394. člen ZOR

ZIZ izrecno ne določa, kdaj se šteje, da je izvršilni postopek končan. Pri presoji navedenega vprašanja in z njim povezanega začetka teka zastaranja je potrebno izhajati iz namena izvršilnega postopka, ki je v realizaciji terjatve iz izvršilnega naslova. V skladu z namenom izvršilnega postopka se ta konča z zadnjim izvršilnim dejanjem, s katerim se upnikova terjatev poplača oziroma na podlagi sklepa o ustavitvi izvršilnega postopka zaradi neuspešne izvršbe. V primeru dovoljene izvršbe na več sredstev izvršbe, se postopek konča z ustavitvijo na zadnje dovoljeno sredstvo.

V našem pravu velja obogatitveno načelo, kar pomeni, da okoriščenec, če je bil v dobri veri, vrne le tisto, kar od stvari še ima oziroma nadomestke od stvari, če je z njo razpolagal. To velja za vse dobroverne okoriščence, ne le za prejemnike odškodnine za telesne poškodbe po 195. členu OZ.

Procesno pooblastilo s smrtjo pooblastitelja ne preneha; pravdo torej naprej vodi pooblaščenec, ki je od smrti pooblastitelja dalje pooblaščenec njegovih dedičev, in sicer dokler mu dediči pooblastilo prekličejo (prvi odstavek 100. člena ZPP). Z vidika sposobnosti biti stranka je pomembno, da se sodba ne glasi na umrlo stranko, ampak na njene dediče in sicer tudi tedaj, če ti morda poimensko še niso določeni (znani) in ne glede na to, ali je bil pravdni postopek prekinjen ali ne. Niti, če bi prišlo do spoznanja, da sta dajatvi v očitnem nesorazmerju (česar ni presojalo), ugovoru oderuštva zaradi nesklepčnosti ne bi moglo ugoditi: trditev o subjektivnem elementu iz prvega odstavka 141. člena ZOR (da bi posojilodajalca izkoristila stisko ali težko premoženjsko stanje posojilojemalca, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost) ni bilo.

Ker sta pravdni stranki v pogodbi določili način valorizacije pogodbene vrednosti z indeksom TOM, ki ga Statistični urad RS tudi po 01. 01. 2007 še vedno izračunava in izračun objavlja na svojih spletnih straneh, za kar je pristojen, ne more biti nobenega utemeljenega razloga za prenehanje valorizacije po tem datumu. Okoliščina, da je po vključitvi Republike Slovenije v euro območje stopnja inflacije bistveno nižja kot v času sklenitve pogodbe je sama po sebi upoštevana v višini TOM, kot merilu indeksacije obveznosti. To pomeni, da je indeksacija v tem obdobju ustrezno nižja. Zgolj to pa ne more biti razlog za izključitev indeksacije, ki sta jo pravdni stranki izrecno dogovorili v pogodbi v dopustnem obsegu.

Sodišče prve stopnje se je z navedbami tožnika glede formulacije vprašanj in pripombami na izvedensko mnenje seznanilo in jih v določeni meri tudi upoštevalo. Po prvem odstavku 252. člena ZPP sodišče vodi dokazovanje z izvedenci, označi izvedencu predmet, ki naj ga pregleda, mu postavlja vprašanja in zahteva po potrebi pojasnila glede danega izvida in mnenja. Sodišče ima torej možnost presoje, ali je stranka podala takšna vprašanja oziroma pripombe, ki so bistvena za odločitev oziroma zaradi katerih bi bilo treba od izvedenca zahtevati njegova dodatna pojasnila, ni pa dolžno nekritično slediti predlogom strank. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožnik dogovora o uporabi valutne klavzule ni dokazal, o obstoju takšnega dogovora pa tudi ni mogoče sklepati zgolj na podlagi plačila tožene stranke v letu 2003. Tudi sodišče druge stopnje je plačilo tožene stranke v letu 2003 štelo za nebistveno, upoštevaje razloge iz odločbe Pdp 804/2010 z dne 22. 11. 2010. Tožnik v potrditev svojih navedb, razen sklicevanja na plačilo tožene stranke v letu 2003, ni ponudil ničesar (212. člen ZPP) in je zato sodišče na podlagi pravila o dokaznem bremenu pravilno

Pri ugotavljanju reparacije zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki je trajala od leta 77 - 87 (torej v času veljavnosti pravnih pravil ODZ in ZOR), je treba upoštevati načelo denarnega nominalizma. Višine reparacije se tako ne sme ugotavljati z upoštevanjem revalorizacije v DEM.

