VSRS Sodba in sklep II Ips 230/2000

Revizija proti sklepoma se zavrže.
Revizija proti sodbi se zavrne.

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 28.1.1989 na O.. Mladoletnega T. Z., roj.

11.7.1989, je dodelilo v varstvo in vzgojo očetu ter materi A. Z. naložilo plačevanje preživnine po 15.000 tolarjev mesečno; mladoletno S., rojeno 31.8.1992, pa je dodelilo v varstvo in vzgojo materi ter očetu F. Z. naložilo plačevanje preživnine po 15.000 tolarjev mesečno. Glede pravdnih stroškov je odločilo, naj vsaka stranka krije svoje. Poleg tega je s sklepom ugodilo predlogu tožnice in začasno odredilo, da bo hčerka do pravnomočnosti sodbe pri materi; predlogu toženca pa je ugodilo samo deloma, ker je odredilo, da bo sin do pravnomočnosti sodbe pri očetu, zahtevek, da bi mu začasno dodelilo še varstvo in vzgojo hčerke, pa je zavrnilo. Proti tej odločitvi se je pritožil toženec, toda sodišče druge stopnje je zavrnilo njegovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Proti odločitvi sodišča druge stopnje je toženec pravočasno vložil revizijo. Sodbo izpodbija v delu, v katerem je sodišče dodelilo hčerko S. v varstvo in vzgojo tožnici, v delu, s katerim je določilo preživnino zanjo v breme toženca, in v odločitvi o pravdnih stroških. Sklep o začasni odredbi pa izpodbija v delu, s katerim je bila hčerka S. začasno dodeljena materi in je bil zavrnjen toženčev predlog, da bi bila začasno dodeljena njemu. Uveljavlja revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščema prve in druge stopnje ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Strinja se, da je treba pri dodelitvi otrok upoštevati njihove koristi, ki so kompleksen pojem. Zato ne zadošča ugotovitev, da hčerka pravdnih strank glede na svojo starost potrebuje materino bližino, kar v obravnavanem primeru ni izkazano, tudi s poročili Centra za socialno delo ne. Po njegovem bi mora-lo sodišče ugotoviti, kakšen bo nadaljnji prihofizičen razvoj otroka, na katerega bo vplivala S. ločitev od bratca in izločitev iz okolja, v katerem je doslej živela. Ker sodišče druge stopnje kljub ugovoru toženca v tej smeri ni razveljavilo sodbe sodišča prve stopnje, mu očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99). Namesto tega je pritožbeno sodišče samo ugotovilo dejstva v tej smeri in se na 5. strani utemeljitve sodbe sklicuje na poročili Centra za socialno delo, ki pa se o razlogih za dodelitev hčerke materi ni izjavil in ni pojasnil, ali ima hčerka poleg stanovanja zagotovljene vse pogoje za zdrav razvoj, zlasti pa ni pojasnil, zakaj je mati primernejša za vzgojo, varstvo in oskrbo hčere. Utemeljitev, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz življenjskih razmer, na katere je opozoril Center za socialno delo, ni preverjena. Center je samo z enim obiskom ugotovil, da ima tožnica v tetinem vikendu primerne stanovanjske prostore, toženec pa tega ne more preveriti. Revident tudi ponavlja svojo trditev, da je tožnica zasvojena z alkoholom in psihično nestabilna. Alkoholu naj bi se vdajala v popoldanskem in večernem času, zato potrdilo o tem, da se ni zdravila zaradi alkoholizma, ne zadošča. Tudi dejstvo, da toženec zaradi sramu v tej smeri ni iskal nobene pomoči, ne more ovreči njegove trditve. Situacijo je pač reševala toženčeva mati, ki je poskrbela za oba otroka. Toženec dodaja, da od tožničine odselitve nima več dela z gradnjo hiše in da ima sedaj več časa, da bi se ukvarjal z otrokoma. Vestno in prizadevno skrbi za sina T. in bi skrbel tudi za S., saj je bila navezana nanj. Pri njem bi imela boljše stanovanjske pogoje, bila bi v okolju, ki ga je navajena, v primeru, da bi imel toženec nujne obveznosti, pa bi priskočila na pomoč toženčeva mati.

Po 390. členu ZPP 1977 je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Uvodoma je treba pojasniti, da je revizijsko sodišče odločalo po pravilih Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/929, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena novega ZPP, po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija proti sklepoma ni dovoljena, revizija proti sodbi pa ni utemeljena.

