205. člen KZ

Pritožbeno sodišče se z izvajanji zagovornika mladoletnika strinja. Iz izreka sklepa dejansko ne izhaja, kako dolgo bo izrečen vzgojni ukrep trajal, kar ga dejansko dela nerazumljivega. To pomanjkljivost je pritožbeno sodišče odpravilo na način, da je izrek s to določbo dopolnilo. Ta poseg pritožbenega sodišča ni v škodo mladoletnika. V izreku sklepa o vzgojnem ukrepu se vedno navede vrsta vzgojnega ukrepa, ki je bil mladoletniku izrečen, z navedbo najkrajšega in najdaljšega trajanja po določbah KZ. Drugi odstavek 79. člena KZ pa v drugem stavku še določa, da ko sodišče izreče ta ukrep, ne določi, koliko časa traja, temveč odloči o njegovem prenehanju pozneje. Za trajanje tega zavodskega ukrepa velja, da ga sodišče ne določi vnaprej, temveč se o njem odloča kasneje glede na uspešnost izvrševanja vzgojnega ukrepa. Glede na to, v kolikšnem času se lahko vzgoja oziroma prevzgoja ocenjuje kot uspešna, je seveda treba upoštevati ustaljeno časovno planiranje ciklov pedagoških procesov.

Pritožba glede izpovedb zaslišanih prič utemeljeno opozarja, da nobena izmed zaslišanih prič ni potrdila, da je oškodovanec ves čas delal za obdolženca, niti priča D. Z., saj je ta povedal, da je bil oškodovanec 90% časa prisoten na delu na gradbiščih. Pritožbeno sodišče pa pri tem ni prezrlo, da je bil oškodovanec pri obdolžencu v obravnavanem obdobju, in sicer v letu 2008 zaposlen in prijavljen v zavarovanja le tri mesece (od 1. 3. 2008 do 25. 5. 2008) in en mesec v letu 2009 (od 23. 11. 2009 do 23. 12. 2009), zato je za pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje potrebno ugotoviti, kakšno je bilo njuno razmerje v vmesnem času.

Ni mogoče pritrditi pritožbi, da ENP ni bil pravilno izpolnjen oziroma da gre v njem za napako. Nobenega dvoma ni, da je v ENP označena rubrika „preslepitev“, kamor spada tudi goljufija, pri čemer pritožbeno sodišče sprejema razloge sklepa, da goljufija obsega vse vrste goljufij (torej tudi t.i. poslovno oziroma poklicno). Neutemeljen je tudi očitek pritožbe, da v opisu dejanja pod točko III/1 niso opisani zakonski znaki kaznivega dejanja (nobene) goljufije. Opis dejanja namreč obsega očitek, da v 26 primerih (za 26 delavcev) zahtevana oseba socialni blagajni Berlinskega gradbenega obrtnega združenja ni prijavila delavcem izplačanih neto plač, zaradi česar ji je bilo za 787.660,00 EUR zaračunan premajhne prispevek za socialno blagajno. Iz tega zapisa torej izhaja očitek, da naj bi zahtevana oseba dala lažne podatke, oškodovan pa naj bi bila socialna blagajna in ne posamezni delavci. Ni zato mogoče pritrditi pritožbi, da bi v tem primeru lahko šlo zgolj za kaznivo dejanje kršitev temeljnih pravic delavcev. Sodišče prve stopnje je v sklepu zavzelo stališče glede dvojne kaznivosti za dejanja, opisana pod točko III/2, s temi razlogi pa se pritožbeno sodišče v celoti str

Z določbo 205. člena KZ (kršitev temeljnih pravic delavcev) je varovana tudi pravica do plačil, ki je na podlagi določb delovnega prava ena izmed temeljnih pravic delavca.

Kršitev pravice do plačila za opravljeno delo je podana tako v primeru, ko je ta pravica že v fazi sklepanja pogodbe zanikana oziroma omejena, kot tudi če je sicer v pogodbi izplačevanje plače dogovorjeno v skladu s predpisi, pa ta dogovor ni realiziran. Dolžnost delodajalca je dejansko izplačilo plače, zato je kaznivo dejanje po 205. členu KZ storjeno tudi v primeru, ko delodajalec, ki je sicer objektivno zmožen izplačati plače zaposlenim, tega vedoma ne stori. Za to kaznivo dejanje se namreč zahteva direkten naklep, saj dikcija "vedoma ne ravna po predpisih" predpostavlja možnost ravnanja v skladu s predpisi in pa zavest o protipravnosti ravnanja. Šele če te možnosti zaradi slabega finančnega položaja ali drugih objektivnih okoliščin ni, ne gre za kaznivo dejanje, pač pa zgolj za neizpolnitev delovnopravnih obveznosti.

Kaznivo dejanje po 205. členu KZ predstavlja že samo neizplačilo plač, če je sicer izplačilo glede na finančne in ostale okoliščine objektivno možno, ob izpolnjenih ostalih pogojih za obstoj krivde.

Konkretna posledica pri kaznivem dejanju, ko državni tožilec očita obdolžencu, da delavki ni plače izplačeval v celoti, je prikrajšanje pri plači, vendar za konkretizacijo ni potrebno, da so navedeni vsi posamezni zneski prikrajšanja.

Upravljalske pristojnosti direktorja na področju urejanja delovnih razmerij niso gospodarska dejavnost v smislu 5. odstavka 126. člena KZ in zato ne predstavljajo zlorabe pooblastil s tega področja. Kaznivo dejanje po 1. odstavku 244. člena KZ zato ni podano, prav tako pa tudi ne drugo kaznivo dejanje s področja gospodarske dejavnosti. Pravica do odpravnine ni navedena v določbi 205. člena KZ kot temeljna pravica delavcev, zato ne more biti predmet kazenskopravnega varstva po navedeni določbi.

S tem ko je sodišče prve stopnje opravilo glavno obravnavo, kljub temu da je bila zahtevana izločitev državnega tožilca, ki je bil na njej navzoč, je bila kršena določba 43. člena v zvezi s 1. odstavkom 44. člena ZKP. Nevarnost absolutnega zastaranja kazenskega pregona ni bila tolikšna, da bi moralo sodišče kljub zahtevani izločitvi opraviti glavno obravnavo. Taka kršitev pa se upošteva le, če je ali bi mogla vplivati na zakonitost sodne odločbe. Kateri kazenski zakon je milejši, se ocenjuje glede na konkretno kaznivo dejanje in ne na ravni abstraktne norme. Ker je obsojenec storil kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev z ravnanjem, ki je bilo v nasprotju z določbami Zakona o delovnih razmerjih in ne samoupravnih splošnih aktov, sedaj veljavni KZ ni milejši od KZ-77, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja. Položaj obsojenca je v obeh primerih popolnoma enak.

Obdolženka v treh letih in pol oškodovancema ni povrnila škode, ki jima jo je povzročila, ko jima ni izplačevala plač; zato je zaradi varstva oškodovancev potrebno obdolženki v pogojni obsodbi določiti tudi poseben pogoj. Z izpolnitvijo tega pogoja (povrnitev škode) bo obdolženka lahko opravičila pozitivno prognozo, ki ji je bila izrečena s pogojno obsodbo.