179. člen ZOR

Zgolj prepis pritožbenih navedb v reviziji praviloma ne more pripeljati do uspeha v revizijskem postopku. S tem namreč stranka povsem prezre odgovore sodišča druge stopnje na pritožbene navedbe. To pripelje do situacije, ko se revizija vsebinsko ne sooča z argumenti sodišča druge stopnje, pač pa s tistimi, na katere je bil odgovor podan že v izpodbijani sodbi. Zahtevek za povrnitev škode zaradi nevzdržnih razmer v priporu ni v ničemer povezan z upravičenostjo odvzema prostosti. Ne glede na to, ali je bil ta upravičen ali ne, je oseba, ki je bila prisiljena bivati v takšnih razmerah, upravičena do povračila škode. Zastaralni rok za povračilo takšne škode zato začne teči z dnem, ko se bivanje oškodovanca v priporu konča.

Odmera denarne odškodnine za prestane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v obdobju 8 let zaradi posledic posttraumatskega sindroma (6 mesecev) in posttraumatske stresne motnje.

Revizija se dopusti glede vprašanj: „Ali je sodišče druge stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je odločilo, da sodišče prve stopnje ni naredilo postopkovne kršitve, ker glede tožbenega zahtevka druge tožnice ni izdalo sodbe na podlagi pripoznave? Ali je sodišče druge stopnje pri odločanju o višini odškodnine za prvo tožnico pravilno uporabilo materialno pravo (sporno 3.300 EUR)?“

Odškodnina za nepremoženjsko škodo je odmerjena v sklsdu z ustavljeno sodno prakso.

Nižji sodišči sta ob konkurenci dveh krivdnih odgovornosti pravilno razmejili prispevek obeh pravdnih strank k nastanku škode v razmerju 50 % vsaka pravdna stranka. Tožnica, ki je poznala stanje na ulici, bi se lahko izognila nastali škodi, če bi bila bolj previdna in pozorna na tla. Revizijsko sodišče dodaja, da iz stališča pritožbenega sodišča o zahtevani skrbnosti torej ne izhaja, da morajo povprečni oškodovanci pri hoji neprestano misliti na vdolbine in neprestano gledati v tla, kot v reviziji zmotno meni tožnica, in da se je tožnica poškodovala podnevi, ob normalnem vremenu. Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izplačilo nadomestila osebnega dohodka predstavlja pravno priznano škodo tožeče stranke. Res bi morala tožeča stranka delavcem sicer, če bi delali, izplačati plače s pripadajočimi davki in prispevki. Ker pa niso delali, jim ni pripadala pravica do osebnega dohodka, temveč pravica do nadomestila osebnega dohodka, saj so bili tedaj začasno nezmožni za delo zaradi bolezni. Pravico do materialnoprocesnega vodstva in pravico do izjave je treba namreč uravnotežiti s pravico druge stranke do enakega obravnavanja pred sodiščem, do učinkovitega pravnega varstva in sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Zato je treba upoštevati tudi dolžnost same stranke pri zbiranju trditvenega in dokaznega gradiva. Ta nalaga strankam tudi odgovornost za uveljavljanje svojih pravic. V sporih glede (oziroma, ki izvirajo iz) nepremoženjske škode je treba podati določne navedbe glede okoliščin, ki utemeljujejo konkretno višino (izplačane) pravične denarne odškodnine. Ni dolžnost sodišča (in nasprotne stranke), da iz predlaganih dokazov samo razbere relevantna dejstva, ki podpirajo zahtevke in ugovore strank, temveč mora dejstva stranka zatrjevati sama.

Ali je potrebna dopolnitev izvedenskega mnenja, je stvar sodišča prve stopnje, ki presodi, ali je izvedenec opravil nalogo, ki mu jo je sodišče naložilo. Tudi izvedensko mnenje presodi sodišče v skladu z 8. členom ZPP, torej presodi po svojem prepričanju, ali je določeno dejstvo z izvedenskim mnenjem dokazano v zadostni meri. V tem primeru je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da ni potrebe za dopolnitev izvedenskega mnenja. Če namreč izvedensko mnenje ni tako, kot ga stranka pričakuje, to še ne pomeni, da dejansko stanje ni prav ugotovljeno.

Mobbing pomeni pojem, ki se uporablja za neočitno izvajanje nasilja nad šibkejšimi. Najpogosteje do mobbinga pride v službi, kot v konkretnem primeru, ko je šlo za izvajanje nasilja v obliki spolnega nadlegovanja, za zahtevanje seksualnih uslug s strani nadrejenega in za premestitev na neprimerno delovno mesto, kar je zaradi strahu pred izgubo službe vplivalo na povečano odsotnost z dela tožeče stranke. Ker je tožeča stranka zaradi navedenega utrpela škodo (kar se je ugotovilo z izvedbo dokazov z zaslišanjem osebnega zdravnika oziroma zdravnika psihiatra), je upravičena do odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Res je sicer, kot to trdi pritožnik, da so v času odločanja o tej zadevi že začele veljati določbe Zakona o spremembah in dopolnivah Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot-a, Ur. list RS, št. 110/2002, z dne 18.12.2002, začetek veljavnosti 17.1.2003), ki je 11. členu ZVPot dodal 11.a člen, v katerem je pravice iz poglavja o odgovornosti za izdelek podelil tudi osebam, ki se po tem zakonu ne štejejo za potrošnike. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravno razmerje med pravdnima strankama nastalo pred uveljavitvijo 11.a člena ZVPot-a. Ker ZVPot-a ne določa retroaktivne veljave, za obravnavano pravno razmerje 11.a člena ni uporabljiv. ZVPot-a je začel veljati 17.1.2003 in velja za pravna razmerja, nastala od takrat dalje.

