VSRS Sklep II Ips 583/98

Revizija se zavrže.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka L. M. dolžna izprazniti in izročiti tožeči stranki Republiki Sloveniji 2-sobno stanovanje v Ljubljani (I. točke izreka prvostopenjske sodbe). V II. točki te sodbe je nadalje ugotovilo, da je toženki prenehalo stanovanjsko razmerje 1. julija 1991. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek tožnika P. M. (III. točka izreka), s katerim je zahteval, da sodišče ugotovi, da je sam imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju, ter da mora tožena stranka Republika Slovenija z njim skleniti najemno pogodbo za nedoločen čas in neprofitno najemnino.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke L. M. in tožnika P. M. ter prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje (razen proti izreku pod tč. II) je vložil revizijo P. M. zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani sodbi spremeni tako, da v celoti zavrne zahtevek "tožene stranke" ali razveljavi sodbi in zadevo vrne v novo odločanje. V reviziji povzema tako razloge iz svoje, kot tudi razloge iz pritožbe L. M. v zvezi z vprašanjem dovoljenosti stranske intervencije ter vprašanjem dovoljenosti nasprotne tožbe. V tem delu tako smiselno uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Kar zadeva meritorno odločitev o njegovem tožbenem zahtevku pa vztraja pri svojih trditvah, da je v stanovanju prebival sprva skupaj s svojo prejšnjo ženo L. M. ter da je nato v stanovanju po njeni izselitvi ostal in tako ex lege pridobil stanovanjsko pravico. Zato je upravičen tudi do sklenitve najemne pogodbe.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Sodišče prve stopnje je v tej pravdni zadevi na predlog revidenta združilo dve pravdni zadevi, in sicer pravdno zadevo tožeče stranke Republike Slovenije proti L. M., v kateri je na strani tožene stranke nastopal P. M. kot stranski intervenient, in pravdno zadevo tožeče stranke P. M. proti Republiki Sloveniji. P. M. je vložil revizijo zoper obe odločitvi, razen tistega dela, s katerim je uspel (prenehanje stanovanjske pravice L. M. - tč. II izreka prvostopne sodbe). Ker gre za različna zahtevka in različni vlogi revidenta, so tudi razlogi za dovoljenost revizije različni.

1O dovoljenosti revizije zoper odločitev v I. točki izreka prvostopenjske sodbe in ustreznem delu drugostopenjske sodbe

Po 2. odstavku 389. člena ZPP revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Revizijsko sodišče se sicer v tej pravdni zadevi na revizijski stopnji ni smelo ukvarjati z dovoljenostjo stranske intervencije P. M. v pravdni zadevi med Republiko Slovenijo in L. M., ker je stransko intervencijo predlagal sam in tudi sam vlaga revizijo (374. v zvezi s 399. členom ZPP). Pač pa je moralo presojati, ali ima kot stranski intervenient tožene stranke pravni interes za revizijo.

Stranski intervenient v reviziji med drugim trdi, da niti na strani tožene stranke L. M. niti na strani tožeče stranke niso podani pogoji za intervencijo. V reviziji nadalje poudarja, da je v pravdni zadevi proti Republiki Sloveniji že pravnomočno dosegel, da je stanovanjska pravica L. M. 1. julija 1991 prenehala in da mora zato Republika

Slovenija z njim skleniti najemno pogodbo po Stanovanjskem zakonu (Ur.l. RS, št. 18/91- 23/96, v nadaljevanju SZ). S tem je več kot jasno izrazil stališče, da ne ukrepa v korist toženi stranki L. M. in s tem, da tudi nima nobenega pravnega interesa za njen uspeh v revizijskem postopku. Revizija zato zoper to odločitev ni dovoljena.

2O dovoljenosti revizije zoper odločitev v III. točki izreka prvostopenjske sodbe in ustreznem delu drugostopenjske sodbe

V III. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje je sodišče odločilo (to odločitev pa sodišče druge stopnje potrdilo) o ugotovitvenem in dajatvenem zahtevku tožnika P. M. proti Republiki Sloveniji. Odločalo je o zahtevku, da je imetnik stanovanjske pravice na v uvodu tega sklepa navedenem stanovanju in o zahtevku na sklenitev najemne pogodbe za nedoločen čas in neprofitno najemnino za to stanovanje. Tožba je bila vložena 16.9.1993 in nato razširjena 23.2.1998. Tožnik vrednosti spornega predmeta ni navedel ne v prvi ne v drugi vlogi, torej ne za ugotovitveni ne za dajatveni del tožbenega zahtevka.

Sodišče je zahtevka v navedeni točki izreka obravnavalo kot en zahtevek.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da revizija tudi zoper to odločitev ni dovoljena. Za dovoljenost revizije je pravno odločilen dajatveni del zahtevka. Z njim tožnik zahteva sklenitev najemne pogodbe. Tožba temelji na SZ, ki stanovanjske pravice ne pozna več. Najemna pogodba je premoženjska pogodba in zahtevek v zvezi z njo premoženjskopravni zahtevek. Po 382. členu ZPP pa revizija v premoženjskopravnih sporih ni vselej dovoljena. Če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, je dovoljena le tedaj, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, presega 80.000,00 SIT (od 5.12.1992 dalje, Ur.l. RS, št. 55/92 v zvezi s 1. odstavkom 498. člena sedanjega ZPP - Ur.l. RS, št. 26/99). Vrednost spornega predmeta torej mora biti navedena in mora presegati določen znesek. Tožnik tako ni ravnal, čeprav bi to na podlagi že navedenega člena ter v povezavi s 186. in 40. členom ZPP moral storiti.

Kot je že bilo navedeno, je sicer tožnik poleg dajatvenega tožbenega zahtevka uveljavljal tudi ugotovitvenega - ugotovitev stanovanjske pravice in v zvezi z njim izdajo ustrezne odločbe (prav tako brez označbe vrednosti spornega predmeta). Vendar pa tudi ta zahtevek na dovoljenost revizije ne more vplivati. V letu 1993, ko je bila tožba vložena, stanovanjske pravice kot nepremoženjske pravice po prejšnjem Zakonu o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82 in 14/84) ni bilo več mogoče uveljavljati. Ta del tožbenega zahtevka je bil zato lahko vsebinsko le del obrazložitve tožbe na sklenitev najemne pogodbe in pravna podlaga za morebitno sklenitev najemne pogodbe za nedoločen čas in neprofitno najemnino. Sicer pa po 187. členu ZPP ugotovitveni zahtevek že zaradi obstoja dajatvenega tudi ne bi bil dovoljen. Zaradi tega je revizijsko sodišče navedeni del zahtevka, tako kot prvostopno sodišče v svojem izreku, obravnavalo kot (nesamostojni) del dajatvene tožbe. Zato je moralo revizijo zoper celotno odločitev iz III. točke izreka prvostopenjske in v zvezi z njo drugostopenjske sodbe zavreči.

Revizija tako zoper obe odločitvi ni dovoljena. Odločitev revizijskega sodišča temelji na 392. členu ZPP.

Ker P. M. z revizijo ni uspel, mora tudi sam trpeti stroške revizijskega postopka. Odločitev o tem je vsebovana v izreku o glavni stvari.