167. člen ZPP

Za postopek predpravdnega izvajanja dokazov je treba pri priznavanju stroškov upoštevati določila Odvetniške tarife, ki se nanašajo na pravdni postopek. Namen predpravdnega izvajanja dokazov ni v zavarovanju terjatve (niti dokazov) ali zagotavljanju možnosti izvršbe, zato se stroški ne morejo priznati, kot da gre za postopek izvršbe ali zavarovanja.

Smiselna uporaba določb posameznega zakona pomeni uporabo teh določb v obsegu in na način, ki ustreza naravi (vsebini) pravnega razmerja, ki naj se z uporabo teh določb uredi. V šestem odstavku 267. člena ZPP je določeno, da zoper sklep, s katerim se ugodi predlogu za zavarovanje dokazov in zoper sklep, s katerim se odloči, da se začne izvedba dokazov, še preden se sklep vroči nasprotniku, ni pritožbe. Ob smiselni uporabi določbe je sklep, s katerim je bil pred pravdo imenovan izvedenec, treba šteti kot sklep, s katerim je ugodeno predlogu.

Iz določila 167. člena ZPP izhaja, da stroške postopka za zavarovanje dokazov krije stranka, ki je predlagala zavarovanje. Ta mora povrniti stroške tudi nasprotni stranki, predlagateljevi stroški in stroški nasprotne stranke pa so del pravdnih stroškov, ki jih predlagatelj lahko uveljavlja v pravdi, kot del pravdnih stroškov glede na uspeh v pravdi. V takšnem položaju, ko sta torej predlagatelja očitno štela, da je predlagano zavarovanje dokazov izvršeno, nasprotna udeleženca pa sta nasprotno zahtevala dopolnitev dokaznega postopka, bi moralo sodišče prve stopnje pozvati nasprotna udeleženca na založitev predujma za izvedbo dokaza z dopolnitvijo izvedenskega mnenja (prvi odstavek 153. člena ZPP). Če ga ne bi založila, bi prvostopenjsko sodišče opustilo izvedbo tega dokaza (tretji odstavek 153. člena ZPP). Če pa je sodišče s sklepom odredilo izvedencu dopolnitev izvedenskega mnenja, je šlo za dejanje sodišča v postopku zavarovanja dokazov, za katerega v skladu z navedenim prvim odstavkom 167. člena ZPP krijeta stroške predlagatelja. Sodišče prve stopnje bi torej moralo v nastalem položaju znesek izvedenčeve nagrade in stroškov naložiti v plačilo predlagateljema. Znese

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 167. člena ZPP, po kateri stroške postopka za zavarovanje dokazov krije tista stranka, ki je zavarovanje dokaza predlagala. Pritožnica se moti, ko trdi, da bi sodišče pričo moralo zaslišati kar v okviru zapuščinskega postopka. Slednji namreč ni namenjen ugotavljanju spornih dejstev, konkretno glede veljavnosti oporoke, zaradi česar je predlagateljica v zavarovanje (torej: "za vsak slučaj") predlagala zaslišanje priletne oporočne priče. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno, ko je izvedlo postopek za zavarovanje dokazov.

Vrhovno sodišče je v sodbi z dne 5. 10. 2022 v skladu z drugim odstavkom 167. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka razen o znesku, ki ga mora toženec plačati v proračun in se nanaša na stroške za izvedenca, plačane iz proračunskih sredstev v okviru brezplačne pravne pomoči, dodeljene tožnici.

