399. člen ZPP

Ne glede na obširne toženkine pritožbene navedbe, s katerimi problematizira pravno kvalifikacijo zahtevka, uporabo posameznih predpisov ter presojo ravnanj obeh strank, je za odločitev v obravnavani zadevi odločilno eno samo vprašanje, ali je imela toženka pravno podlago, da je od tožnice zahtevala in obdržala plačilo spornega zneska. Iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in na katero je pritožbeno sodišče v sporu majhne vrednosti vezano (prvi odstavek 458. člena ZPP), izhaja, da je bila cestnina za vse opravljene vožnje dejansko plačana preko obstoječe OBU naprave, da nova OBU naprava ob izdaji spornega računa ni mogla evidentirati nobene vožnje, ter da toženka ob zahtevi po dodatnem plačilu ni razpolagala z zapadlo in neporavnano terjatvijo do tožnice. Ta dejanska izhodišča so za odločitev materialnopravno odločilna. To dejansko stanje materialnopravno ustreza položaju neupravičene pridobitve v smislu prvega odstavka 190. člena OZ. Toženka je prejela plačilo brez pravnega temelja, saj zanjo v času plačila ni obstajala terjatev, hkrati pa je bila za iste cestninske odseke že poplačana. V takem položaju obveznost vračila nastane že na podlagi samega dejst

Dovoljenost predloga za obnovo postopka, ki se sklicuje na nova dejstva in nove dokaze, je odvisna od presoje, ali je stranka nova dejstva in nove dokaze mogla uveljavljati brez svoje krivde, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo (drugi odstavek 395. člena ZPP). Izkazati mora tudi, da glede tega dokaza ni ravnala (procesno) neskrbno. Če ta predpostavka ni izpolnjena, sodišče predlog na podlagi povsem jasne določbe prvega odstavka 398. člena ZPP kot nedovoljen zavrže. Tožnik bi lahko dokaze, na katere se sklicuje v predlogu za obnovo, ob zadostni skrbnosti predložil že v prejšnjem postopku. Glede na očitke v izredni odpovedi, ki jih je tožnik zanikal ter ob vedenju, da je zoper njega podana kazenska ovadba, ni neživljenjsko niti nerazumno pričakovati, da bi v zvezi s tem opravil ustrezne poizvedbe pri tožilstvu, torej preveril, ali se v tožilskem spisu nahajajo morebitni razbremenilni dokazi, oziroma predlagal, da dokumentacijo pridobi sodišče. Tožnik je v dokaznem postopku vsekakor to možnost imel, če nanjo ni pravočasno pomislil, mora procesne posledice takšne opustitve nositi sam.

Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila najemna pogodba sklenjena, to dejstvo pa med postopkom ni bilo sporno. Šele v pritožbi toženka zatrjuje, da soglasja volj ni bilo oziroma, da je bil podpis dosežen, ne da bi pogodbo kdo prebral, kar predstavlja nova dejstva. V skladu s 337. členom ZPP novih dejstev in dokazov v pritožbi ni dovoljeno navajati, razen če pritožnik izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti že prej, česar pa pritožnica ni zatrjevala. Zato gre za pritožbene novote, ki jih ni mogoče upoštevati. Poleg tega pa v teoriji in sodni praksi velja, da je ugotavljanje volje pogodbenikov dejansko vprašanje, pravna presoja pa je, ali je sodišče to voljo pravilno upoštevalo. To pomeni, da pritožnica v resnici graja ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (443. člen ZPP).

Iz drugostopenjske odločbe ni razvidno, da bi sodišče pravdnima strankama kakorkoli omogočilo, da se o stališčih, ki (v primerjavi s prejšnjo ustaljeno sodno prakso) pomenijo novo (drugačno) razlago relevantne pravne podlage, tudi izjavita. Zaradi spremenjene sodne prakse je zanjo drugostopenjska odločba pomenila prepovedano presenečenje.