Neutemeljenost očitka kršitve jamstev v dokaznem postopku izhaja že iz golega dejstva, da sodišče prve stopnje dokaza z izvedencem ni izvajalo, saj ga toženec tudi ni predlagal. Ni mogoče uporabiti zakonske obrestne mere za zamudne obresti, ki tečejo od t. i. nepristnih terjatev v tuji valuti oziroma od terjatev, katerih vrednost je bila zavarovana z valutno klavzulo, saj je v obdobju od 25. 6. 1991 do 23. 4. 1999 ZDP v drugem odstavku 5. člena določal, da se plačila po pogodbah med domačimi osebami na ozemlju Republike Slovenije izvršujejo izključno v domači valuti po tečaju, ki je veljal na dan plačila, če se pogodbeni stranki nista dogovorili drugače. Takšnega (posebnega) dogovora stranki v postopki nista zatrjevali, zato navedena določba zapolnjuje materialnopravno vsebino njunega siceršnjega dogovora o zavarovanju realne vrednosti terjatve z valutno klavzulo. Uporaba valorizacijskega faktorja zakonskih zamudnih obresti za terjatve v domači valuti predstavlja kršitev dogovorjene valorizacije. Dopustitev upniku, da pred plačilom obveznosti pretvori svojo nepristno devizno terjatev v SIT in od tedaj dalje zahteva zakonske zamudne obresti kljub temu, da

Ustaljeno stališče sodne prakse je, da lahko pri prostovoljnem zavarovanju, če ni drugačnega dogovora, oškodovanec zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, za katero odgovarja zavarovanec, le do nominalnega zneska njene obveznosti. Po določbi prvega odstavka 414. člena ZOR lahko vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena. Po drugem odstavku istega člena lahko izmed več solidarnih dolžnikov vsak dolguje z drugim rokom izpolnitve, z drugimi pogoji in sploh z različnimi odmiki. 941. člen ZOR prav za primer zavarovanja pred odgovornostjo predvideva, da lahko oškodovanec povrnitev škode zahteva (tudi) neposredno od (solidarno odgovorne) zavarovalnice. Tožniku je kot tretji osebi škoda nastala zaradi (funkcionalne) rabe motornega vozila in je podana toženkina odgovornost iz naslova obveznega avtomobilskega zavarovanja. Tožnika je namreč poškodoval premik vozila, ki ga je z zagonom motorja povzročil njegov uporabnik (tožnikov sodelavec), medtem ko okoliščine, da se je to pripetilo ob popravilu vozila in v garaži toženke, uporabe 51. člena

Izhodiščno pravilo pri valorizaciji zavarovalne vsote prostovoljnega zavarovanja je načelo denarnega nominalizma. Drugačen pogodbeni dogovor (lahko tudi konkludenten) morata stranki zatrjevati.

Sodišču, ki je svojo odločitev utemeljilo s pravno razlago, skladno z dolgoletno ustaljeno sodno prakso, ni mogoče očitati protipravnega ravnanja.

Zaradi pravilne uporabe materialnega prava glede teka zakonskih zamudnih obresti je pred odločitvijo o poplačilu upnikov iz kupnine za prodani nepremičnini pomembno ugotoviti, kolikšen del kapitalizirane glavnice v posamezni zadevi pomenijo zamudne obresti, ter ali so le-te skupaj z obrestmi po sklepu o izvršbi do začetka veljave OZ-A že dosegle glavnico. Tudi kadar se zapadle, pa neplačane obresti pripišejo h glavnici, še vedno predstavljajo obresti kot stransko terjatev. Sodišče na razdelitvenem naroku ne more imeti le pasivne vloge, temveč si mora prizadevati, da se raziščejo in ugotovijo vsa dejstva, ki so pomembna za materialnopravno pravilno in čimprejšnjo odločitev o poplačilu upnikov.

Glavnica pa je osnovni del dolga oziroma terjatve iz pravnega razmerja, katere predmet je vsota denarja. Gre za tisto število denarnih enot, na katero se glasi takšna obveznost. Zamudne obresti pa so stranska terjatev, ki ne izgubi svoje narave, tudi če je pripisana h glavnici in tudi če obrestno mero sestavlja temeljna obrestna mera kot revalorizacijski del obrestne mere.

Pri dokaznem predlogu z vpogledom v spis mora stranka določno navesti, katere listine naj se vpogleda, ne more pa predlagati, da se vpogledajo kar vse listine v spisu. Tudi za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ, je treba uporabljati pravilno ne ultra alterum tantum, vendar šele za čas po 1. 1. 2002.