Za individualizacijo spora oziroma zahtevka, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, sta relevantna izrek odločbe in dejanska podlaga odločbe. Pritožnici ni mogoče pritrditi v razlogovanju, da sodišče ni zavrnilo presežka zahtevka tožeče stranke na plačilo nagrade in stroškov za izvedensko delo. Sodišče je v postopku zavarovanja dokazov nagrado in stroške tožeči stranki odmerilo, kar pomeni, da je upoštevaje dogovorjeno ceno za izdelavo izvedenskega dela, določilo znesek, do katerega je strokovna institucija upravičena. O nagradi in stroških izvedenca lahko s sklepom odloči zgolj sodišče, ki je izvedenca angažiralo in zgolj v tistem postopku, v katerem ga je angažiralo. Zoper sklep, s katerim je odločeno o nagradi in stroških izvedenca, imajo pravico do pritožbe stranke in izvedenec. Izvedenec ima pravico do pritožbe, če je njegov stroškovni zahtevek zavrnjen oziroma ima pritožbo le zoper tisti del sklepa, s katerim je bil zavrnjen višji stroškovni zahtevek. To pa pomeni, da je sodišče odločilo o nagradi in stroških izvedenca, ki jih je dolžna nositi stranka. V posebni pravdi nagrade in stroškov izvedenca le-ta kot glavnega zahtevka ne more uveljavljati.

Zoper sklep, s katerim se ugodi predlogu za zavarovanje dokazov, ni pritožbe. Stranka zaradi napačnega pravnega pouka sodišča ne more pridobiti več pravic, kot ji gre po zakonu.

Vrednost predmeta postopka zavarovanja dokazov ni nujno enaka sporni vrednosti predmeta pravde, v kateri bodo rezultati zavarovanja uporabljeni. Pritožbeni stroški so odmerjeni na podlagi splošnega pravila o povrnitvi stroškov pravdnega postopka. Uporaba 167. člena ZPP, ki določa posebno pravilo o plačilu stroškov zavarovanja, ne pride v poštev, ker pritožnik v pritožbenem postopku ni uveljavljal zavarovanja ali večjega zavarovanja.

V primeru, ko sodišče izvedeniško delo zaupa strokovni instituciji, ki nima statusa sodnega izvedenca, kot je primer v obravnavani zadevi, zanjo ne veljajo določbe Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih. Izvedenčeva pravica do plačila za opravljeno delo se v takem primeru presoja po splošnih pravilih obligacijskega prava. Glede na naravo zaupanega dela je pri presoji utemeljenosti priglašene nagrade in stroškov treba izhajati iz splošnih pravil o podjemni pogodbi. Zanjo se plačilo določi s pogodbo (dogovorom) med sodiščem kot naročnikom in izvedencem - bodisi po njegovem ceniku bodisi po njegovem predračunu oziroma ponudbi. Delo, naloga izvedenca, ki ga je postavilo sodišče, se sme stroškovno obravnavati le v okviru procesne ureditve iz ZPP.

Zdravstveni pregled izkazuje trenutno zdravstveno stanje, zato je nebistveno, ali bo izvedenec na delavčevo zdravstveno stanje v preteklosti (v marcu 2010) sklepal na osnovi zdravstvenega pregleda, izvedenega štiri leta po škodnem dogodku, ali kasneje. Tudi od dne, ko je delavec zaradi domnevne preobremenjenosti neustrezno reagiral, je preteklo že več let. Ker stroške postopka za zavarovanje dokazov krije stranka, ki zavarovanje predlaga (1. odstavek 167. čl. ZPP), so stroški tega postopka pravilno naloženi v plačilo predlagatelju.

Kadar sodišče izvedeniško delo zaupa strokovni instituciji, ki nima statusa sodnega izvedenca, zanjo ne veljajo določbe Pravilnika o sodnih izvedencih in cenilcih. Izvedenčeva pravica do plačila za opravljeno delo se v takem primeru presoja po splošnih pravilih obligacijskega prava. Predlagatelj, ki predlaga zavarovanje dokazov, nosi stroške tega postopka, vključno s stroški sodelovanja nasprotne stranke. Vsaj začasno mu jih mora povrniti. Če jih priglasi (v kasnejši) pravdi, v kateri uspe, pa jih lahko dobi povrnjene.