Stranki sta sicer res imeli možnost, da se opredelita do stališč v citirani sodbi Sodišča Evropske unije, kar pa glede na okoliščine primera ne zadošča. Bili sta namreč prikrajšani, da se izjavita glede novih stališč Vrhovnega sodišča (predvsem v sodbi II Ips 8/2022), na katerih temeljijo nosilni razlogi sodišča druge stopnje, in v zvezi s tem podata nove trditve o dejstvih in predlagata nove dokaze.

V zadevi je presojana pravilnost procesnega ravnanja sodišča druge stopnje, ki je ob upoštevanju novejše sodne prakse pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v njeno korist. V času izdaje prvostopenjske sodbe je bila ustaljena sodna praksa sodišč, tudi Vrhovnega, drugačna. Revidentka se v odgovoru na pritožbo do stališč, izoblikovanih v kasneje oblikovani sodni praksi, ni mogla izreči. Pritožbeno sodišče pa ji tega tudi ni omogočilo v pritožbenem postopku z uporabo ene od možnosti, ki jih ponuja drugi odstavek 351. člena Zakona o pravdnem postopku. Odločitev o pritožbi je vseeno utemeljilo s stališči novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki je sledilo stališčem Sodišča EU o razlagi Direktive 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, da gre pri kreditih v tuji valuti ob neustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti praviloma za nepošten pogodbeni pogoj. Pri tem je vprašanje, ali je bila ustrezno opravljena pojasnilna dolžnost banke, ključnega pomena za presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja.

V zadevi je presojana pravilnost procesnega ravnanja sodišča druge stopnje, ki je ob upoštevanju novejše sodne prakse pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v njeno korist. V času izdaje prvostopenjske sodbe je bila ustaljena sodna praksa sodišč, tudi Vrhovnega, drugačna. Revidentka se v odgovoru na pritožbo do stališč, izoblikovanih v kasneje oblikovani sodni praksi, ni mogla izreči. Pritožbeno sodišče pa ji tega tudi ni omogočilo v pritožbenem postopku z uporabo ene od možnosti, ki jih ponuja drugi odstavek 351. člena Zakona o pravdnem postopku. Odločitev o pritožbi je vseeno utemeljilo s stališči novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki je sledilo stališčem Sodišča EU o razlagi Direktive 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, da gre pri kreditih v tuji valuti ob neustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti praviloma za nepošten pogodbeni pogoj. Pri tem je vprašanje, ali je bila ustrezno opravljena pojasnilna dolžnost banke, ključnega pomena za presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja.

V zadevi je presojana pravilnost procesnega ravnanja sodišča druge stopnje, ki je ob upoštevanju novejše sodne prakse pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v njeno korist. V času izdaje prvostopenjske sodbe je bila ustaljena sodna praksa sodišč, tudi Vrhovnega, drugačna. Revidentka se v odgovoru na pritožbo do stališč, izoblikovanih v kasneje oblikovani sodni praksi, ni mogla izreči. Pritožbeno sodišče pa ji tega tudi ni omogočilo v pritožbenem postopku z uporabo ene od možnosti, ki jih ponuja drugi odstavek 351. člena Zakona o pravdnem postopku. Odločitev o pritožbi je vseeno utemeljilo s stališči novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki je sledilo stališčem Sodišča EU o razlagi Direktive 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, da gre pri kreditih v tuji valuti ob neustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti praviloma za nepošten pogodbeni pogoj. Pri tem je vprašanje, ali je bila ustrezno opravljena pojasnilna dolžnost banke, ključnega pomena za presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja.

V zadevi je presojana pravilnost procesnega ravnanja sodišča druge stopnje, ko je ob upoštevanju novejše sodne prakse pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v njeno korist. V času izdaje prvostopenjske sodbe je bila ustaljena sodna praksa sodišč, tudi Vrhovnega, drugačna. Revidentka se v odgovoru na pritožbo do stališč, izoblikovanih v kasneje oblikovani sodni praksi, ni mogla izreči. Pritožbeno sodišče pa ji tega tudi ni omogočilo v pritožbenem postopku z uporabo ene od možnosti, ki jih ponuja drugi odstavek 351. člena ZPP. Odločitev o pritožbi je vseeno utemeljilo s stališči novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki je sledilo stališčem Sodišča EU o razlagi Direktive 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, da gre pri kreditih v tuji valuti ob neustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti praviloma za nepošten pogodbeni pogoj. Pri tem je vprašanje, ali je bila ustrezno opravljena pojasnilna dolžnost banke, ključnega pomena za presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja.