Po 382. členu ZPP 1977 je revizija dovoljena samo proti pravnomočni sodbi. O reviziji proti sklepu govori 400. člen ZPP 1977, ki jo izjemoma dopušča samo v primeru, če se je s sklepom pravnomočno končal postopek. V konkretnem primeru ne gre za taka sklepa. Postopek se je končal s pravnomočno sodbo, proti kateri toženec uveljavlja revizijo, zato je vrhovno sodišče zavrglo nedovoljeno revizijo proti sklepom, po 389. členu ZPP 1977. Odločitev o pravdnih stroških, proti kateri toženec vlaga revizijo, je namreč po določilu 164. člena, v zvezi s prvim odstavkom 167. člena ZPP 1977 sklep o stranski terjatvi, zato proti njemu ni revizije. Tudi sklep o začasni odredbi je sklep, ki je veljal samo za čas, dokler sodba ni postala pravnomočna, zato se revizijsko sodišče z njim ne ukvarja.

Drugače je s sodbo, proti kateri je revizija v takih primerih, kot je ta, vselej dovoljena po četrtem odstavku 382. člena ZPP 1977. Seveda pa je mogoče vložiti revizijo, ki je izredno pravno sredstvo, le iz omejenih in v zakonu taksativno predpisanih razlogov (385. člen ZPP 1977), pri čemer je v tretjem odstavku 385. člena izrecno prepovedan preizkus ugotovljenega dejanskega stanja. Tožena stranka, ki tudi v reviziji trdi, da je tožnica prikrita alkoholičarka, v bistvu graja dokazno oceno izvedenih dokazov, ki spada med ugotovitev dejanskega stanja, čeprav se sklicuje na bistveno kršitev procesnih predpisov. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč ugotovili, da toženčeva trditev ni izkazana, saj sta na podlagi izvedenih dokazov ugotovili, da se tožnica nikoli ni zdravila zaradi alkoholizma in da ni verjetno, da bi bila deležna tako pozitivnega mnenja delodajalca, če bi se prekomerno vdajala pijači.

Tudi trditev, da je pritožbeno sodišče bistveno kršilo postopkovna določila, ker je štelo, da je v poročilih Centra za socialno delo pojasnjeno, zakaj je mati primernejša za varstvo in vzgojo hčerke in v čem je razlog za delitev otrok, ni utemeljena. Pritožbeno sodišče namreč ni niti ugotavljalo, niti zapisalo, da je mati primernejša za vzgojo hčerke, ker je sprejelo ugotovitev prvega sodišča, da pri nobenem od staršev ni razlogov, zaradi katerih ne bi bil primeren za vzgojo otrok. Toda ob dejstvu, da zakonca ne moreta več živeti skupaj in da ne zmoreta komunicirati na nivoju starševskega odnosa, je ohranilo stanje, v kakršnem se je znašla družina.

Tudi očitek, da je sodišče sprejelo dokazno oceno o ustreznih stanovanjskih razmerah tožnice le na podlagi poročila o enem obisku Centra za socialno delo, ni resničen. Delavka Centra si je ogledala prostore, v katerih stanujeta tožnica in njena hči, poleg tega pa je poiskala kontakt tudi v okolici. V zvezi s stanovanjem je sodišče tudi zaslišalo tožečo stranko. Dejstvo, da toženec ne ve za naslov vikenda in za bodoči naslov tožnice in hčerke, pa je v njegovi agresivnosti, ki je privedla do njune odselitve in do nevzdržnosti zakonske zveze.

Tako se izkaže, da revizijski očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni utemeljen. Tudi očitek zmotne ugotovitve materialnega prava ni podan, ker sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili določila 78. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur.l. SRS, št. 14/89 - prečiščeno besedilo in RS, št. 13/94 in 82/94). Glede na to, da sedaj otroka že živita ločeno, je po drugem odstavku tega člena odločilo, naj hčerka še naprej živi z materjo in naj ostane v novem okolju in v šoli, ki jo že obiskuje, sin pa naj živi z očetom. Starša se bosta morala truditi, da se bosta osebno posvečala otrokoma in jima nudila ustrezno oporo in pomoč. Če bosta dovolj razumna in vztrajna, bosta sčasoma uredila tudi medsebojne odnose, kar bo olajšalo tudi stike z otrokoma, ki jima nista dodeljena v varstvo in vzgojo. Tako bo otrokoma omogočena povezava z obema staršema in ohranitev navezanosti med bratom in sestro.

Sodišči prve in druge stopnje sta po tretjem odstavku 78. člena in 79. členu ZZZDR določili tudi preživnino in revident ne navaja razlogov zaradi katerih se ne strinjanja z odločitvijo, da bo prispeval denar za hčerkino preživljanje. Zato je sodišče, ki je odločalo o izrednem pravnem sredstvu, glede na 386. člen ZPP 1977 preizkusilo ta del sodbe po uradni dolžnosti. Z uporabo materialnega prava pri odločitvi se strinja.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je po 393. členu ZPP 1977 zavrnilo revizijo proti sodbi. Zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev revizijskih stroškov, ker revizija ni bila uspešna (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP 1977).