V primeru, kadar je izvrševanje služnosti zaznavno navzven, pridobitelj nepremičnine ne more uspešno sklicevati na to, da za obstoj take pravice ni vedel ali mogel vedeti. Sklicevanje tožencev na načelo zaupanja v zemljiško knjigo (dobo vero) je neutemeljeno, saj sta ob pridobitvi lastninske pravice na predmetnih nepremičninah (v skladu z 49. členom SPZ je bilo to šele ob vložitvi zemljiškoknjižnega predloga za vpis pridobitve lastninske pravice) nedvomno vedela za obstoj sporne služnostne poti. Zgolj zatrjevanja nekaterih oseb (prejšnjega lastnika in sosedov), da služnostna pravica ne obstaja, ne zadostuje za ohranitev dobrovernosti tožencev, da predmetni nepremičnini nista kakorkoli obremenjeni.

Kadar v sodnem postopku postavi izvedenca sodišče, so stroški izvedenine sodni stroški. Gre za izvirno obveznost države, ki jo zakon s plačilom predujma ter stroškov za izvedenca v celoti prevaljuje na stranke. To pomeni, da je odločitev o podlagi za višino nagrade izvedencu v rokah sodišča in ne stranke, ki je predlagala izvedbo oziroma zavarovanje tega dokaza. V primeru, ko izvedensko delo opravlja strokovna institucija, se plačilo določi s pogodbo – dogovorom med sodiščem kot naročnikom in izvedencem (bodisi po njegovem ceniku bodisi po njegovem predračunu oziroma ponudbi). Izvedenčevo pravico do plačila stroškov in nagrade je v takih primerih mogoče presojati le po splošnih pravilih obligacijskega oziroma pogodbenega prava.

Podjemnik je dolžan izvršiti delo po dogovoru in po pravilih posla. Zato kljub temu, da v ponudbi ni bila izrecno določena vrsta izolacijskega plina, obravnavana izpolnitev pogodbe s strani tožene stranke kot profesionalne osebe ni pravilna. Največja dovoljena toplotna prehodnost zasteklitve je pri obnovi oken določena v prvem odstavku 12. člena v zvezi z tretjim odstavkom 1. člena Pravilnika, ki je bila v tem primeru presežena, prav tako pa se zrak v poslovni praksi ne šteje za izolacijski plin.

Stroške postavljenega začasnega zastopnika, tudi v izvršilnem postopku, krije stranka, ki je postavitev začasnega zastopnika predlagala. Začasni zastopnik ima v postopku, za katerega je postavljen, vse pravice in dolžnosti zakonitega zastopnika.

Pravdno sodišče je bilo dolžno ugotoviti in dokazno oceniti vse okoliščine o toženčevi sposobnosti zavestnega delovanja v času škodnega dogodka. Sodišče je izvedlo dokazni postopek - tudi z izvedenskim mnenjem - nato pa izvedene dokaze ocenilo. Posledica takega doslednega upoštevanja pravil dokaznega postopka mora biti pravna presoja o obstoju ali utemeljenosti toženčevega ugovora o neobstoju prištevnosti storilca v času škodnega dogodka.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili določila 78. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Glede na to, da sedaj otroka že živita ločeno, je po drugem odstavku tega člena odločilo, naj hčerka še naprej živi z materjo in naj ostane v novem okolju in v šoli, ki jo že obiskuje, sin pa naj živi z očetom. Starša se bosta morala truditi, da se bosta osebno posvečala otrokoma in jima nudila ustrezno oporo in pomoč. Če bosta dovolj razumna in vztrajna, bosta sčasoma uredila tudi medsebojne odnose, kar bo olajšalo tudi stike z otrokoma, ki jima nista dodeljena v varstvo in vzgojo. Tako bo otrokoma omogočena povezava z obema staršema in ohranitev navezanosti med bratom in sestro.

Stroškovna odločba ne predstavlja sklepa (končne narave), s katerim bi se postopek glede spora o glavni stvari končal. Po določilu prvega odstavka 400. člena ZPP pa se sme vložiti revizija le zoper tiste sklepe sodišča druge stopnje, s katerimi je bil postopek pravnomočno končan. Iz navedenega tako izhaja, da toženkina revizija napada odločbo, zoper katero je ni mogoče vložiti (prvi in četrti odstavek 400. člena ZPP).