Načelo monetarnega nominalizma je mogoče uporabiti le, kadar je predmet denarne obveznosti določen, torej, kadar je izražen z določenim številom denarnih enot in to v isti valuti, v kateri je treba tudi opraviti plačilo. Kadar pa ni tako, ampak pogodba vsebuje podatke, z uporabo katerih je ob dospelosti oziroma ob plačilu denarne obveznosti mogoče izračunati število denarnih enot, na katere se glasi denarni instrument, s katerim dolžnik izpolni denarno obveznost, pa predmet denarne obveznosti ni določen, ampak je določljiv. Način (instrument), ki ga v tem primeru uporabimo kot podlago za določljivost denarne obveznosti, je valorizacija.

Glavnica je osnovni del dolga oziroma terjatve iz pravnega razmerja, katere predmet je vsota denarja; gre za tisto število denarnih enot, na katero se glasi takšna obveznost. Zamudne obresti pa so stranska terjatev, ki ne izgubi svoje narave, tudi če je pripisana h glavnici in tudi če obrestno mero sestavlja temeljna obrestna mera kot revalorizacijski del obrestne mere.

Nobeni metodi valorizacije, ki kupno moč plačanega zneska ustrezno objektivizira, ni mogoče odreči pravilnosti. Tega cilja pa ne dosega metoda, ki sta jo izbrali nižji sodišči. Ti sta toženkino plačilo valorizirali tako, da sta za čas od dneva plačila do izdaje prvostopenjske sodbe od plačanega zneska izračunali zakonske zamudne obresti po linearni metodi.

Tudi za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ, je (bilo) treba uporabljati pravilo ne ultra alterum tantum, vendar šele za čas po 1.1.2002. Glavnica je osnovni del dolga oziroma terjatve, katere(ga) predmet je vsota denarja; gre za tisto število denarnih enot (numerični znesek), na katero se glasi takšna obveznost.

Revizija zmotno trdi, da za valorizacijo plačanih zneskov odškodnin po 28.6.2003, ko je prenehal veljati ZPOMZO-A, ni več pravne podlage, saj ta ni bil podlaga ne valorizaciji odškodninskih obveznosti iz naslova nepremoženjske škode, ne valorizaciji delnih plačil teh obveznosti.

Ker imamo torej uzakonjeno načelo monetarnega nominalizma (394. člena ZOR) in ker določba 941. člena ZOR določa, da ima oškodovanec direktno tožbo proti zavarovalnici do višine zneska njene obveznosti, valorizacija zavarovanih vsot ni dopustna. V spornem primeru je bila med toženima strankama sklenjena pogodba o prostovoljnem zavarovanju, s katero se je prvotožena stranka pri drugotoženi stranki zavarovala pred odgovornostjo za škodo, povzročeno tretjim, pri čemer sta pogodbeni stranki dolžnost zavarovalnice kriti nastalo škodo omejili do določenega denarnega zneska (9.000.000,00 SIT za telesne poškodbe in smrt). Valorizacija zavarovalne vsote ni bila dogovorjena. Pogodba o prostovoljnem zavarovanju, kot je sporna, za zavarovanca torej vsebuje možnost, da znesek, ki mu ga bo zaradi nastalega zavarovalnega primera dolžna zavarovalnica kriti iz naslova sklenjenega zavarovanja, ne bo zadostoval za pokritje povzročene škode; zavarovalnica tako odgovarja zavarovancu le v okvirih nominalne zavarovalne vsote in zato tudi ni dolžna plačati več oškodovancu, če ta naperi tožbo direktno zoper njo (1. odst. 941. člena ZOR); po citiranem zakonskem določilu obveznost zavarovalnice do oškodova

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je zadosti utrjeno gradbišče v sferi drugotožene stranke in da je značilnost prostora v katerem drugotožena stranka opravlja svojo dejavnosti, tožnik pa je delal po njenih navodilih, bilo za tožnika, ki je vozil tovorno vozilo s priklopnikom nevarna stvar. Tega ne more ovreči niti dejstvo, da se je pri razkladanju del tovora na eni strani zagozdil in ni zdrsel na tla. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tožnik iz kabine tega ni mogel videti in neutrjen teren tudi zato predstavlja za izvajanje razkladanja nevarno stvar. Neutemeljena je tudi pritožbena graja drugotožene stranke, da je bila škoda povzročena s kopenskim motornim vozilom in je tako njena odgovornost v skladu s splošnimi pogoji izključena. Kakor je že bilo ugotovljeno škoda ni bila povzročena s kamionom (motornim vozilom) ampak je škoda na kamionu in negmotno škodo, ki je nastala tožniku povzročil teren na gradbišču, ki je v danih okoliščinah pomenil nevarno stvar katere imetnik je bila v času nezgode drugotožena stranka.