VSRS Sodba I Ips 81220/2010-140

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča druge stopnje v odločbi o kazni spremeni tako, da se obsojencu po določbi 3. in 4. točke drugega odstavka 53. člena in prvega odstavka 55. člena Kazenskega zakonika izreče enotna kazen 8 (osem) let in 4 (štiri) mesece zapora.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo I K 81220/2010 z dne 18. 9. 2013 F. J. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu zanj določilo kazen šest mesecev zapora. Po prvem odstavku 48. člena KZ mu je izreklo enotno kazen dvanajst let zapora, po tem ko je upoštevalo naslednje kazni: kazen štiri leta in enajst mesecev zapora, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Velenju I K 49683/2010 z dne 14. 4. 2010, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju II Kp 49683/2010 z dne 30. 11. 2010, ki je postala pravnomočna dne 27. 12. 2010; kazen eno leto zapora, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu I K 19335/2010 z dne 13. 10. 2010, v zvezi sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 19335/2010 z dne 9. 3. 2011, ki je postala pravnomočna 9. 3. 2011; kazen eno leto in dva meseca zapora, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu I K 1689/2010 z dne 17. 2. 2010, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 1689/2010 z dne 5. 5. 2010, ki je postala pravnomočna 24. 5. 2011; kazen dve leti in sedem mesecev zapora, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča na Jesenicah II Kr 5721/2010 z dne 24. 5. 2013, ki je postala pravnomočna 19. 6. 2013; kazen dve leti zapora, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu K 23/2005 z dne 13. 2. 2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II K 25894/2013 z dne 2. 7. 2013, ki je postala pravnomočna 4. 7. 2013 ter določeno kazen šest mesecev zapora iz te sodbe, nato pa mu je po 49. členu KZ v enotno kazen zapora vštelo čas, prestan v pridržanju, priporu in čas že prestane kazni. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Višje sodišče v Mariboru je ob reševanju pritožbe obsojenca sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti pravno opredelitev kaznivega dejanja in odločbo o kazenski sankciji spremenilo tako, da je odločilo, da je obdolženi F. J. storil kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in mu določilo kazen šest mesecev zapora. Po prvem odstavku 55. člena KZ-1 mu je izreklo enotno kazen enajst let zapora, upoštevajoč: kazen štiri leta in enajst mesecev zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Velenju I K 49683/10 z dne 14. 4. 2010, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju, II Kp 49683/10 z dne 30. 11. 2010, pravnomočna dne 27. 12. 2010, kazen eno leto in dva meseca zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu I K 16819/10 z dne 17. 2. 2010, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 16819/10 z dne 5. 5. 2010, pravnomočna dne 24. 5. 2011, kazen dve leti in sedem mesecev zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča na Jesenicah II Kr 5721/2010 z dne 24. 5. 2013, pravnomočna dne 19. 6. 2013, in kazen dve leti zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča Novo mesto K 23/2005 z dne 13. 2. 2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II K 25894/2013 z dne 2. 7. 2013, pravnomočna dne 4. 7. 2013, ter kazen šest mesecev zapora iz prvostopenjske sodbe. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obdolžencu v tako izrečeno enotno kazen zapora vštelo čas, prestan: v pridržanju in priporu od 27. 1. 2005 od 15.40 ure do dne 15. 7. 2005 do 16.45 ure in že prestano kazen po sodbi Okrajnega sodišča v Novem mestu K 23/05 z dne 19. 8. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1375/05 z dne 12. 9. 2009, pravnomočna dne 12. 9. 2006, od 18. 12. 2009 od 22.20 ure dalje do dne 3. 1. 2011 do 8.05 ure, in že prestano kazen po sodbi Okrajnega sodišča v Velenju I K 49683/10 z dne 14. 4. 2010, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju II Kp 49683/10 z dne 30. 11. 2010, pravnomočna dne 27. 12. 2010, od dne 3. 1. 2011 dalje. Pritožbo obdolženega F. J. je sodišče zavrnilo in v nespremenjenem obsegu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3Zoper pravnomočno sodbo je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi nespoštovanja kazenskega zakonika in neupoštevanja določb kazenskega postopka in predlagal, naj Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno odločbo popravi in izreče milejšo kazensko sankcijo. Vložnik navaja, da predvsem oporeka izreku enotne kazni enajst let zapora. Enotna kazen ne bi smela presegati osem let in šest mesecev zapora, saj so vse dosedanje kazni izrekla okrajna sodišča in zato seštevek kazni po teh sodbah ne bi smel preseči osem let. Nadalje vložnik še navaja, da prestaja praktično že šesto leto zaporne kazni in je za ta čas izključen iz socialnega okolja, je kritičen do storjenih kaznivih dejanj in jih obžaluje, v zaporu se vede korektno, od storitve zadnjega kaznivega dejanja je preteklo že več kot pet let, od ostalih pa deset let.

4Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, ki ga je podala na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP ocenila, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Vrhovna državna tožilka navaja, da je na vse kar obsojenec uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti, sprejemljivo in argumentirano odgovorilo pritožbeno sodišče v 5. točki sodbe, kjer je izrecno navedlo, da je sodišče obdolženega obsodilo za kaznivo dejanje velike tatvine iz 1. točke prvega odstavka 205. člena KZ-1, za kakršnega je predpisana kazen do pet let zapora, kar pomeni, da je sodišče pravila o steku pravilno uporabilo, saj enotna kazen zapora ne sme biti višja od osmih let le v primeru, če so za vsa kazniva dejanja v steku predpisane kazni do treh let zapora, kar pa zaradi kaznivega dejanja velike tatvine ni primer v obravnavani zadevi. Predlaga, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne, saj ta tudi sicer ne konkretizira nobene kršitve procesnega ali materialnega prava.

B.

5Člen 53 KZ-1 določa pravila za odmero kazni za kazniva dejanja v steku, ki se uporabljajo tudi takrat, kadar se odmerja kazen obsojencu v skladu z 55. členom KZ-1. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje, ki je obsojencu sodilo za kaznivo dejanje iz okrožne pristojnosti, to je za kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ, za katerega je predpisana kazen do 5 let zapora, pri izreku enotne kazni upoštevalo kazen 6 mesecev zapora, ki jo je določilo za to dejanje in kazni po poprejšnjih obsodbah, ki jih obsojenec še ni prestal ter enotno kazen izreklo po pravilu 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ tako, da je izrečena enotna kazen večja od vsake posamezne določene kazni in ni dosegla njihovega seštevka. Sodišče pa pri izreku enotne kazni ni upoštevalo 3. točke drugega odstavka 47. člena KZ, čeprav so bile vse kazni iz poprejšnjih obsodb obsojenca izrečene s štirimi sodbami okrajnih sodišč, izrečene za kazniva dejanja, za katera so predpisane kazni zapora do treh let. Sodišči prve in druge stopnje sta takšen izrek enotne kazni utemeljevali z razlago, da pravilo iz 3. točke drugega odstavka 47. člena KZ oziroma 4. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 pride v poštev samo takrat, kadar so za vsa dejanja v steku predpisane kazni zapora do treh let, v obravnavanem primeru pa je za eno od kaznivih dejanj v steku predpisana kazen zapora do petih let.

6Sodišči pri tem nista upoštevali, da je Okrajno sodišče na Jesenicah sodbo II Kr 5721/2010 z dne 24. 5. 2013, ki je postala pravnomočna 19. 6. 2013, kršilo določbo prvega odstavka 48. člena KZ, ker ni upoštevalo kazni iz sodbe Okrajnega sodišča v Velenju, s katero je bila obsojencu izrečena kazen 4 leta in 11 mesecev zapora in sodbe Okrajnega sodišča v Novem mestu, z njo je bila obsojencu izrečena kazen 1 leto zapora. Okrajno sodišče na Jesenicah bi v skladu z navedeno določbo zakona moralo obsojencu določiti kazen za dejanje, o katerem je razsojalo, nato pa ob upoštevanju kazni, izrečenih s prejšnjimi obsodbami, izreči enotno kazen, ki ne bi smela biti višja od 8 let. Tudi Okrajno sodišče v Novem mestu, ki je kasneje sodilo obsojencu in mu izreklo kazen 2 leti zapora, ni upoštevalo določbe prvega odstavka 48. člena KZ. Obe okrajni sodišči sta tako kršili določbo prvega odstavka 48. člena KZ, ker nista izrekli enotne kazni, pri kateri pa bi morali upoštevati tudi določbo 3. točke prvega odstavka 47. člena KZ, to je posebni maksimum osem let, ki velja pri izrekanju enotne kazni, kadar so za vsa dejanja v steku predpisane kazni zapora do treh let.

