389. člen ZPP

Višina odškodninskega tožbenega zahtevka z izrekom vmesne sodbe, ki je bila predmet pritožbenega preizkusa, ni bila zajeta. Pravna posledica vmesne sodbe je bila le ugotovitev, da so tožniku poplave, za katere odgovarja toženka, odnesle v tožbi naštete stvari, ne pa tudi, koliko so bile te stvari vredne. S tem, ko se je ob reševanju toženkine pritožbe proti vmesni sodbi višje sodišče ukvarjalo z vprašanjem sklepčnosti tožbenega zahtevka po višini, se je (prvič) ukvarjalo s sklopom dejstev, s katerimi se sodišče prve stopnje (še) ni. Tako ravnanje je v opreki z uveljavljenimi ustavnoprocesnimi jamstvi iz 23. člena Ustave.

Vrednost spornega predmeta za nedenarne zahtevke ni bila navedena ne v tožbi in ne kasneje, zato revizija v tem delu ni dovoljena.

Tuji državljani imajo, ob izpolnitvi vzajemnosti, v RS enake dedne pravice kot slovenski državljani. Za ugotavljanje vzajemnosti je predviden poseben postopek, ki domneva vzajemnost, kadar gre za pridobitev lastninske pravice z zakonitim dedovanjem ali z oporočnim dedovanjem, če je dedič tujec, ki spada v kategorijo zakonitih dedičev.

Odtujitev stvari ali pravice po nastanku litispendence povzroči spremembo v matrerialnopravnem, ne pa v procesnopravnem razmerju. Tako tožnik ostane še naprej tožnik (subjekt procesnopravnega razmerja), čeprav je vtoževano terjatev po nastopu litispendence cediral nekomu drugemu. Tisti, ki je pridobil terjatev (cesionar), namreč ne stopi avtomatično v proces (namesto) cedenta. Za to je potrebna tudi privolitev nasprotne stranke, sicer cesionar ni upravičen procesno uveljavljati materialnopravnega zahtevka (odstopljene terjatve). Stranki, ki je prenehala obstajati pred izdajo pritožbene odločbe in ki zaradi zaključka stečaja nima pravnega naslednika, ni mogoče pravno učinkovito vročiti sodbe sodišča druge stopnje. Prav tako (zaradi prekinitve postopka) ne more pravno učinkovito opraviti pravdnih dejanj v revizijskem postopku. Ob takšni procesni situaciji (ko ni pogojev za nadaljevanje pravdnega postopka) pa nasprotna stranka ne more biti v negotovosti glede svojega pravnega položaja. Zato nima pravnega interesa za revizijo.

Sklep, s katerim je sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje, ne glede na njegovo morebitno nepravilnost, nima narave pravnomočne sodne odločbe. Proti takemu sklepu vložena zahteva za varstvo zakonitosti ni naperjena proti pravnomočni sodni odločbi, zato je zahtevo treba zavreči.

Prepozno vloženo revizijo zavrže revizijsko sodišče, če tega ne stori že sodnik sodišča prve stopnje.

ZPP (1977) je z ureditvijo iz tretjega odstavka 400. člena Vrhovnemu sodišču v zadnji instanci in ne glede na to, za kakšen civilni sodni postopek gre, prepustil presojo, ali je na nižji stopnji že zavržena revizija res nedovoljena. Nalog ali poziv za plačilo takse je tako procesno dejanje sodišča, ki nima oblike sodne odločbe in zato proti njemu ni možna pritožba, tako kot ni možna proti drugim podobnim procesnim dejanjem sodišča, na primer pozivu za vložitev odgovora na tožbo, vabilu na narok itd. Zato proti temu delu sklepa sodišča druge stopnje ni dovoljena revizija.

Za dovoljenost revizije je odločilna vrednost spornega predmeta nedenarnega tožbenega zahtevka. Kasnejšega zvišanja te vrednosti se ne upoštevajo.

Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, da je njena obveznost iz tožbenega zahtevka ugasnila zaradi pobota. Predpravdnega pobotanja (kot dejstva) zato tožena stranka ne more navesti v pritožbi, če ne opraviči, zakaj tega ni mogla navesti že prej (496.a člen ZPP 1977).