Tožnik je dokazal tako napako pri funkcioniranju zračne blazine, vgrajene v osebni avtomobil, kot tudi nastalo škodo. Svoj zahtevek je uveljavljal na podlagi določil Zakona o varstvu potrošnikov. Ureditev odgovornosti po določilih ZVPot je deloma širša kot po 179. členu Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, saj pojem proizvajalca stvari obsega tudi uvoznika izdelka (5. odstavek 1. člena ZVPot).

S tem, ko je sodišče druge stopnje presodilo toženčevo odgovornost za krivdno, ni kršilo materialnega prava v njegovo škodo, ker velja tako po sistematiki, s katero je odgovornost urejena v ZOR-u, kot po pravni teoriji, objektivna odgovornost za manj ugodno za odgovornega kot krivdna. Namreč pri subjektivni odgovornosti lahko odgovorna oseba dokazuje prav vse okoliščine, da je škoda nastala brez njene krivde, medtem ko se pri objektivni odgovornosti lahko razbremeni odgovornosti le v primerih, ki jih zakon dopušča (177. člen ZOR). Okoliščine, ki so bile ugotovljene v obravnavanem primeru (predvsem, da je T. V. že dan pred okužbo tožnikov zbolela po vseh kliničnih znakih za hudo črevesno boleznijo in kar bi moral biti zadosten signal gostincu, da podvzame preventivne ukrepe), so dajale potrebno dejansko podlago za zaključek o krivdni odgovornosti toženca.

Zastaranje pregona je predvideno v zakonu, zato ni nedopustno ravnanje. Potek zastaralnega roka je dogodek, ki je imel za tožnika ugodne posledice, saj mu je bil vrnjen odvzeti denar. Zato je pravilna utemeljitev sodbe, da zastaranje pregona ni nedopustno ravnanje

Določba 1. odstavka 279. člena ZOR je kogentne narave, ki jo mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. V njej je vsebovana prepoved obrestovanja zapadlih občasnih denarnih dajatev, v kolikor drug zakon ne dovoljuje plačila zamudnih obresti od ponavljajočih se dajatev. Smisel določbe 1. odstavka 279. člena ZOR je v omejitvi zamudnih obresti pri periodičnih dajatvah, ki sicer lahko dosežejo nesorazmerno visoke zneske. Ker niti Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju niti Zakon o obrestni meri zamudnih obresti ne določata, da od zapadlih ponavljajočih dajatev, izvirajočih iz pravic pokojninskega in invalidskega zavarovanja tečejo zamudne obresti, je pravno pravilna odločitev obeh nižjih sodišč, ki sta tožbeni zahtevek na njihovo plačilo zavrnili kot neutemeljeni. Prepoved obrestovanja občasnih denarnih dajatev - v kolikor ni z zakonom dovoljena - se namreč ne nanaša na plačilo zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje (3. odstavek 279. člena).

Odškodninska odgovornost iz 179. člena ZOR ne velja za prodajalca stvari z napako.

Eden izmed razlogov zaradi katerega se lahko proizvajalec otrese svoje odgovornosti, je v tem, da napake, ki je povzročila škodo, ni bilo v času, ko je dal proizvod v promet. Ta ekskulpacijski razlog sledi iz zakonske določbe o oprostitvi odgovornosti, do katere pride takrat, če imetnik nevarne stvari (proizvajalec) dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je izven stvari, in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti, oziroma da je škoda nastala zaradi dejanja koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (prvi in drugi odstavek 177. člena ZOR).

Objektivno odškodninsko je odgovoren proizvajalec s coca colo napolnjene steklenice, ki je dal v promet proizvod z napako, zaradi katere je prišlo do eksplozije steklenice in poškodovanja oškodovanke (1. odst. 179 člena ZOR). Pri proizvodu stvari z napako v smislu prvega odstavka 179. člena ZOR gre za napako pri posamičnih proizvodih, torej po opredelitvah nekaterih avtorjev za takoimenovano tovarniško napako, pri nevarnih lastnostih stvari v smislu drugega odstavka 179. člena ZOR pa za nevarne lastnosti cele serije in ne le posamičnih proizvodov, torej po opredelitvah nekaterih avtorjev za takoimenovano konstrukcijsko napako (pri čemer so te opredelitve pri posameznih avtorjih vsebinsko tudi različne), vendar ne samo za te, ampak tudi za takoimenovane instrukcijske napake zaradi odsotnosti ali pomanjkljivih opozoril.

Materialnopravno pa je vprašanje, ali iz vsebine pravne norme izhaja, kako daleč sega vzročnost (teorija o ratio legis vzročnosti), oziroma ali gre za normalne posledice povzročiteljevega ravnanja (teorija o adekvatni vzročnosti), ki ga toženka načenja tudi v reviziji in ki je povezana s posledicami, ki so nastopile pri četrti tožnici A. T. po spornem obolenju. Po ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje obstaja adekvatna vzročna zveza med škodnim dogodkom (okužbo četrte tožnice v toženkinem lokalu) in nastalo posledico (nastopom reaktivnega artritisa) kljub okoliščini, da je pri navedeni oškodovanki obstajala tako imenovana okvara imunske obrambe, ker je odločilna ugotovitev, da se pri četrti tožnici sporno obolenje ne bi razvilo, če se ta pri toženki ne bi okužila. Taki zaključki nižjih sodišč pa so imeli oporo v izvedeniških mnenjih obeh postavljenih izvedencev, da je podana (medicinska) vzročna zveza med okužbo s salmonelo in artritisom. Zato je tudi po presoji revizijskega sodišča podan temelj za toženkino odškodninsko odgovornost po določilu 179. člena ZOR, ki določa, da kdor da v promet kakšno stvar, ki jo je izdelal, ki pa pomeni zaradi kakšne napake, za katero ni vedel,