7Razlaga, ki sta jo sprejeli sodišči prve in druge stopnje, pritrjuje pa ji tudi stališče vrhovnega državnega tožilstva, da v tem primeru, ko je za eno od dejanj v steku predpisana kazen zapora do petih let, ne pride v poštev uporaba določba 3. točke drugega odstavka 47. člena KZ, je napačna. Ta razlaga namreč ne upošteva, da so okrajna sodišča, ki so izrekla kazni za dejanja za katera so sodila, pa niso uporabila določbe za odmero kazni obsojencu po prvem odstavku 48. člena KZ, kršila to zakonsko določbo in so zato kazni, ki so jih izrekla, nezakonite.

8Odpravo napačnega izreka enotne kazni, kadar niso pravilno uporabljene določbe za odmero kazni za kazniva dejanja v steku in odmero kazni obsojencu (47. in 48. člena KZ oziroma 53. in 55. člena KZ-1) oziroma so te kršene, omogoča inštitut takoimenovane neprave obnove kazenskega postopka, ki pa ga sodišče uporabi le na predlog državnega tožilca ali obsojenca, ne pa po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka in peti odstavek 407. člena ZKP). To bi sicer kazalo, da v primeru, kakršen je obravnavani, sodišče prve ali druge stopnje sámo, brez predloga strank, ne more upoštevati pravila iz 4. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 (47. člena KZ), če to ni bilo že upoštevano v prejšnjih obsodbah, vendar je razlaga preozka, saj dopušča, da okrožno sodišče, ki kasneje sodi, v enotno kazen vgradi nezakonite kazni okrajnih sodišč. Predvsem pa takšna razlaga ne upošteva smisla omejitve pri izrekanju enotne kazni z izrednim maksimumom osem let, kadar gre za dejanja v steku, za katera so predpisane kazni zapora do treh let. Ideja tega posebnega maksimuma je, da se pri relativno lažjih kaznivih dejanjih omeji načelo asperacije, tako da ne bi prišlo do izrekanja dolgih zapornih kazni (po sedanji ureditvi v kazenskem zakonu lahko tudi do 30 let), ki pa niso ustrezne za kriminaliteto, kakršno predstavljajo kazniva dejanja, za katera je predpisan posebni maksimum, kadar se zanje odmerja kazen v steku.

9Če torej sodišče ne upošteva in z izrekom enotne kazni ne odpravi kršitve zakona, storjene s sodbami, katerih kazni upošteva pri izrekanju enotne kazni, v to kazen vgradi prej zagrešeno nezakonitost. V praksi se lahko pojavijo primeri, ko stranke niti še niso mogle predlagati neprave obnove iz razloga 1. točke prvega odstavka 407. člena ZKP, pa je treba v novi kazenski zadevi obsojencu izreči enotno kazen po pravilih 53 in 55. člena KZ-1 (47. in 48. člena KZ). V takšnem primeru mora sodišče, ki izreka enotno kazen, upoštevati in odpraviti pri izrekanju enotne kazni tudi kršitve, ki so bile storjene pri izreku kazni s poprejšnjimi sodbami. Če bi obveljala razlaga, ki sta jo glede tega vprašanja zavzeli sodišči prve in druge stopnje, bi bilo izničeno določilo 3. točke drugega odstavka 47. člena KZ oziroma 4. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, obsojenci pa neenako obravnavani (člen 14. Ustave RS) kadar bi sodišča, ki so odločala o prejšnjih kaznih kršila zakon v primerjavi s tistimi obsojenci, pri katerih obsodbah do takšnih kršitev ne bi prišlo.

10Vrhovno sodišče je ugotovljeno kršitev zakona odpravilo s spremembo odločbe o enotni kazni v pravnomočni sodbi tako, da je obsojencu izreklo novo enotno kazen, pri čemer je upoštevalo poleg kazni šest mesecev zapora, ki jo je izreklo Okrožno sodišče v Ljubljani, še kazen štiri leta in enajst mesecev zapora, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Velenju, kazen eno leto zapora, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu, kazen eno leto in dva meseca zapora, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu, kazen dve leti in sedem mesecev zapora, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča na Jesenicah in kazen dve leti zapora, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu. Enotno kazen je Vrhovno sodišče izreklo na podlagi prvega odstavka 55. člena in 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, hkrati pa je pri tem upoštevalo tudi posebni maksimum osem let iz 4. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 tako, da izrečena enotna kazen ni dosegla seštevka kazni, ki jo je določilo okrožno sodišče in posebnega maksimuma osem let zapora za upoštevane kazni, ki so jih izrekla okrajna sodišča.