VSRS Sodba VIII Ips 180/99

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v drugem odstavku izreka tako spremeni, da se pritožbi tožeče stranke delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 4. odstavku izreka spremeni tako, da se glasi:

"Tožena stranka je dolžna plačati tožniku zakonite zamudne obresti od neplačanih mesečnih akontacij vojaške predčasne starostne pokojnine od dneva vložitve tožbe dalje, v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne."

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 28.8.1997 delno ugodilo tožbenemu zahtevku in zavezalo toženo stranko, da prizna tožniku akontacijo vojaške predčasne pokojnine od 1.1.1992 dalje v mesečno določenih zneskih in do pravnomočnosti sodbe zapadle zneske akontacije te pokojnine izplača v osmih dneh. Zavrnilo pa je tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je toženi zavod dolžan plačati od posameznih akontacij zakonite zamudne obresti od posameznega mesečnega zneska pokojnine do plačila. Odločitev o tem delu zahtevka je oprlo na določbo 279. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 75/89 - ZOR), po kateri od zapadlih, pa neplačanih pogodbenih ali zamudnih obresti ter drugih zapadlih občasnih denarnih dajatev ne tečejo zamudne obresti, razen če zakon tako ne določa. Ker niti Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju niti Zakon o obrestni meri zamudnih obresti ne določata, da od zapadlih ponavljajočih dajatev, ki izvirajo iz pravic pokojninskega in invalidskega zavarovanja tečejo zamudne obresti, za njihovo priznanje ni obstajala zakonita podlaga.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo obeh strank delno ugodilo le tožnikovi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje v 2. odstavku 2. točke izreka in v 3. točki razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje. V preostalem je obe pritožbi zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 385. člena ZPP/77). V obrazložitvi revizije očita sodišču zmotno uporabo 1. odstavka 277. člena ZOR, ki nalaga obveznost dolžniku, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, plačilo - poleg glavnice - še zakonitih zamudnih obresti. Ker bi morala enako odločitev kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje glede priznanja pravice tožnika do vojaške pokojnine, sprejeti že tožena stranka najpozneje v roku 60 dni po vloženi zahtevi za priznanje akontacije vojaške pokojnine, je očitno, da je po izteku navedenih 60 dni v zamudi. Zato je tožnik na podlagi 1. odstavka 277. člena ZOR upravičen na plačilo uveljavljenih zakonitih zamudnih obresti. Brez njihovega priznanja bi bil tožnik močno oškodovan, saj mu tožena stranka zaradi časovnega zamika ne bi izplačala pokojnine v realni vrednosti. V najslabšem primeru pa ima tožnik pravico do valorizacije posameznih mesečnih zneskov akontacije oziroma do zamudnih obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do dneva plačila.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP/77, ki ga je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP uporabiti) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje v okviru revizijskih razlogov je bilo potrebno opraviti tudi uradni preizkus (386. člen ZPP/77), ali ni morda prišlo v postopku do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77. Revizijsko sodišče take kršitve ni ugotovilo.

Obe sodišči sta delno tudi pravilno uporabili materialno pravo.

S 1. odstavkom 279. člena ZOR je določeno, da od zapadlih, pa neplačanih pogodbenih ali zamudnih obresti ter od drugih zapadlih občasnih denarnih dajatev ne tečejo zamudne obresti, razen če zakon tako določa. Obrestovanje občasnih denarnih terjatev je torej prepovedano, razen če zakon to dopušča. Občasne denarne terjatve so periodično ponavljajoče se obveze, ki dospevajo kot civilni plod matične - temeljne obveze in se izpolnujejo v časovno določenih obrokih ali terminih. Za občasno denarno terjatev je značilno, da je vsak obrok denarne terjatve samostojen predmet obveznosti in izpolnitve in tudi samostojen predmet pravnega prometa (lahko se odstopi, zarubi, zastavi).

