stvarno pristojni Carinski urad A. prejel rezultate preverjanja potrdila o poreklu dne 14.5.2002, je bil sklep, s katerim je bila dovoljena obnova postopka, izdan pravočasno dne 16.5.2002. Identično stališče je vrhovno sodišče zavzelo tudi v zadevah I Up 770/2006, I Up 817/2006, I Up 1357/2006, I Up 1179/2005, I Up 844/2006, I Up 842/2006, I Up 1351/2006, I Up 766/2006, I Up 759/2006, I Up 860/2006, I Up 1204/2005, I Up 1206/2005, I Up 1201/2005, I Up 767/2006, I Up 627/2006, I Up 1180/2005, I Up 1101/2006, I Up 760/2006, I Up 626/2006, I Up 1183/2005, I Up 1162/2006, I Up 816/2006, I Up 845/2006, I Up 1207/2005, I Up 625/2006, I Up 1190/2005, I Up 763/2006, X Ips 899/2006 in X Ips 900/2006.

Iz navedenih zadev tudi izhaja, da stališče sodišča prve stopnje ne odstopa od ustaljene sodne prakse vrhovnega sodišča glede razmerja med določbami o obnovi postopka po ZUP in določbami o naknadnem obračunu carinskega dolga po 154. členu CZ. Zato revizijsko sodišče zavrača tudi ta ugovor. Glede na to, da v obravnavanih primerih ni šlo za naknadni obračun carinskega dolga po CZ, so navedbe v zvezi s tem pravno nepomembne. Med te spadajo tudi navedbe o napakah carinskega organa (5. odstavek 154. člena CZ).

Ugovor, ki se nanaša na pasivno legitimacijo tožeče stranke v carinskem postopku, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Ni sporno, da je bila fizična oseba, ki se je podpisala v polje št. 14 ECL ter odtisnila žig tožeče stranke, zaposlena pri tožeči stranki, ki je družba, ki se ukvarja s špediterskimi posli. Položaj tožeče stranke kot deklaranta je torej razviden iz tega vpisa. Deklarant pa je v skladu s 3. odstavkom 143. člena CZ carinski dolžnik.

Glede na vse zgoraj navedeno je sodišče prve stopnje (ob zakoniti in pravilni uporabi določbe 2. odstavka 67. člena ZUS) korektno odgovorilo na vse pravno pomembne ugovore tožeče stranke, zato po presoji revizijskega sodišča niso utemeljena njena zatrjevanja, da izpodbijana sodba ni obrazložena.

Po določbi 2. odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi z 1. točko 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se opustitev oprave glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje šteje za bistveno kršitev pravil postopka le, če je bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1 pa je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe. Takšna kršitev pravil ZUS-1 po presoji revizijskega sodišča ni podana, do enakega zaključka pa pripelje tudi uporaba 4. odstavka 72. člena v zvezi z 2. odstavkom 50. člena ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje. Glede na to, da je bila v obravnavanem primeru ključna le presoja izpolnjevanja zakonskih pogojev za začetek obnove carinskega postopka, izvedba glavne obravnave ne bi mogla v ničemer spremeniti relevantnega procesnega dejanskega stanja (obstoj novega dejstva oziroma dokaza, ki predstavlja obnovitveni razlog) – za razliko od dejanskega stanja, ki ga je treba ugotoviti za izdajo meritorne odločbe (o carinskem dolgu) in ki se bo ugotavljalo v obnovljenem postopku. Tožeča stranka bo imela v obnovljenem postopku vse pravice, ki jih strankam zagotavlja ZUP in bo lahko uveljavlja vse ugovore v zvezi s ponarejenostjo potrdila o poreklu in predlagala vse ostale dokaze za obrambo svojih pravic. Zato tudi ni utemeljen revizijski očitek, da sodišče prve stopnje ni sprejelo dokaznega sklepa oziroma da je zavrnilo njegove dokazne predloge, saj so se nanašali na meritorno odločanje.

Ugovor tožeče stranke, da je o zadevi odločal sodnik poročevalec in ne senat, je pavšalen. Glede na to, da iz uvoda izpodbijane sodbe in posvetovalnega zapisnika izhaja, da so o zadevi glasovali in odločili vsi člani senata, revizijsko sodišče ugotavlja, da v zvezi z uveljavljanim ugovorom ni podana nobena kršitev ZUS-1 niti kršitev 6. člena EKČP. Izločitev sodnic pa bi tožeča stranka lahko uveljavljala le do izdaje izpodbijane sodbe (2. odstavek 72. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/07).

Revizijsko sodišče kot neutemeljene zavrača tudi ugovore, ki se nanašajo na zatrjevane kršitve ustave in EKČP. Procesni predpisi, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri izdaji izpodbijane odločbe, pomenijo izpeljavo določb ustave in EKČP, zato jih je bilo dolžno presojati tudi v tem obsegu. Pri presoji zatrjevanih kršitev je revizijsko sodišče upoštevalo tudi ta vidik, vendar zatrjevanih kršitev ni našlo.

Drugi ugovori so po presoji revizijskega sodišča pavšalni oziroma pravno nepomembni, zato se do njih ni opredeljevalo.

Predlog tožeče stranke, da revizijsko sodišče samo opravi glavno obravnavo, ni utemeljen, saj po 91. členu ZUS-1 vrhovno sodišče o reviziji odloča brez obravnave.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.