Dvostranska pogodba, v kateri so opredeljene pravice in obveznosti obeh pogodbenih strank, toženca zavezuje. Materialnopravno pravilno je zato sklicevanje obeh sodišč na sklenjeno pogodbo, s katero je prišlo do nastanka pravnega razmerja med tožniki in tožencem, ravno tako pa je materialnopravno pravilna tudi odločitev obeh sodišč, da mora toženec izpolniti obveznosti iz sklenjene pogodbe.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo. Po dejanskih ugotovitvah, da je bila matična parcela št. 1822/8 k.o... v lasti agrarnih skupnosti in da je iz nje nastala parcela št. 1822/19 k.o..., za katero je bila 25.01.1992 sklenjena sporna pogodba, sta pravilno uporabili določila ZDen, ki je z uveljavitvijo dne 07.12.1991 prepovedal vsako razpolaganje z nepremičninami oziroma s premoženjem glede katerega obstaja dolžnost vrnitve (prvi odstavek 88. člena ZDen).

Tožeča stranka je uveljavljala dva zahtevka zoper toženca, pri čemer pa nimata enake podlage, saj gre pri znesku 68.428,00 SIT za regres odškodnine, ki jo je tožeča stranka izplačala oškodovanemu lastniku avtomobila, pri znesku 145.871,00 SIT pa oškodovanemu podjetju za vzdrževanje cest. Gre torej za tako imenovano navadno objektivno kumulacijo zahtevkov po prvem odstavku 188. člena ZPP 1977. V takšnem primeru se pristojnost, in s tem tudi vrednost tožbenega zahtevka določi po vrednosti posameznega zahtevka (drugi odstavek 37. člena ZPP 1977).

Sklep o ugotovitvi nastopa mirovanja postopka (še) ni sklep o tem, da je postopek pravnomočno končan. Pravdni stranki sta v pravnem pouku celo opozorjeni na svojo pravico, da smeta v zakonsko določenem roku predlagati nadaljevanje postopka. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo prav, ko je zavrglo nedovoljeno revizijo.

Zmotno je izhodišče zahteve, da je lahko sodišče prve stopnje o statusu dela sporne parcele odločilo kot o predhodnem vprašanju in zato samo za potrebe te pravde ugotovilo, da je sporni del javne poti izgubil status javnega dobra. Taka odločitev s posledično ugoditvijo tožbenemu zahtevku zaradi priposestovanja bi imela za posledico vpis tožnikove lastninske pravice v zemljiški knjigi, ta pa bi učinkoval zoper vse. Zato so pravno nepravilni tudi nadaljnji razlogi, da je tožnik lahko priposestvoval sporni del javne poti. Vaške poti so grajeno javno dobro in spadajo v kategorijo občinskih, torej javnih cest. Zato na njih po izrecni določbi 2. člena ZJC ni mogoče s priposestvovanjem pridobiti lastninske pravice.

Ker revizije ni v premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta ne presega določenega zneska, v tej zadevi pa sploh ni bil naveden, pomeni, da je bila revizija vložena zoper sodbo, zoper katero je ni mogoče vložiti. Takšna revizija je nedovoljena.

Tožnik vrednosti spornega predmeta niti v tožbi, niti v okoliščinah, ki jih dopušča določba 40. člena ZPP, ni označil. Zaradi tega pravice do revizije nima.

Materialni sospornik, ki se ni pritožil zoper sodbo sodišča prve stopnje, ni upravičen vložiti revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje.

Pravdna stranka, ki bi si hotela zagotoviti pravico do revizije, bi morala pravočasno navesti ustrezno vrednost spornega predmeta ali opozoriti sodišče, naj zahteva ugotovitev vrednosti spora v zvezi s tožbenim zahtevkom nasprotne stranke. Ker tožeča stranka tega ni storila, njena revizija ni dovoljena, zaradi česar jo je Vrhovno sodišče po 392. členu, v zvezi s 389. členom ZPP 1977 zavrglo.

Vrednost spora zaradi izpraznitve stanovanja (ki je bila ocenjena v tožbi na 30.847,60 SIT) ni dosegala predpisane vrednosti, ki je procesna predpostavka za dovoljenost revizije.

Ker tožnica veljavnosti pogodbe ni uspela izpodbiti, je ta ostala veljavna. To pa pomeni, da ni izkazala zatrjevane kršitve privatizacijskih pravic, zaradi katerih naj bi bila prikrajšana na svojem premoženju in na čemer je gradila dajatveni zahtevek.