Po utrjeni sodni praksi Vrhovnega sodišča razlog za imenovanje novega izvedenca ni podan samo v primeru, ko z zaslišanjem izvedenca ni mogoče odpraviti utemeljenega dvoma v pravilnost podanega mnenja, temveč tudi tedaj, ko je izvedenec izvedensko mnenje opravil v celoti in je njegovo mnenje jasno, a se pojavi indic, da v dokazni temi vendarle obstaja realno znanstveno tveganje za napako. Gre za izjemne primere, ko je predlog za novega izvedenca utemeljen oziroma ko je vzpostavljen dvom takšne stopnje, da bi zavrnitev predloga za postavitev drugega izvedenca pomenila procesno kršitev zaradi metodološke kršitve pri ugotavljanju dejanskega stanja. Zunaj pravde pridobljeno izvedensko mnenje je po ustaljeni sodni praksi del trditvene podlage strank, ki ga je treba upoštevati v skladu s pravili o trditvenem in dokaznem bremenu. Če so med pravno pomembnimi dejanskimi ugotovitvami v zunaj pravde pridobljenem mnenju in sodnem izvedenskem mnenju razlike, se mora sodišča do njih vsebinsko opredeliti in se ne sme zadovoljiti s pavšalno oceno o bolj prepričljivem sodnem izvedenskem mnenju. Vsakršna zahteva po dodatnem utemeljevanju razlogov za imenovanje novega izvedenca bi v kon

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Za uporabo tretje alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 Upravno sodišče ni dolžno predhodno oceniti, ali je v pravnomočno končanem upravnem sporu odločilo (izvedlo glavno obravnavo) pravilno sestavljeno sodišče. Presoja, ali je bilo Upravno sodišče v pravnomočno končanem upravnem sporu pravilno sestavljeno, kot morebitna absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena in 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 je pridržana izključno Vrhovnemu sodišču. Neutemeljeno je revizijsko stališče, da bi moralo Upravno sodišče presojati pravilno sestavo sodišča, ki je izvedlo glavno obravnavo v drugem (takrat še) pravnomočno končanem upravnem sporu. Te dolžnosti sodišče nima, zato so pravno zmotne revizijske navedbe, da se ne more sklicevati na postopek, za katerega bi se kasneje (to je po njegovi pravnomočnosti) ugotovila procesna napaka nepravilne sestave sodišča. Senatno odločanje Upravnega sodišča brez izvedbe glavne obravnave, ker je v sporu med istima strankama ob podobni dejanski in pravni podlagi že odločilo (tretja alineja drugega odstavka

Dne 15.7.2014, ko sta udeleženca sklenila Izvensodno poravnavo, ZUreP-2 še ni bil sprejet; določitev odškodnine za razlaščeno zemljišče je tedaj urejal ZUreP-1. Ker udeleženca ob sklepanju izvensodne poravnave nista mogla predvideti zakonodajne spremembe, in sta določitev odškodnine prepustila sodišču po za to predvidenem materialnem predpisu, je pravilno razlogovanje sodišča, da se uporabi ZUreP-2, ki v času odločanja ureja določitev odškodnine za razlaščeno zemljišče. ZUreP-1 se je prenehal uporabljati z začetkom uporabe ZUreP-2, to je 1.6.2018 (299. člen ZUreP-2). Upoštevajoč še dejstvo, da predlagatelj izpostavlja zanj ugodnejšo materialno pravno ureditev iz ZUreP-2, pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost odločitve, da se odškodnina določa na podlagi določil ZUreP-2. Materialno podlago za odločitev pa predstavljajo tudi smernice, ki sta jih udeleženca določila v drugem odstavku 12. člen Izvensodne poravnave. Medsebojni dogovor o delni ureditvi spornega razmerja sta namreč sklenili upoštevajoč, da bo popolna odškodnina določena z upoštevanjem sledečih parametrov: na osnovi cenitve neodvisnih sodnih cenilcev ustrezne stroke, ki bodo pri vrednotenju zemljišč upoštevali