Pokojnine, invalidnine, dodatki za pomoč in postrežbo in varstveni dodatki kot pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (3. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92, 5/94, 7/96) se po določbi 181. člena omenjenega zakona odmerjajo v mesečnih zneskih in izplačujejo za nazaj. Torej so po svoji naravi občasne denarne terjatve - ki ne temelje na obveznostih iz civilnega prava - in kot take glede obrestovanja podvržene uporabi določila iz 1. odstavka 279. člena ZOR. Pravno podlago za priznanje uveljavljenih zamudnih obresti bi glede na določbo 1. odstavka 279. člena ZOR moral vsebovati zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Omenjeni zakon pa pravice do zamudnih obresti od zapadlih, pa neplačanih denarnih dajatev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne določa. Zakon predpisuje le način usklajevanja pokojnin (159. do 162. člen), njihovih akontacij (263. člen) in drugih denarnih dajatev (113., 128., 132. in 136. člen) in valorizacijo prispevkov (244. člen), kar pomeni odstopanje od načela monetarnega nominalizma iz 394. člena ZOR in delno rešuje vprašanje ohranitve prave vrednosti izpolnitve denarne obveznosti zavoda. Pri tem je opozoriti, da tožnik s postavljenim tožbenim zahtevkom (list. št. 3) valorizacije denarne obveznosti tožene stranke ni uveljavljal (pri čemer je opozoriti, da odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin - Uradni list RS, št. 4/92 - kot specialni predpis takšnega načina usklajevanja ne predpisuje), zahteval je le plačilo zamudnih obresti od dneva zapadlosti posamezne mesečne akontacije.

Tudi Zakon o obrestni meri zamudnih obresti (Uradni list RS, št.

14/92 in 13/93), ki je bil v veljavi v času sojenja v predmetni zadevi in s katerim je zakonodajalec očitno želel zagotoviti sredstvo za ohranitev vrednosti pri navideznem vztrajanju pri načelu nominalizma, ni določil sankcij za plačilo zamude pri ponavljajočih se dajatvah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. S tem zakonom je bila določena obrestna mera zamudnih obresti za obveznosti, ki so nastale na podlagi dolžniško-upniškega razmerja po Zakonu o obligacijskih razmerjih in za zamudo pri izpolnitvi fiskalnih obveznosti iz naslova davkov, prispevkov, carin in drugih uvoznih davščin (1. člen). Z njim je bilo uveljavljeno načelo, da glavnica denarnih obveznosti ne sme izgubljati realne vrednosti.

Zakon o prispevkih za socialno varnost (Uradni list RS, št. 5/96, 34/96, 3/98) pa je to vprašanje v celoti rešil z določbo 15. člena, ki glede obresti za obračun in plačilo prispevkov napotuje na uporabo določb posebnega zakona, ki se nanaša na zastaranje pri plačevanju davka od dobička pravnih oseb (1. odstavek).

Določba 1. odstavka 279. člena ZOR je kogentne narave, ki jo mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. V njej je vsebovana prepoved obrestovanja zapadlih občasnih denarnih dajatev, v kolikor drug zakon ne dovoljuje plačila zamudnih obresti od ponavljajočih se dajatev. Smisel določbe 1. odstavka 279. člena ZOR je v omejitvi zamudnih obresti pri periodičnih dajatvah, ki sicer lahko dosežejo nesorazmerno visoke zneske. Ker niti Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju niti Zakon o obrestni meri zamudnih obresti ne določata, da od zapadlih ponavljajočih dajatev, izvirajočih iz pravic pokojninskega in invalidskega zavarovanja tečejo zamudne obresti, je pravno pravilna odločitev obeh nižjih sodišč, ki sta tožbeni zahtevek na njihovo plačilo zavrnili kot neutemeljeni.

V tem obsegu zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava sodišče ni zagrešilo. Pač pa sodišče druge stopnje pri svoji odločitvi ni uporabilo določbe 3. odstavka 279. člena ZOR, ki tudi pri občasnih denarnih dajatvah dopušča uveljavljanje zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje. Prepoved obrestovanja občasnih denarnih dajatev - v kolikor ni z zakonom dovoljena - se namreč ne nanaša na plačilo zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje (3. odstavek 279. člena). Zakon o obligacijskih razmerjih je v tem obsegu določil izjemo od načelne prepovedi, ki je v 1. odstavku 279. člena ZOR izrecno predpisana.

Zato je revizijsko sodišče v tem delu ugodilo reviziji tako kot je razvidno iz izreka (1. odstavek 395. člena ZPP/77).

Določbe ZPP/77 in ZOR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).