Pritožbeni očitek o postopkovni kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (tako imenovani protispisnosti) ni utemeljen. Na to kršitev pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato jo mora pritožnik v pritožbi določno konkretizirati. Za protispinost pa ne gre, kadar se očitek o napaki nanaša na rezultat sodniškega sklepanja in ko gre za vrednostno opredelitev sodišča do vsebine dokazov, kar s pritožbenimi navedbami uveljavlja pritožba, ampak le tedaj, ko gre za napako povsem tehnično prenosne narave. Tega pa pritožnik v pritožbi ob tem pritožbenem očitku ni konkretiziral.

Zmotno meni pritožba, da bi z odločitvijo sodišča o skupnem varstvu in vzgoji odpadla odločitev o preživljanju otrok. 139. člen Družinskega zakonika (DZ) namreč določa, da tudi ko sodišče odloči o skupnem varstvu in vzgoji otrok mora med drugim odločiti o preživljanju otrok.

Pri vprašanju pravočasnosti predloga za obnovo postopka gre za preizkus obstoja procesne predpostavke. Če sodišče oceni, da procesna predpostavka pravočasnosti obnovitvenega predloga ni podana, predlog zavrže, ne glede na to, ali je predlog tudi vsebinsko obravnavalo. Zato sodišče kljub temu, da predloga ni zavrglo kot prepoznega že pred narokom, temveč je to storilo šele po izvedenih številnih narokih, ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka 398. člen in 399. člena ZPP in absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravilna uporaba določbe prvega odstavka 398. člena ZPP o zavrženju prepoznega predloga za obnovo postopka, ne pomeni kršitve pravice tožnika do obravnave. Pravočasnost predloga za obnovo postopka ZPP veže na dan, ko je stranka mogla navesti sodišču novo dejstvo oziroma nova dokazila, ne pa na dan, ko je ta dokazila prejela (II Ips 421/2001, VIII Ips 560/2007). Tožnik bi lahko že spornega dne, ko se je v odškodninskem sporu pojavil dvom v razsodnost in je predlagal izvedbo dokaza z ustreznim izvedencem, istočasno vložil predlog za obnovo postopka, v katerem bi uveljavljal novo dejstvo, to je nerazsodnost

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je besedilo drugega odstavka 9. člena Pogodbe jasno - z njim se je tožena stranka tožeči stranki zavezala plačati stroške, ki so slednji nastali v zvezi s to transakcijo v višini 10.000,00 EUR. Skladno z določbo prvega odstavka 82. člena OZ jo je torej uporabilo tako, kot se glasi. Sodišče prve stopnje je na podlagi jezikovne razlage pravilno presodilo, da ne more slediti razlagi tožene stranke, da gre v primeru stroškov iz drugega odstavka 9. člena Pogodbe za stroške, ki naj bi tožeči stranki nastali po sklenitvi Pogodbe. Iz besedila citiranega pogodbenega določila („Stranki soglašata, da bo kupec, v roku 15 dni po začetku učinkovanja te Pogodbe v skladu z 12. členom, prodajalcu povrnil stroške, ki so nastali prodajalcu v zvezi s to transakcijo v višini 10.000,00 EUR. Stranki se izrecno dogovorita in potrjujeta, da ta znesek ne predstavlja plačila kupnine za delež.“) namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča ne izhaja, da gre za stroške, ki bodo šele nastali; gre za stroške, ki so ob podpisu Pogodbe že nastali.

Ugotovitev o tem, komu je bilo dano naročilo glede dodatnih in presežnih del, je utemeljena z vsebino razmerja med glavnim izvajalcem in naročnikom gradbenih del po gradbeni pogodbi.